Tolstoj in intelektualna kriza sodobne kulturne elite


Nedolgo nazaj sem si na
TV Slovenija po naključju ogledal oddajo o novi gledališki priredbi slavnega
Tolstojevega romana Ana Karenina.
Oddaja, ki jo bila s tehničnega stališča sicer čisto spodobno pripravljena, me
je presenetila z razumevanjem romana, kot so ga predstavili gostje (igralci in
režiser). Glavna junakinja Ana je bila predstavljena kot ženska  pred svojim časom, kot žrtev tradicionalne
spolne morale, kot žrtev zavrte družbe, skratka kot prototip zatirane ženske v
meščansko-plemiški družbi. Ugotovimo lahko, da tako ideološko branje klasikov,
ki nima praktično nobene podlage v samem tekstu, kaže na izrazito krizo
sodobnega kulturnega in intelektualnega »establishmenta«, ki je postal žrtev popolne
prevlade levičarsko-progresivne paradigme.
Konservativni
Tolstoj 
Kot tak očitno ni
sposoben prepoznati ali priznati, da se Tolstoj, ki ga slovenski šolski sistem povprečnemu
dijaku vbil v glavo kot avtorja dveh velikih romanov, absolutnih klasikov svetovne
literature, Vojne in mir ter Ane Karenine, v obeh kaže kot
konservativen pisatelj izredno blizu krščanstvu. Avtor tega zapisa sicer ni
nikakršen strokovnjak za Tolstojevo literaturo, a že iz enkratne bralske
izkušnje je jasno, da Ana Karenina
gotovo ni delo, ki bi ga morali razumeti kot nekakšen predmoderni feministični
manifest, Vojna in mir pa gotovo
izraža številna konservativna stališča in vrednote.
Vojna
in mir
je namreč predvsem delo, ki bi ga lahko še najbolje
označili kot »polemiko« proti Zahodu. Ena izmed njegovih osrednjih tem je
namreč Napoleonova invazija Rusije ter boj ruskega ljudstva proti osvajalcu.
Boj Zahoda proti Vzhodu torej, kar Tolstoj pogosto poudarja v resnici na ljubo
dolgih in mučnih filozofskih pasusih. Zahod, ki ga uteleša Napoleon, je
individualističen, materialističen ter predvsem ignorantski. Nepozabno je
avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope,
kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično
usmerja tok zgodovine. Kljub svoji vojaški premoči doživi katastrofalen poraz
proti ruski deželi, predvsem pa proti ruskemu ljudstvu. Moč slednjega izvira iz
duhovne globine in modrosti, ki jo pooseblja preprost kmet Platon Karatajev. V
ospredju so sicer junaki iz najvišjega, plemiškega, razreda ruske družbe,
katerih zmožnost za odrešenje pa leži prav v povezanosti z ljudstvom in
domovino. Tako nemoralna in zahodnemu načinu življenja popolnoma predana Hélène
in njen brat Anatol propadeta, uspejo pa osebe, ki se zmorejo vrniti k
»tradicionalnim vrednotam.« To so predvsem Nataša, njen brat Nikolaj in njegova
žena Marja ter seveda Pierre Bezuhov. Duhovno odrešitev pred smrtjo najde tudi
Andrej Bolkonski. V tem kontekstu moramo razumeti tudi strupen odnos do
jezuitov, slednji namreč predstavljajo racionalistični in hipokritski zahodni
vdor v pristno rusko krščansko religioznost. V veliki ruski intelektualni
debati 19. stoletja med prozahodnimi intelektualci in slovanofili zaseda torej Vojna in mir gotovo častno mesto na
slovanofilski strani. 
Na sicer bistveno
drugačen način pravzaprav podobno misel izraža tudi Ana Karenina. Slednja je na prvi pogled res zgodba, ki pripoveduje
o tragičnem spopadu med usodno ljubeznijo Ane ter Vronskega in
rigidno-hipokritsko plemiško družbo. A sam roman je bistveno bolj prefinjen.
Ana je res ujeta v nesrečen zakon, a njeno iskanje izpolnitve v
strastno-romantičnem razmerju z Vronskim, kateremu je pripravljena žrtvovati
vse, tudi stik s svojim otrokom, ni predstavljeno kot prava pot k rešitvi. Ne
ker tega ne bi dopuščala družba, temveč ker samo po sebi ne more predstavljati
resničnega temelja za srečno in izpolnjeno življenje. Za neuspeh Aninega
zakonolomskega razmerja ni bistveno nasprotovanje konservativne družbe,
razmerja se upeha in končno izživi iz svoje lastne dinamike. Ana je tako bolj
kot žrtev družbe, žrtev lastnih strasti.
Poleg tega avtor kot
protipol Aninemu iskanju sreče v roman postavi svoj alter-ego, Konstantina
Levina. Slednji po burni in razuzdani mladosti (ki spominja na Tolstojevo),
neuspešnih poskusih utopičnega kmetovanja s svojimi kmeti ter
filozofsko-religioznega iskanja smisla končno najde svoj notranji mir v
družinskem življenju z ljubljeno Kitty. Izpostaviti moramo, da njuno razmerje
nikakor ni strastno-romantično, je resnična ljubezen, ki pozna napake sozakonca
(Kitty je tako npr. globoko prizadeta, ko ji Levin pred poroko da brati svoje
mladostne dnevnike; Levinovo prvo snubitev Kitty zavrne, ker je zagledana v
Vronskega itd.), a jih sprejema ter odpušča. V normalnem družinskem življenju
se Levinu nato končno povrne tudi vera v Boga.
Pri vsem tem seveda ni
bistveno, da je Vojna in mir slaba
zgodovina, bistveno je, da je ta vidik dela slovenskemu dijaku, ki sam ne
poseže po epopeji, v šoli, ki naj bi vendarle vodila v razvoj kritičnega
mišljenja na vseh področjih, popolnoma nepredstavljen. 
Za
konec
Vprašanje uprizoritve Ane Karenine kot nekakšne feminističnega
alegorije ni nepomembno, kot bi si morda kdo mislil. Kaže namreč na dejstvo, da
uživa levičarsko-progresivna paradigma v sodobnih kulturnih in intelektualnih
krogih tako hegemonijo, da preprosto ne zmore razumeti, da bi kateri izmed
priznanih klasikov svetovne literature izražal ideje in vrednote, ki niso
skladne z njenim lastnim pogledom na svet. To pa vodi v izrazito ideološko
branje, kjer v tekstu iščemo predvsem to, kar želimo najti. Po eni strani je to
seveda slabo za vsakega bralca, ki je tako prikrajšan za bogate izkušnje, ki mu
jih lahko nudi vrhunska literatura, po drugi strani pa onemogoča resno razpravo
ter normalno demokratično sobivanje. Konservativne oz. krščanske ideje za
sodobnega levičarja namreč niso več preprosto drugačne, temveč že a priori nerazumne ter posledično
nevredne obstoja. To pa je povezano s totalitarnimi tendencami sodobne družbe,
t. i. »diktaturo relativizma«, kot jo je označil papež Benedikt XVI. Slednja
prevzema v zahodnih državah vedno bolj ostre oblike, ki se kažejo predvsem v
propagiranju t. i. kulture smrti in obračunavanju z vsemi, ki ne pristajajo na
njene zahteve. Soočenje s temi pojavi pa že zdaj gotovo predstavlja enega izmed
temeljnih izzivov tudi za Cerkev na Slovenskem.