Ivo
Kerže
Kerže
Spremna
beseda k Ligvorijevi Pripravi na smrt
beseda k Ligvorijevi Pripravi na smrt
Prebral sem že kar nekaj
knjig premišljevanj, meditacij. Lok se pne vse od De Mellove Žabje molitve do Hoje za Kristusom Tomaža Kempčana. Nekatere (npr. De Mellove) so mi
škodile, druge koristile (npr. Ignacijeve Duhovne
vaje, Terezijin Notranji grad),
nobena pa me ni prevzela tako kot Ligvorijeva Priprava na smrt. Premišljevanje te Ligvorijeve duhovne mojstrovine
(ki so jo ponekod mnogi semeniščniki v času papeža Pija IX. znali na pamet in
jo je bral, priporočal ter širil sv. Janez Bosko) mi je bilo kot prodiranje v
neko povsem novo, meni neznano razumevanje naše vere. Doživel sem jo kot pravo
spreobrnjenje, v smislu spremembe mišljenja (gr. meta-noia), ki me je
izstrelilo iz dosedanjega utečenega, razvodenelega razumevanja verskih resnic,
v pokrajino jasnih kontur, kjer je vse kar si do sedaj slišal, a nisi znal
povezati, dobilo svoj smisel in svoje pravo mesto. Pri tem sem vedel, da nisem
prodiral v dialektične obrate kakega novega teološkega diskurza (koliko takih »novih
teologij« smo se prenažrli v času po koncilu od patra Rahnerja in kardinala De
Lubaca do patra Rupnika in kardinala Kasperja), pač pa da gre za preprost
povratek v dobro staro in edino možno katoliško teologijo: za povratek v la théologie de toujours, ki pa nam je
postala popolna neznanka v vrtincu pokoncilske hermenevtike in homiletike.
knjig premišljevanj, meditacij. Lok se pne vse od De Mellove Žabje molitve do Hoje za Kristusom Tomaža Kempčana. Nekatere (npr. De Mellove) so mi
škodile, druge koristile (npr. Ignacijeve Duhovne
vaje, Terezijin Notranji grad),
nobena pa me ni prevzela tako kot Ligvorijeva Priprava na smrt. Premišljevanje te Ligvorijeve duhovne mojstrovine
(ki so jo ponekod mnogi semeniščniki v času papeža Pija IX. znali na pamet in
jo je bral, priporočal ter širil sv. Janez Bosko) mi je bilo kot prodiranje v
neko povsem novo, meni neznano razumevanje naše vere. Doživel sem jo kot pravo
spreobrnjenje, v smislu spremembe mišljenja (gr. meta-noia), ki me je
izstrelilo iz dosedanjega utečenega, razvodenelega razumevanja verskih resnic,
v pokrajino jasnih kontur, kjer je vse kar si do sedaj slišal, a nisi znal
povezati, dobilo svoj smisel in svoje pravo mesto. Pri tem sem vedel, da nisem
prodiral v dialektične obrate kakega novega teološkega diskurza (koliko takih »novih
teologij« smo se prenažrli v času po koncilu od patra Rahnerja in kardinala De
Lubaca do patra Rupnika in kardinala Kasperja), pač pa da gre za preprost
povratek v dobro staro in edino možno katoliško teologijo: za povratek v la théologie de toujours, ki pa nam je
postala popolna neznanka v vrtincu pokoncilske hermenevtike in homiletike.
Nekaj primerov.
Najprej, že sam naslov:
kdaj ste na zadnje iz ambona ali iz kake promovirane knjige v katoliški
knjigarni zasledili, da se je treba na smrt pripraviti in to ne šele tam na
smrtni postelji, pač pa že sedaj, ko smo v polnem razcvetu življenjskih moči?
kdaj ste na zadnje iz ambona ali iz kake promovirane knjige v katoliški
knjigarni zasledili, da se je treba na smrt pripraviti in to ne šele tam na
smrtni postelji, pač pa že sedaj, ko smo v polnem razcvetu življenjskih moči?
Kdaj so nam povedali, da
bomo najverjetneje umrli tako kot smo živeli in da, če smo živeli celo
življenje v grešnih nagnjenjih, bo težko pričakovati, da bomo umrli, ne da bi v
nas le ta prevladala.
bomo najverjetneje umrli tako kot smo živeli in da, če smo živeli celo
življenje v grešnih nagnjenjih, bo težko pričakovati, da bomo umrli, ne da bi v
nas le ta prevladala.
Ali so nam povedali, da
se bo ob tisti najpomembnejši uri našega življenja, v kateri se bo odločila
večna usoda naše duše (tudi tega nam ni nihče povedal – da se bo tedaj odločalo
o nebesih in peklu), res da Bog s svojimi angeli trudil, da bi nas rešil, a da
se bo tedaj prav posebej trudil tudi hudobec in da se bo v tistih trenutkih
eksponencialnega upadanja naših naravnih moči težko trezno in pametno odločati:
odločala bo predvsem naša navada (t.j. naša stanovitnost,
kot vedno znova poudarja sv. Alfonz v tej knjižici), odločalo bo to, kako smo
živeli, kako in kaj smo ljubili in česa smo se po intenzivni vaji privadili,
podobno kot je železni dril in rutina edino, kar reši človeka v skrajnih
položajih. To pa pomeni, da lahko manjše popuščanje naši počutnosti v času, ko
je smrt še daleč, če nam preide v navado doprinese usodne, večne poledice ob
smrtni uri.
se bo ob tisti najpomembnejši uri našega življenja, v kateri se bo odločila
večna usoda naše duše (tudi tega nam ni nihče povedal – da se bo tedaj odločalo
o nebesih in peklu), res da Bog s svojimi angeli trudil, da bi nas rešil, a da
se bo tedaj prav posebej trudil tudi hudobec in da se bo v tistih trenutkih
eksponencialnega upadanja naših naravnih moči težko trezno in pametno odločati:
odločala bo predvsem naša navada (t.j. naša stanovitnost,
kot vedno znova poudarja sv. Alfonz v tej knjižici), odločalo bo to, kako smo
živeli, kako in kaj smo ljubili in česa smo se po intenzivni vaji privadili,
podobno kot je železni dril in rutina edino, kar reši človeka v skrajnih
položajih. To pa pomeni, da lahko manjše popuščanje naši počutnosti v času, ko
je smrt še daleč, če nam preide v navado doprinese usodne, večne poledice ob
smrtni uri.
Ali nam je kdo govoril o
zlorabi Božjega usmiljenja: da, lahkomiselno zanašanje na Božje usmiljenje in
ljubezen je hudičevo orožje, s katerim nas uspava, da se ne bi začeli prav zdaj pripravljati na smrt (ker smrt
lahko pride prav zdaj).
zlorabi Božjega usmiljenja: da, lahkomiselno zanašanje na Božje usmiljenje in
ljubezen je hudičevo orožje, s katerim nas uspava, da se ne bi začeli prav zdaj pripravljati na smrt (ker smrt
lahko pride prav zdaj).
Kdo nam je povedal, da
prinaša priprava na smrt pred nas bistveno alternativo: ali se naj odločimo za
svet ali za Boga. Med njima namreč ni srednje poti, ki jo je oznanjalo toliko
pokoncilskih teologov pod rečenico dialoga s svetom in avtonomije zemeljskih
stvarnosti. Ali ljubimo svet in to kar svet naravno ponuja, ali pa ljubimo Boga
in to kar nam On nadnaravno ponuja (zlasti skozi zakramente).
prinaša priprava na smrt pred nas bistveno alternativo: ali se naj odločimo za
svet ali za Boga. Med njima namreč ni srednje poti, ki jo je oznanjalo toliko
pokoncilskih teologov pod rečenico dialoga s svetom in avtonomije zemeljskih
stvarnosti. Ali ljubimo svet in to kar svet naravno ponuja, ali pa ljubimo Boga
in to kar nam On nadnaravno ponuja (zlasti skozi zakramente).
Ali nam je kdo povedal,
da toliko, kolikor nas bo ob smrtni uri vezala ljubezen na svet, toliko bomo ob
tisti skrajni uri nepripravljeni in lahek plen silam, ki nas hočejo zvleči v
smrtni greh (ali ohraniti v njem) in nas s tem pahniti v večno pogubo. In da je
ravno spominjanje na te naše poslednje reči tisto, kar nas edino lahko usmeri
proč od greha.
da toliko, kolikor nas bo ob smrtni uri vezala ljubezen na svet, toliko bomo ob
tisti skrajni uri nepripravljeni in lahek plen silam, ki nas hočejo zvleči v
smrtni greh (ali ohraniti v njem) in nas s tem pahniti v večno pogubo. In da je
ravno spominjanje na te naše poslednje reči tisto, kar nas edino lahko usmeri
proč od greha.
Ne. Nihče, nikoli nam ni
o tem spregovoril ničesar. Ali pa le morda je bilo kaj rečeno tu pa tam in
mimogrede. A ne glede na to, se bomo mi prej ali slej (lahko že danes, že
jutri) znašli v smrtni uri, na poslednjem izpitu – nepripravljeni.
o tem spregovoril ničesar. Ali pa le morda je bilo kaj rečeno tu pa tam in
mimogrede. A ne glede na to, se bomo mi prej ali slej (lahko že danes, že
jutri) znašli v smrtni uri, na poslednjem izpitu – nepripravljeni.
Knjižica sv. Alfonza je
tu zato, da nas na to pripravi. Ne poznam pripravnejšega sredstva. Sezimo po
njej in se spreobrnimo.
tu zato, da nas na to pripravi. Ne poznam pripravnejšega sredstva. Sezimo po
njej in se spreobrnimo.
Profesionalno digitalizacijo knjige s strani Narodne in univerzitetne knjižnice je naročilo in plačalo gibanje Juventutem Slovenija.