Na blogu Ad
Dominum smo objavili že številne prispevke, ki jih je sprožilo dogajanje na
zadnjih dveh škofovskih sinodah o družini. V vseh smo želeli predvsem izkazati
svojo zvestobo nezmotljivemu izročilu Cerkve in pokazati, zakaj nekateri
predlogi t. i. »kasperjancev« le-temu nasprotujejo. Čeprav apostolska spodbuda
Amoris laetitia, ki je nastala kot sklep sinodalnega delovanja, prejema
zakramentalnega svetega obhajila ločenim in ponovno civilno poročenim izrecno
ne prepoveduje, ga tudi ne dovoljuje. Dvoumnost in nejasnost nekaterih odlomkov,
katerim so povrh dodane še opombe, je številne verne katoličane močno zmedla in
pustila v negotovosti glede tega, kar Cerkev sedaj uči o tem vprašanju. Temu
seveda ni tako – cerkveni nauk glede tega vprašanja počiva na božjem zakonu ter
neprekinjenem izročilu, zato ga nobena cerkvena avtoriteta ne more spremeniti,
tudi če bi to hotela. Apostolsko spodbudo moramo zaradi njene nejasnosti zato
brati skladno s t. i. hermenevtiko kontinuitete, se pravi skladno z dosedanjim
naukom Cerkve. Ta je glede tega vprašanja popolnoma jasen in nedvoumen. Nazadnje
sta ga potrdili apostolski spodbudi Familiaris Consortio sv. Janeza Pavla II.
in Sacramentum Caritatis Benedikta XVI. V nadaljevanju objavljamo 29. poglavje
spodbude Sacramentum Caritatis, ki je nastala po škofovski sinodi o sveti evharistiji
leta 2005, v katerem je papež Benedikt jasno in nedvoumno potrdil neprekinjeni
nauk Cerkve ter pojasnil razloge, na katerih le-ta temelji.
Dominum smo objavili že številne prispevke, ki jih je sprožilo dogajanje na
zadnjih dveh škofovskih sinodah o družini. V vseh smo želeli predvsem izkazati
svojo zvestobo nezmotljivemu izročilu Cerkve in pokazati, zakaj nekateri
predlogi t. i. »kasperjancev« le-temu nasprotujejo. Čeprav apostolska spodbuda
Amoris laetitia, ki je nastala kot sklep sinodalnega delovanja, prejema
zakramentalnega svetega obhajila ločenim in ponovno civilno poročenim izrecno
ne prepoveduje, ga tudi ne dovoljuje. Dvoumnost in nejasnost nekaterih odlomkov,
katerim so povrh dodane še opombe, je številne verne katoličane močno zmedla in
pustila v negotovosti glede tega, kar Cerkev sedaj uči o tem vprašanju. Temu
seveda ni tako – cerkveni nauk glede tega vprašanja počiva na božjem zakonu ter
neprekinjenem izročilu, zato ga nobena cerkvena avtoriteta ne more spremeniti,
tudi če bi to hotela. Apostolsko spodbudo moramo zaradi njene nejasnosti zato
brati skladno s t. i. hermenevtiko kontinuitete, se pravi skladno z dosedanjim
naukom Cerkve. Ta je glede tega vprašanja popolnoma jasen in nedvoumen. Nazadnje
sta ga potrdili apostolski spodbudi Familiaris Consortio sv. Janeza Pavla II.
in Sacramentum Caritatis Benedikta XVI. V nadaljevanju objavljamo 29. poglavje
spodbude Sacramentum Caritatis, ki je nastala po škofovski sinodi o sveti evharistiji
leta 2005, v katerem je papež Benedikt jasno in nedvoumno potrdil neprekinjeni
nauk Cerkve ter pojasnil razloge, na katerih le-ta temelji.
Papež Benedikt XVI.: Sacramentum Caritatis (Zakramentljubezni), 29. točka
Ker evharistija izraža večno ljubezen Boga do njegove
Cerkve v Kristusu, je razumljivo, zakaj v zakramentu zakona vključuje tudi nerazvezljivost, na katero se
vsaka prava ljubezen nujno navezuje.
Cerkve v Kristusu, je razumljivo, zakaj v zakramentu zakona vključuje tudi nerazvezljivost, na katero se
vsaka prava ljubezen nujno navezuje.
Zato je povsem upravičena pastoralna skrb, ki jo je
sinoda namenila žalostnim razmeram, v katerih so mnogi verniki, ki so se, potem
ko so sklenili cerkveni zakon, ločili in se vnovič poročili. Gre za zelo
težavno in zapleteno pastoralno vprašanje, resnično rano današnjega družbenega
življenja, ki se dotika v čedalje večji meri tudi katoliških dežel. Zaradi
ljubezni do resnice morajo pastirji dobro razlikovati različne situacije, da bi
mogli prizadetim vernikom ponuditi ustrezno duhovno pomoč.
sinoda namenila žalostnim razmeram, v katerih so mnogi verniki, ki so se, potem
ko so sklenili cerkveni zakon, ločili in se vnovič poročili. Gre za zelo
težavno in zapleteno pastoralno vprašanje, resnično rano današnjega družbenega
življenja, ki se dotika v čedalje večji meri tudi katoliških dežel. Zaradi
ljubezni do resnice morajo pastirji dobro razlikovati različne situacije, da bi
mogli prizadetim vernikom ponuditi ustrezno duhovno pomoč.
Škofovska sinoda je potrdila prakso katoliške Cerkve,
utemeljeno na Svetem pismu (prim. Mr 10,2–12), ki ne dopušča prejema
zakramentov ločenim in vnovič poročenim, kajti njihov položaj in način
življenja objektivno nasprotujeta tisti edinosti v ljubezni med Kristusom in
Cerkvijo, ki je značilna in udejanjena v evharistiji. Kljub takšni situaciji pa
ločeni in vnovič poročeni pripadajo Cerkvi, ki jih spremlja s posebno
pozornostjo z željo, naj si tudi sami prizadevajo, kolikor je mogoče, za
krščansko življenje z udeležbo pri maši, čeprav pri njej ne morejo prejemati
obhajila, s poslušanjem Božje besede, s češčenjem Najsvetejšega, z molitvijo,
udeležbo pri občestvenem življenju, v zaupnem pogovoru z duhovnikom ali
učiteljem duhovnega življenja, z dejavno ljubeznijo, spokornimi dejanji, s
prizadevanjem za versko vzgojo otrok. Kjer se pojavijo upravičeni dvomi glede
veljavnosti zakramentalno sklenjenega zakona, je treba storiti vse potrebno za
preverjanje takšne utemeljitve. Upoštevati je treba določbe kanonskega prava
ter zagotoviti delovanje cerkvenih sodišč na
ozemlju škofije, pastoralni značaj sodišč ter korektno in učinkovito
delo. Vsaka škofija naj ima zadostno število oseb, ki so usposobljene za tekoče
delovanje cerkvenih sodišč. Opozarjam, »da gre za pomembno nalogo, ki naj
omogoča, da bo delovanje cerkvenih sodišč vedno na voljo vernikom«.
utemeljeno na Svetem pismu (prim. Mr 10,2–12), ki ne dopušča prejema
zakramentov ločenim in vnovič poročenim, kajti njihov položaj in način
življenja objektivno nasprotujeta tisti edinosti v ljubezni med Kristusom in
Cerkvijo, ki je značilna in udejanjena v evharistiji. Kljub takšni situaciji pa
ločeni in vnovič poročeni pripadajo Cerkvi, ki jih spremlja s posebno
pozornostjo z željo, naj si tudi sami prizadevajo, kolikor je mogoče, za
krščansko življenje z udeležbo pri maši, čeprav pri njej ne morejo prejemati
obhajila, s poslušanjem Božje besede, s češčenjem Najsvetejšega, z molitvijo,
udeležbo pri občestvenem življenju, v zaupnem pogovoru z duhovnikom ali
učiteljem duhovnega življenja, z dejavno ljubeznijo, spokornimi dejanji, s
prizadevanjem za versko vzgojo otrok. Kjer se pojavijo upravičeni dvomi glede
veljavnosti zakramentalno sklenjenega zakona, je treba storiti vse potrebno za
preverjanje takšne utemeljitve. Upoštevati je treba določbe kanonskega prava
ter zagotoviti delovanje cerkvenih sodišč na
ozemlju škofije, pastoralni značaj sodišč ter korektno in učinkovito
delo. Vsaka škofija naj ima zadostno število oseb, ki so usposobljene za tekoče
delovanje cerkvenih sodišč. Opozarjam, »da gre za pomembno nalogo, ki naj
omogoča, da bo delovanje cerkvenih sodišč vedno na voljo vernikom«.
Vendar se je treba varovati tega, da bi razumeli
pastoralno skrb kot nekaj, kar je v nasprotju s pravom. Nasprotno, izhajati je
treba iz predpostavke, da je temeljno stičišče med pravom in pastoralo ljubezen
do resnice. Resnica ni nikoli nekaj abstraktnega, marveč je »vključena v
človeško in krščansko pot vsakega vernika«. Končno, kjer ni dokazana ničnost
zakonske zveze, in obstajajo objektivne razmere, zaradi katerih je skupno
življenje nemogoče obnoviti, Cerkev spodbuja prizadete vernike, naj si
prizadevajo, da bodo živeli svoj odnos v duhu Božjega zakona, kot prijatelji,
kot brat in sestra. Tako bodo mogli vnovič pristopiti k evharistični mizi, pri
čemer je treba upoštevati preskušeno prakso Cerkve. Da bi bila takšna pot možna
in bi prinašala sadove, jo morajo podpirati pastirji in ustrezne pastoralne
pobude, pri čemer se je treba v vsakem primeru varovati, da bi takšne odnose
blagoslovili, in bi med verniki nastala zmeda glede razumevanja zakonske zveze.
Škofovska sinoda je upoštevala kulturno različnost, v kateri živi Cerkev v
mnogih deželah sveta, in je priporočila kar največjo skrb glede priprave
zaročencev in predhodno preverjanje bistvenih zahtev za veljavno sklenitev
zakramenta svetega zakona. V tej zvezi lahko resno prepoznano znamenje
prepreči, da bi zaročence vodile k sprejetju odgovornosti, ki jih niso sposobni
sprejeti, čustvene pobude ali površni razlogi. Dobrina, ki jo Cerkev in celotna
družba pričakujeta od zakona in na njem utemeljene družine, je prevelika, da se
ne bi resno zavzeli za to specifično področje pastorale. Zakon in družina sta
ustanovi, ki ju moramo pospeševati in braniti pred vsako dvoumnostjo glede
njune resničnosti, kajti škoda, ki ju prizadene, je dejansko rana, ki prizadene
tudi družbo kot tako.
pastoralno skrb kot nekaj, kar je v nasprotju s pravom. Nasprotno, izhajati je
treba iz predpostavke, da je temeljno stičišče med pravom in pastoralo ljubezen
do resnice. Resnica ni nikoli nekaj abstraktnega, marveč je »vključena v
človeško in krščansko pot vsakega vernika«. Končno, kjer ni dokazana ničnost
zakonske zveze, in obstajajo objektivne razmere, zaradi katerih je skupno
življenje nemogoče obnoviti, Cerkev spodbuja prizadete vernike, naj si
prizadevajo, da bodo živeli svoj odnos v duhu Božjega zakona, kot prijatelji,
kot brat in sestra. Tako bodo mogli vnovič pristopiti k evharistični mizi, pri
čemer je treba upoštevati preskušeno prakso Cerkve. Da bi bila takšna pot možna
in bi prinašala sadove, jo morajo podpirati pastirji in ustrezne pastoralne
pobude, pri čemer se je treba v vsakem primeru varovati, da bi takšne odnose
blagoslovili, in bi med verniki nastala zmeda glede razumevanja zakonske zveze.
Škofovska sinoda je upoštevala kulturno različnost, v kateri živi Cerkev v
mnogih deželah sveta, in je priporočila kar največjo skrb glede priprave
zaročencev in predhodno preverjanje bistvenih zahtev za veljavno sklenitev
zakramenta svetega zakona. V tej zvezi lahko resno prepoznano znamenje
prepreči, da bi zaročence vodile k sprejetju odgovornosti, ki jih niso sposobni
sprejeti, čustvene pobude ali površni razlogi. Dobrina, ki jo Cerkev in celotna
družba pričakujeta od zakona in na njem utemeljene družine, je prevelika, da se
ne bi resno zavzeli za to specifično področje pastorale. Zakon in družina sta
ustanovi, ki ju moramo pospeševati in braniti pred vsako dvoumnostjo glede
njune resničnosti, kajti škoda, ki ju prizadene, je dejansko rana, ki prizadene
tudi družbo kot tako.