Pravoslavni pogled na katoliške razprtije o moralni teologiji: neupoštevanje akribije pomeni konec ojkonomije


Pričujoče besedilo predstavlja prevod
in priredbo komentarja znanega italijanskega pravoslavnega blogerja (sicer
klasičnega filologa, bibliotekarja in preučevalca cerkvenih očetov) Pietra C.
Tokrat se omenjeni avtor posveča razmerju med obvezujočimi moralnimi načeli in
legitimnimi izjemami v kontekstu nedavnih katoliških razprtij na področju
družine in spolnosti. Predstavljen pravoslavni pogled se v veliki meri sklada z
uradnim (pravovernim) katoliškim pogledom in tako opozarja na površnost katoliških
progresističnih krogov, ki se netočno sklicujejo na reševanje
moralno-pastoralnih problemov po zgledu pravoslavja. Izvirnik je mogoče prebrati
na: 

Že
mesece se v katoliškem svetu vse bolj sklicujejo na domnevno »usmiljenje« v
odnosu do ljudi, ki živijo v raznovrstnih oblikah sobivanja oziroma kohabitacije.
Pri tem se pojavlja mnenje, da omenjene osebe – ker in ko jim je zaradi
njihovega načina življenja odrečeno prejemanje evharistije – spadajo med
vernike »druge kategorije«. Takšne in podobne izjave so predrzne in zelo
nevarne. S tovrstnimi izjavami je povezano pričakovanje velikodušnega
podeljevanja izjem po zgledu napačno razumljene pravoslavne ojkonomije, to je (pogosto le začasnega)
priznavanja moralne legitimnosti »manjšega zla« v specifičnih primerih, ko je
polno oziroma celovito udejanjanje obvezujočih moralnih načel bodisi
neizvedljivo ali preuranjeno glede na duhovno stanje posameznika. Katoliški
progresistično usmerjeni zagovorniki širokega podeljevanja izjem po zgledu
ojkonomije svoja stališča označujejo za »pristno in edino pravilno krščanska«,
svoje nasprotnike ali tiste, ki o tem dvomijo, pa žalijo z »rigoristi«,
»farizeji«, »obsedenci s pravom« ipd. 
Da
bi zapustili območje tovrstnih poenostavljenih in zmedenih mnenj, se je
koristno ozreti v zgodovino Cerkve in tako razumeti logiko starodavnega
krščanstva, bistveno strožjega od današnjega. Sveti apostol Pavel je denimo od
svojih sovernikov celo zahteval neporočenost, saj naj bi se po njegovem
prepričanju hitro bližal čas drugega Kristusovega prihoda, pri čemer bi lahko
poročenost in od tod izhajajoča skrb za posvetne potrebe vsaj delno odvračala
od doslednega in polnovrednega izpolnjevanja krščanskega načina življenja, kar
se v pravoslavni tradiciji označuje z grško besedo akribija (strogost, natančnost). Ko pa je Pavel spoznal stvarne
življenjske razmere takratnih kristjanov, je še vedno veljavni akribiji – ne da
bi jo s tem kakorkoli zanikal – pridružil ojkonomijo. V tej zvezi se je vredno
spomniti znanega izreka o dopustnosti zakonske zveze zavoljo preprečevanja
»večjega zla« nečistovanja: »Bolje se je poročiti, kakor goreti!« (prim. 1 Kor
7, 8–9) Kakšen je torej globlji smisel tega izreka? Gre za to, da je cilj
strogih stališč akribije odpirati pot h Kristusu, v srcu vsakega vernika
ohranjati pri življenju zavedanje o resničnosti Boga in njegove neskončne ljubezni,
ki pa ni ločena od resnice in pravičnosti. Stroga pravila nimajo smisla zaradi
samih sebe, temveč zato, ker človeka usmerjajo skozi življenje in ga spodbujajo
k hoji v smeri nebes, k hoji, ki ni za nikogar lahka. Brez strogih pravil in duha
akribije se človek – prepuščen svojim lastnim merilom – poskuša odreševati sam
iz sebe, brez Odrešenika, pač v skladu s plehkim in udobnim merilom, ki je v
današnjem času tako zelo razširjeno: »Če se počutiš dobro, potem je vse v redu.« 
Zgoraj
omenjeno merilo »dobrega počutja«, ki je lahko sprejemljivo z vidika posvetne
psihologije, za Cerkev nima nikakršnega pomena. Cerkev se namreč ne giblje pod
taktirko psihologije – kar se sicer na žalost pogosto dogaja na Zahodu –,
temveč v skladu z duhovnostjo, ki se nahaja na povsem drugačni ravni in zahteva
pristno notranjo razpoložljivost za Boga. Od tod postane jasno, da ojkonomija v
Cerkvi vselej vodi k uresničenju akribije, saj (začasno) dopuščanje zelo
splošnega izpolnjevanja določenih pravil v izjemnih primerih obstaja prav zato,
da bi to privedlo k njihovemu karseda natančnemu in doslednemu izpolnjevanju.
Naj pri tem navedemo primer.
Dvema
osebama, ki živita skupaj neporočena, bi morala Cerkev najprej zastaviti
vprašanje, ali želita ljubiti Kristusa. Če bi bil odgovor pritrdilen, bi ju
morala opomniti, da hoja za Kristusom – tako od njiju kot od vseh ostalih
vernikov – zahteva tudi žrtve. Kristus resda sprejema vsakega človeka, vendar
ga ne želi pustiti »takšnega, kakršen je«, temveč želi, da se spreobrne, da si
nadane »svatovsko oblačilo«, da bi tako lahko vstopil v Ženinovo dvorano (prim.
Mt 22,1–14). Spreobrnjenje ali metanoia
je predvsem notranje razpoloženje in skupaj s tem priznanje, da nihče ni pred
Bogom popoln, da je človeška narava ranjena, dovzetna za različne grešne
strasti in posledično podvržena nezvestobi in zaprtosti v odnosu do Boga. Temu
notranjemu razpoloženju mora postopoma slediti zunanja in praktična izbira. Dve
osebi, ki živita skupaj neporočena, se morata bodisi veljavno cerkveno poročiti
ali pa odpovedati aktivnemu spolnemu življenju. V Cerkvi je namreč spolnost
uravnavana in ni prepuščena samovoljni presoji ali osebni kaprici. Namen tega
pravila je ohraniti čistost duše pred nebeškimi stvarnostmi, da se ne bi človek
v obilici priložnosti za zlorabo svobodne volje odtrgal od Boga in samega sebe
zavajal z besedami: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let.
Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.« (Lk 12,19)
Če
je odločitev za čistost iz povsem človeško razumljivih razlogov za koga v
določenem primeru (začasno) neizvedljiva, bo njegovo krščansko življenje vsekakor
okrnjeno, dostop do zakramentov pa otežen. Toda to še zdaleč ne pomeni, da
imamo opraviti z vernikom »druge kategorije«, temveč zgolj s tem, da si je
posameznik (začasno) izbral svoje specifično mesto v Cerkvi, kjer mu bo Bog po
svoji previdnosti pomagal k nadaljnji rasti v veri in krepostih. Po našem
osebnem mnenju bi lahko Cerkev tiste skupaj živeče neporočene pare, ki dlje
časa niso spolno aktivni, prepustila k zakramentoma sprave in evharistije,
vendar vselej s previdnostjo in premislekom. Na tak način bi bila uporabljena
ojkonomija, hkrati pa bi akribija ostala nedotaknjena. 
Zelo
drugače pa je treba pristopati k vrednotenju kohabitacije kot take. Pri tem je
treba odločno zavrniti zgolj psihološko merilo, da je »ljubezen« med dvema
skupaj živečima osebama enaka »ljubezni« dveh veljavno cerkveno poročenih
zakoncev in da bi bilo zato krivično odrekati evharistijo tistim, ki živijo
skupaj (tudi spolno aktivno) izven zakramenta svetega zakona. Na žalost
obstajajo katoliški duhovniki in škofje, ki bi kaj takega počeli v vsakem
primeru in brez pozivanja k spreobrnjenju, kar se neredko dogaja že sedaj,
zlasti v deželah srednje in zahodne Evrope. Znašli smo se torej pred primeri
uporabe ojkonimije ob odsotnosti upoštevanja akribije. Uporaba ojkonomije brez
akribije povzroča uvajanje dvojnih meril in posledično pomeni teptanje
pravičnosti! Kdor se je do sedaj iskreno trudil hoditi po zahtevni poti približevanja
nebesom, se bo sedaj upravičeno počutil izdanega s strani Cerkve, ki jo je vseskozi
spoštoval in njena iz božjih zapovedi izhajajoča pravila jemal zares. Če je
zahtevnost akribije predvidena za vse vernike, ni razloga, da bi bila določenim
skupinam vernikov podeljena posebna »pravica« živeti zgolj v skladu z
ojkonomijo brez akribije. Poleg tega uporaba ojkonomije brez upoštevanja
akribije uničuje sam smisel ojkonomije kot take. S tem ko je opuščeno pozivanje
k spreobrnjenju, ko se dejansko podeljuje enako dostojanstvo vsakršni obliki
skupnega življenja, ko se sklicuje zgolj še na psihološki vidik človeka, se
neizogibno privede do naslednjega zaključka: »Če se počutiš dobro, potem je vse
v redu.« Takšno razmišljanje in delovanje dolgoročno vodi v agnosticizem in
opustitev vsakršne verske prakse, saj je na tak način človek razumljen kot
samozadosten, kot nekdo, ki ne potrebuje odrešenja, božje milosti in duhovnega
boja.  
V
tej luči menimo, da bo v katoliški Cerkvi na Zahodu – razen v primeru
nepričakovanega preobrata – nepoznavanje smisla ojkonimije, prevlada ideologije
zavračanja akribije, pomanjkanje duhovnega pogleda in poklekanje pred psihologizacijo
privedlo do notranjega izpraznjenja krščanskega oznanila.