Že dolgo je med nami
tlela želja, da bi se skupaj odpravili na obisk k Svetemu Tomažu pri Ormožu,
kjer službuje župnik, ki je naš prijatelj, podpornik in dobrotnik. Vsled
nepričakovanim odpovedim se je manjša zasedba neupogljivih soparnega
nedeljskega jutra zbrala na farnem dvorišču pred cerkvijo.
tlela želja, da bi se skupaj odpravili na obisk k Svetemu Tomažu pri Ormožu,
kjer službuje župnik, ki je naš prijatelj, podpornik in dobrotnik. Vsled
nepričakovanim odpovedim se je manjša zasedba neupogljivih soparnega
nedeljskega jutra zbrala na farnem dvorišču pred cerkvijo.
Že predhodno pripravljena
cerkev je omogočila umirjeno pripravo ministrantov. Medtem je nekaj ljudi lahko
pristopilo k sveti spovedi. Ob spremljavi ubranega ljudskega petja so mašnik in
ministranti pristopili k božjemu oltarju, k oltarju, ki razveseljuje njihovo
mladost.
cerkev je omogočila umirjeno pripravo ministrantov. Medtem je nekaj ljudi lahko
pristopilo k sveti spovedi. Ob spremljavi ubranega ljudskega petja so mašnik in
ministranti pristopili k božjemu oltarju, k oltarju, ki razveseljuje njihovo
mladost.
Pri pridigi je župnik z
nami delil pričevanje tujega duhovnika. Z župnikovim dovoljenjem pridigo v
celoti objavljamo na koncu prispevka. Okrepčani po svetih skrivnostih smo se po
sveti maši preselili v župnišče, kjer smo ob hladnem okrepčilu vsi skupaj
spregovorili nekaj besed in se med seboj še malo bolje spoznali.
nami delil pričevanje tujega duhovnika. Z župnikovim dovoljenjem pridigo v
celoti objavljamo na koncu prispevka. Okrepčani po svetih skrivnostih smo se po
sveti maši preselili v župnišče, kjer smo ob hladnem okrepčilu vsi skupaj
spregovorili nekaj besed in se med seboj še malo bolje spoznali.
Temu je sledilo kosilo ob
dolgem pogovoru – kakor je v navadi, ko se, ob zavedanju, da se še dolgo ne bodo
videli, srečajo stari prijatelji.
dolgem pogovoru – kakor je v navadi, ko se, ob zavedanju, da se še dolgo ne bodo
videli, srečajo stari prijatelji.
Pridiga:
Hvaljen Jezus! Dragi bratje in
sestre. Ta teden sem na internetu našel razmišljanje duhovnika, velikega
zagovornika tradicije v Cerkvi oz. tradicionalne liturgije. Želel bi vam
posredovati njegovo zgodbo. Takole je povedal: »Ko sem bil torej star 6 ali 7
let, smo se v vrtcu igrali na čudovitem igrišču, posebno na toboganu. Takrat se
mi je porodila ideja, kako izboljšati tobogan. Imeli smo neke večje oljne
posode, ki si jim lahko izrezal vrh in dno, da si lahko splezal skoznje. Moja
ideja je bila, da bi te posode pritrdili na koncu tobogana, tako da bi ga s tem
dejansko podaljšali v neke vrste tunelček. S prijatelji nam je bilo to všeč in
ko smo se spustili prvič, je bil to blazen uspeh. Tobogan smo izboljšali. Pri
drugem poskusu je prijatelj Janez z brado zadel v rob posode in se poškodoval.
Odrasli, ki so najprej menili, da ne delamo nič napačnega, so ob krvi in
kričanju seveda pridrveli, in spomnim se, da so vprašali: “Kdo je to storil?”
Vsi prijatelji so pokazali s prstom name in rekli: “Steve je to storil.”
sestre. Ta teden sem na internetu našel razmišljanje duhovnika, velikega
zagovornika tradicije v Cerkvi oz. tradicionalne liturgije. Želel bi vam
posredovati njegovo zgodbo. Takole je povedal: »Ko sem bil torej star 6 ali 7
let, smo se v vrtcu igrali na čudovitem igrišču, posebno na toboganu. Takrat se
mi je porodila ideja, kako izboljšati tobogan. Imeli smo neke večje oljne
posode, ki si jim lahko izrezal vrh in dno, da si lahko splezal skoznje. Moja
ideja je bila, da bi te posode pritrdili na koncu tobogana, tako da bi ga s tem
dejansko podaljšali v neke vrste tunelček. S prijatelji nam je bilo to všeč in
ko smo se spustili prvič, je bil to blazen uspeh. Tobogan smo izboljšali. Pri
drugem poskusu je prijatelj Janez z brado zadel v rob posode in se poškodoval.
Odrasli, ki so najprej menili, da ne delamo nič napačnega, so ob krvi in
kričanju seveda pridrveli, in spomnim se, da so vprašali: “Kdo je to storil?”
Vsi prijatelji so pokazali s prstom name in rekli: “Steve je to storil.”
To je bila torej moja prva izkušnja s tem, kaj
se zgodi, ko se ljudje nečesa lotimo in mislimo, da lahko stvar izboljšamo.
Mislimo, da lahko napredujemo, ko si prizadevamo z lastnimi močmi – a hitro se
zgodi, da se nekdo poškoduje. No, ob tem otroškem dogodku se je nekdo tudi
dejansko poškodoval. Seveda ljudje zmoremo in lahko stvari izboljšujemo,
nadgrajujemo, z iznajdljivostjo, ki nam je dana od Boga, z našim intelektom in
radovednostjo. Vendar pa, ko pridemo do področja vere, je mišljenje, da lahko
nekaj nadgradimo oz. da lahko vero izboljšamo, lahko zelo nevarno. V svojem
lastnem duhovnem razvoju sem spoznal, kaj pomeni biti Jezusov učenec. Začel sem
odkrivati, kdo je On, kaj pomeni njegov klic, kaj poklicanost, kaj Cerkev. To me
je privedlo do preučevanja oz. poglabljanja v avtoriteto. Začel sem iskati in
odkrivati Cerkev, ki nam je dala vero, skozi vsa stoletja, ob vseh ljudeh.
Cerkev dejansko predstavlja hrambo Resnice o Jezusu Kristusu, tega, kar je On
za nas storil in kaj to pomeni za nas in kako naj mu sledimo in postajamo del
Njega in novega stvarstva. Moja ljubezen do tradicije in tradicionalne
liturgije ni bila le nek dar od nekdaj.
se zgodi, ko se ljudje nečesa lotimo in mislimo, da lahko stvar izboljšamo.
Mislimo, da lahko napredujemo, ko si prizadevamo z lastnimi močmi – a hitro se
zgodi, da se nekdo poškoduje. No, ob tem otroškem dogodku se je nekdo tudi
dejansko poškodoval. Seveda ljudje zmoremo in lahko stvari izboljšujemo,
nadgrajujemo, z iznajdljivostjo, ki nam je dana od Boga, z našim intelektom in
radovednostjo. Vendar pa, ko pridemo do področja vere, je mišljenje, da lahko
nekaj nadgradimo oz. da lahko vero izboljšamo, lahko zelo nevarno. V svojem
lastnem duhovnem razvoju sem spoznal, kaj pomeni biti Jezusov učenec. Začel sem
odkrivati, kdo je On, kaj pomeni njegov klic, kaj poklicanost, kaj Cerkev. To me
je privedlo do preučevanja oz. poglabljanja v avtoriteto. Začel sem iskati in
odkrivati Cerkev, ki nam je dala vero, skozi vsa stoletja, ob vseh ljudeh.
Cerkev dejansko predstavlja hrambo Resnice o Jezusu Kristusu, tega, kar je On
za nas storil in kaj to pomeni za nas in kako naj mu sledimo in postajamo del
Njega in novega stvarstva. Moja ljubezen do tradicije in tradicionalne
liturgije ni bila le nek dar od nekdaj.
Spomnim se, da v času odraščanja v srednji
šoli sploh nisem maral tradicionalne liturgije. Imel sem dekle, s katero sva
hodila v karizmatično cerkev dvakrat ali trikrat na teden, kar mi je bilo zelo
všeč. Menil sem, da so bili ljudje tam vdano in iskreno pobožni in njihova
božja služba je bila nasprotje vsega staromodnega, česar sem bil dotlej vajen.
Spomnim se, da sem staršem rekel, da ne maram več cerkve v domači župniji, in
da hočem tam, kjer je vse živo, inovativno in sveže. Spomnim se, kako sem v
času fakultete eksperimentiral z liturgijo, postal voditelj mladinske skupine,
referent za mlade in kot duhovnika me je zanimalo, kako lahko celo izboljšam
liturgijo. A to me je vrnilo nazaj k tisti prvotni fazi, ko sem spoznaval, da se
z “izboljševanjem”, popravljanjem tistega, kar nam je bilo dano, kar je bilo
določeno, lahko kdo tudi zares poškoduje. Sam se lahko poškodujem. Če mislim,
da lahko stvari izboljšam, pomeni, da sem jaz zadnja avtoriteta. Potem je to
nevarno.
šoli sploh nisem maral tradicionalne liturgije. Imel sem dekle, s katero sva
hodila v karizmatično cerkev dvakrat ali trikrat na teden, kar mi je bilo zelo
všeč. Menil sem, da so bili ljudje tam vdano in iskreno pobožni in njihova
božja služba je bila nasprotje vsega staromodnega, česar sem bil dotlej vajen.
Spomnim se, da sem staršem rekel, da ne maram več cerkve v domači župniji, in
da hočem tam, kjer je vse živo, inovativno in sveže. Spomnim se, kako sem v
času fakultete eksperimentiral z liturgijo, postal voditelj mladinske skupine,
referent za mlade in kot duhovnika me je zanimalo, kako lahko celo izboljšam
liturgijo. A to me je vrnilo nazaj k tisti prvotni fazi, ko sem spoznaval, da se
z “izboljševanjem”, popravljanjem tistega, kar nam je bilo dano, kar je bilo
določeno, lahko kdo tudi zares poškoduje. Sam se lahko poškodujem. Če mislim,
da lahko stvari izboljšam, pomeni, da sem jaz zadnja avtoriteta. Potem je to
nevarno.
V svojem raziskovanju tradicij, Resnice, temeljev
in stabilnosti Cerkve sem se pobliže spoznal z liturgijo. Ko torej v tej
župniji obhajamo tradicionalno liturgijo, je ne obhajamo zato, ker je lepa (kar
sicer je!), ne zato, ker je stara (kar prav tako je), ampak zato, ker ima za
seboj stoletja uporabe in stoletja prakse, in prihaja k nam s cerkvenim pečatom
dovoljenja in gotovosti, da če boš temu sledil in ostal temu zvest, se bo
posledično učila tudi katoliška vera, da bo učenje zdravo, da boš oblikovan, da
boš povezan z Bogom in z absolutno gotovostjo boš prejel milost našega Gospoda
po zakramentih, ki so nam bili dani po Njem. Vse, kar delamo v liturgiji, VSE,
vsak gib, vsaka beseda, vsak delček obreda, je povezano z avtoriteto, povezano
z razlogom, vzrokom. Ni nekaj, kar si izmišljujem sam v svoji pisarni – kar
tako sproti –, pač pa smo tukaj vpeti v nekaj veliko večjega, kakor smo mi
sami. In to rešuje mene pred samim seboj, rešuje župnijo pred menoj, rešuje
skupine in občestva, ki mislijo, da lahko obhajajo čaščenje Vsemogočnega Boga
bolje od vseh predhodnih generacij, da ga lahko izboljšajo z lastnimi idejami.
in stabilnosti Cerkve sem se pobliže spoznal z liturgijo. Ko torej v tej
župniji obhajamo tradicionalno liturgijo, je ne obhajamo zato, ker je lepa (kar
sicer je!), ne zato, ker je stara (kar prav tako je), ampak zato, ker ima za
seboj stoletja uporabe in stoletja prakse, in prihaja k nam s cerkvenim pečatom
dovoljenja in gotovosti, da če boš temu sledil in ostal temu zvest, se bo
posledično učila tudi katoliška vera, da bo učenje zdravo, da boš oblikovan, da
boš povezan z Bogom in z absolutno gotovostjo boš prejel milost našega Gospoda
po zakramentih, ki so nam bili dani po Njem. Vse, kar delamo v liturgiji, VSE,
vsak gib, vsaka beseda, vsak delček obreda, je povezano z avtoriteto, povezano
z razlogom, vzrokom. Ni nekaj, kar si izmišljujem sam v svoji pisarni – kar
tako sproti –, pač pa smo tukaj vpeti v nekaj veliko večjega, kakor smo mi
sami. In to rešuje mene pred samim seboj, rešuje župnijo pred menoj, rešuje
skupine in občestva, ki mislijo, da lahko obhajajo čaščenje Vsemogočnega Boga
bolje od vseh predhodnih generacij, da ga lahko izboljšajo z lastnimi idejami.
Morda imamo dobre ideje, kako
izboljšati razumljivost, dostopnost, kako bolje širiti Besedo, a če se ob tem
dela vse na novo in vse od začetka, potem delamo stvari po svoji podobi, potem
postane to odsev tega, kar smo mi, in ne pravo čaščenje Vsemogočnega Boga. Eden
od razlogov, zakaj imam rad “Ad orientem” – obhajanje evharistije obrnjen k
oltarju –, je ne le zato, ker je tako zapisano v molitveniku, v rubrikah, ampak
mi to odpravi tudi skušnjavo, da bi želel biti zabavljač, odpravi mi željo, da
bi bil karizmatičen, da bi iskal očesni kontakt med sveto mašo. Namesto tega se
lahko osredotočim na to, k čemur sem poklican, k oltarju, h križu, moje oči so
pripete na križanega Gospoda, osredotočen sem na Njega – vsi smo obrnjeni k
Njemu.
izboljšati razumljivost, dostopnost, kako bolje širiti Besedo, a če se ob tem
dela vse na novo in vse od začetka, potem delamo stvari po svoji podobi, potem
postane to odsev tega, kar smo mi, in ne pravo čaščenje Vsemogočnega Boga. Eden
od razlogov, zakaj imam rad “Ad orientem” – obhajanje evharistije obrnjen k
oltarju –, je ne le zato, ker je tako zapisano v molitveniku, v rubrikah, ampak
mi to odpravi tudi skušnjavo, da bi želel biti zabavljač, odpravi mi željo, da
bi bil karizmatičen, da bi iskal očesni kontakt med sveto mašo. Namesto tega se
lahko osredotočim na to, k čemur sem poklican, k oltarju, h križu, moje oči so
pripete na križanega Gospoda, osredotočen sem na Njega – vsi smo obrnjeni k
Njemu.
Vsi smo obrnjeni v tej Božji smeri.
Moj najlepši trenutek pri sveti maši je povzdigovanje keliha, kjer lahko v
odsevu srebra vidim občestvo za seboj. Vem, da je moje delo in moj poklic kot
duhovnik darovanje Žrtve – zanje, za občestvo. Stati v tem prostoru med Bogom
in ljudmi. Izpolniti to vlogo, ki mi jo je dal naš Gospod. To je močno, globoko
in zdravo učenje, dobra teologija, ki nas oblikuje in odkriva tančico Božjega
videnja, česar jaz ne morem ustvariti. Tega si ne morem sam izmisliti. Gotovo
je to način, kako moramo gledati in razumeti vse te gibe in poteze v obredih, v
zakramentih. Niso skonstruirane, ne zmanipulirane, so darovi. Zato liturgijo
praznujemo v pokorščini. Ko jo obhajam, ne želim, nočem biti inovativen, hočem
biti zvest. In zato ljubim in sem tako goreč za tradicijo Cerkve in za liturgijo.
Ker tukaj ne gre zame.«
Moj najlepši trenutek pri sveti maši je povzdigovanje keliha, kjer lahko v
odsevu srebra vidim občestvo za seboj. Vem, da je moje delo in moj poklic kot
duhovnik darovanje Žrtve – zanje, za občestvo. Stati v tem prostoru med Bogom
in ljudmi. Izpolniti to vlogo, ki mi jo je dal naš Gospod. To je močno, globoko
in zdravo učenje, dobra teologija, ki nas oblikuje in odkriva tančico Božjega
videnja, česar jaz ne morem ustvariti. Tega si ne morem sam izmisliti. Gotovo
je to način, kako moramo gledati in razumeti vse te gibe in poteze v obredih, v
zakramentih. Niso skonstruirane, ne zmanipulirane, so darovi. Zato liturgijo
praznujemo v pokorščini. Ko jo obhajam, ne želim, nočem biti inovativen, hočem
biti zvest. In zato ljubim in sem tako goreč za tradicijo Cerkve in za liturgijo.
Ker tukaj ne gre zame.«