O številu grehov I.


sv. Alfonz Marija Liguori
»Ker se sodba brž ne sklepa zoper
hudobneže, delajo
človeški otroci zlo brez vsega
strahu.« (Prid. 8, 11.)
Ako bi Bog takoj
kaznoval razžalnike, gotovo bi mu ne delali tolike krivice, kakor sploh vidimo.
Ker pa Gospod ne kaznuje precej in čaka, zato imajo grešniki pogum, da ga še
bolj žalijo. A treba pomisliti, da Bog sicer čaka in prizanaša, toda ne
prizanese vselej. Mnogi sveti očetje, na primer sv. Bazilij, sv. Jeronim, sv.
Ambrož, sv. Ciril Aleksandrijski, sv. Ivan Zlatousti, sv. Avguštin in drugi
trdijo, da je Bog določil vsakemu človeku število dnij življenja, stopinjo
svetosti in broj talentov, katere mu hoče dati: »Vse si uravnal po meri in
številu in teži.« (Modr. 11, 21.) Takisto je določil vsakomur število grehov,
ki mu jih hoče odpustiti; ko je polno to število, ne odpušča več: »To nam treba
uvaževati,« – pravi sv. Avguštin – »da potrpnost božja čaka človeka tako dolgo,
da prikipi do vrha, potem pa ni več odpuščanja grešniku.« Prav tako govori
Evzebij Cezarejski: »Bog čaka do gotovega števila in potem zapusti.« Tako
trdijo tudi drugi zgoraj imenovani očetje.
In očetje niso
tako govorili le slučajno, ampak na podlagi svetega pisma. Na nekem mestu pravi
Gospod, da je zadržaval pogubo Amorejcev zato, ker število njih krivic še ni
bilo dopolnjeno: »Niso še dopolnjene krivice Amorejcev.« (I. Mojz. 15.) Na
drugem kraju pravi: »Nič več se ne bom usmilil hiše Izraelove.« (Oz. 1, 6.) In
zopet: »Desetkrat so me že izkušali, ne bodo videli (obljubljene) dežele.« (IV.
Mojz. 14, 22.) In Job pravi: »Moje pregrehe si kakor v mošnjici zapečatil.«
(Job 14, 17.) Grešniki ne delajo računa nad svojimi grehi, Bog pa ga dela, da
kaznuje, ko dozori žetev, to je, ko je dopolnjeno število: »Nastavite srpe, ker
žetev je dozorela.« (Joel 3, 13.) In na drugem mestu pravi Bog: »Zaradi
odpuščenega greha ne bodi brez strahu in ne nakladaj greha na greh!« (Sir. 5,
5.) S tem hoče reči: Grešnik, bati se ti je tudi za odpuščene grehe, da jim ne
pri družiš še kakega novega, zakaj morda novi greh z odpuščenimi vred dopolni
mero in potem zate ne bode več usmiljenja. Na drugem mestu pa še jasneje govori
sveto pismo: »Gospod potrpežljivo čaka, da jih (narode), kadar pride sodnji dan,
kaznuje po obilnosti grehov.« (II. Mak. 6, 14.) Tako čaka Bog do dne, ko se
dopolni mera grehov in potem kaznuje.
Zgledov za take
kazni je mnogo v svetem pismu. Zlasti sodi sem Savel, katerega je Bog popolnoma
zapustil, ko mu je bil zadnjič nepokoren. Prosil je torej Samuela, naj zanj
moli: »Zdaj pa prosim, odvzemi mi moj greh in se vrni z menoj, da molim Gospoda.«
A Samuel mu odgovori: »Ne bom se vračal s teboj. Ker si zavrgel Gospoda, je
tudi Gospod tebe zavrgel.« (I. Kralj. 15, 25. 26.) Drug zgled nam podaje
Baltasar, ki je pri obedu onečaščal svete posode iz templja. Kar opazi, da roka
piše na steno: Mane, Tekel, Fares. Nato pride Danijel, mu razloži te besede in
pravi mej drugim: »Tehtan si bil na tehtnici in prelehek si najden.« (Dan. 5,
27.) S tem mu je oznanil, da je teža njegovih grehov že prevzdignila na tehtnici
božjo pravico, in zares je bil umorjen še tisto noč: »Prav to noč je bil umorjen
Baltasar, kaldejski kralj.« (Dan. 5, 30.) O kolikim nesrečnežem se godi
takisto! Mnogo let žive v pregrehah, a ko se dopolni število njih grehov, jih
udari smrt in pahne v pekel: »Svoje dni v dobrem prežive in v hipu gredo v grob.«
(Job 21, 13.) Nekateri poizvedujejo po številu zvezd, angelov ali po številu
let svojega življenja, ali kdo poizve število grehov, katero hoče Bog vsakateremu
odpustiti? Zato se nam je tresti.
Kdo ve, brat moj,
če ti Bog še odpusti prvo nedovoljeno slast, prvo prostovoljno zlo misel, prvi
greh, ki ga še storiš?
sv. Alfonz Marija
Liguori, Priprava na smrt. Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1900; str. 151-154