O številu grehov II.


sv. Alfonz Marija Liguori
A poreče kak
grešnik: Saj Bog je usmiljen. Odgovarjam: Kdo li to taji? Usmiljenje božje je neskončno,
a koliko se jih navzlic temu usmiljenju vsak dan pogubi? »Poslal me je, da
ozdravim tiste, ki so skesanega srca.« (Iz. 61, 1.) Bog ozdravi njega, ki ima
dobro voljo. On odpušča grehe, odpustiti pa ne more volje za greh. – In grešnik
bode oporekal, češ, mlad sem še. Mlad si še? Res, toda Bog ne šteje let, ampak
grehe. Mera grehov pa ni za vse enaka; nekaterim Bog odpusti sto grehov, drugim
tisoč, zopet drugega pa že pri drugem grehu pahne v pekel. Koliko jih je Bog zavrgel
že pri prvem grehu! Sv. Gregorij pripoveduje, da je bil zavržen v pekel neki
deček, star šele pet let, izgovorivši bogokletno besedo. Presveta Devica pa je
razodela služabnici božji Benedikti Florenški, da je bila neka deklica, stara
dvanajst let, takoj po prvem grehu pogubljena. Neki drug deček, šele osem let
star, je umrl takoj po prvem grehu in se pogubil. 
Evangelij sv. Matevža
pripoveduje v 21. poglavju, da je Gospod takoj preklel smokvino drevo, opazivši
jo brez sadja: »Na veke nikoli naj nihče ne je od tebe sadu!« In posušilo se je.
Na drugem mestu pravi: »Zaradi treh pregreh v Damasku in zavoljo štirih mu ne bom
zanesel.« (Am. 1, 3.) Morda bi utegnil kdo biti celo tako drzen in zahtevati
računa od Boga, zakaj hoče komu odpustiti tri grehe, ne pa štirih? V tem
pogledu nam je moliti božjo sodbo in govoriti z apostolom: »O globočina
bogastva, modrosti in znanja božjega! Kako nerazumljive so njegove sodbe in
neizvedljiva njegova pota!« (Rim. 11, 33.) Sv. Avguštin pravi: »On ve, komu
zanese. Komur da usmiljenje, mu je podari; komur pa ga ne da, mu ga po pravici
ne da.« Trdovratnež bode oporekal: Tolikrat sem Boga žalil, in mi je odpustil;
zato upam, da mi odpusti tudi še ta greh. Jaz pa vprašam: Ako te Bog doslej ni
kaznoval, mora li ostati vedno tako? Napolnila se bo mera in pride kazen. 
Samson, mene se z Dalilo, je tudi upal, da se reši iz rok Filistejcev, kakor
poprej: »Ušel bom, kakor sem poprej storil, in se bom iztrgal.« (Sod. 16, 20.)
A ta zadnji pot je bil vjet in je izgubil življenje. Ne reci, grešil sem in kaj
se mi je dogodilo zlega? Nikar ne reci, pravi Gospod, toliko grehov sem storil,
in nikdar me Bog ni kaznil: »Najvišji je namreč potrpežljiv povračevalec.«
(Sir. 5, 4.) To se pravi, da enkrat pride in tedaj vse poplača; in čim večje bo
prej usmiljenje, tem gorja bo kasneje kazen. 
Zlatoust pravi, da se je treba bolj
bati, ako Bog prizanaša trdovratnežu, kakor če bi ga takoj kaznoval: »Bolj se je
bati čakajočega, kot takoj kaznujočega Boga.« Zato piše sveti Gregorij, da Bog
tiste, katere je dolgo čakal potrpežljivo, če ostanejo trdovratni, ostreje
kaznuje: »Dalje ko jih je čakal, trše jih obsodi.« In pogosto – dostavlja svetnik
– oni, katerim je dolgo časa prizanašal, potem umro, ne da bi bili imeli časa
izpreobrniti se: »Čestokrat umirajo taki nenadne smrti, katere je dolgo čakal,
da jim niti pred smrtjo jokati ni mogoče.« Zlasti bode tvoja zaslepljenost in
trdovratnost tem večja, čim več razsvetljenja ti je Bog poprej dal: »Zakaj boljše
bi bilo zanje, – piše sv. Peter – da ne bi bili spoznali pota pravice, nego da
so po spoznanju odstopili od svete zapovedi.« (II. Petr. 2, 21.) In sveti Pavel
pravi, da je nemogoče (kajpada moralno nemogoče), da bi se izpreobrnila duša,
ki je iznova grešila: »Zakaj nemogoče je, da bi se zopet ponovili k
izpreobrnjenju oni, kateri so bili enkrat razsvetljeni, tudi okusili nebeški dar,
in so odpadli.« (Hebr. 6, 4.) 
Strašno je to, kar pravi Gospod onim, ki so nemi
za njegove klice: »Ker sem vas klical, pa ste se branili, smejal in posmehoval se
bom tudi jaz vaši pogubi.« (Preg. 1, 22.) Pazi na te dve besedi: Tudi jaz.
Pomenjata namreč, da, kakor je grešnik zasmehoval Boga, ko se je spovedoval,
obetal in vendar izdajal Boga, tako ga bode tudi Bog zasmehoval ob smrti.
Nadalje pravi Modri: »Kakor pes, ki se vrača k temu, kar je izbruhnil, tak je
neumnež, kateri svojo neumnost ponavlja.« (Preg. 26, 11.) To vrsto pojasnjuje
kartuzijanec Dionizij, češ, kakor je ostuden in zaničljiv pes, ki požre to, kar
je poprej izbruhnil, tako je zaničljiv Bogu, kdor se vrne v grehe, katerim se
je odrekel pri spovedi: »Kakor je grdo in ostudno povžiti to, kar je kdo
izbruhnil, prav tako je grdo in ostudno ponoviti odpuščene grehe.«
sv. Alfonz Marija
Liguori, Priprava na smrt. Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1900; str. 154-157