Spoznajte Amy, povprečno katoličanko


»Torej mislite, da sem grešnica?«
Pravkar sem v neki
župniji končal s predavanjem o pomenu usmiljenja, ki se ga je udeležilo okrog
40 ljudi. Med predavanjem sem omenil, da vsi potrebujemo usmiljenje, ker smo
vsi grešniki. Tega sicer nisem posebno poudarjal, a sem jasno omenil, da prav
naša grešna narava in grešna dejanja zahtevajo milost. Ženska je nato
nadaljevala: »Vsi, ki smo v tej dvorani, smo sem prišli, da bi slišali versko
predavanje. Zato bi rekla, da smo dobri ljudje. Zakaj torej menite, da smo
grešniki?«
Dogodivščine
v »katoliški deželi«
Že več kot 20 let sem
aktivno udeležen v katehetskih prizadevanjih na škofijski in župnijski ravni. V
tem času sem predaval na več kot 100 župnijah in se tako srečal z več tisoč
ljudmi. Med svojimi predavanji sem se neštetokrat imel priložnost pogovarjati z
obiskovalci, ki so mi zastavljali različna vprašanja. V nadaljevanju navajam
nekaj tipičnih reakcij:

·       
Po predavanju o pomenu spovedi je nek
moški ponosno povedal, da pri spovedi ni bil že več let in da Cerkev tega ne
zahteva več.
·       
V nekem predavanju sem omenil možnost, da
bodo morda tudi nekateri člani občinstva končali v peklu. Kmalu zatem je škof
prijel pritožbe, da ljudi obsojam na pogubljenje.
·       
Po predavanju o cerkvenem nauku o
kontracepciji se mi je približala neka ženska in mi zaupno povedala, da v
cerkvi še nikoli ni slišala govoriti o tem. Stara je bila okrog 60 let.
·       
Nekoč sem predaval v župniji, katere
župnik je znan po širjenju nasprotovanja cerkvenemu učiteljstvu. Moški mi je
povedal, da mu je njegov župnik zelo všeč, ker se pri njem vsi počutijo
»dobrodošlo«.
·       
Drugič se mi je približala ženska in mi
dejala, da je Cerkev pred II. vatikanskim koncilom bila »grozna«, a da se sedaj
premika v »pravo smer«. Ko sem jo vprašal, kako točno naj bi predkoncilska
Cerkev bila »grozna«, mi je preprosto odgovorila: »V vseh pogledih.«
·       
Ko sem med predavanjem omenil papeža
Benedikta XVI. in njegovo delo, me je nek moški vprašal, zakaj ne omenjam
Frančiška: »On je spremenil vse, kar je prej storil Benedikt.«
Podobnih primerov bi
lahko naštel še in še.
Amy,
povprečna katoličanka
Skozi leta predavanj sem
torej spoznal svoje tipično občinstvo, ki bi ga lahko označil kot »povprečne
katoličane«. To niso ljudje, ki bi zapustili Cerkev oz. bili sovražni do vere.
Prav tako niso goreči verniki, ki bi se bili pripravljeni voziti uro daleč, da
bi se udeležili predavanja Scotta Hahna ali konference na Frančiškanski
univerzi v Steubenvillu. Dokaj redno se udeležujejo nedeljske maše in se
identificirajo kot katoličani, a ne sledijo katoliškim medijem ali berejo
katoliških blogov. Svoje mnenje o Cerkvi in njenem nauku si ustvarijo iz
tedenske pridige, sekularnih medijev in pogovorov s soverniki.
Med njimi sem spoznal
številne dobre in prijazne ljudi, a skozi leta se je izkristalizirala podoba
povprečnega katoličana oz. katoličanke, katere tipične lastnosti bom predstavil
v nadaljevanju. Imenujmo jo Amy (»povprečni katoličan« je namreč večinoma
ženskega spola): 
Mi
smo dobri ljudje, ki bomo prišli v nebesa
. Povprečna
katoličanka Amy pričakuje, da bo s svojimi prijatelji prišla v nebesa. Pojem
pekla običajno ignorira; če se mu ne more izogniti, pa ga običajno označi kot
srednjeveško praznoverje. Amy misli, da z njo ni nič temeljito narobe. Seveda,
lahko bi jedla manj slaščic in delala na svoji potrpežljivosti. A njeni
problemi zahtevajo zgolj osebnega trenerja, ne pa Odrešenika.
Cerkveni
nauk o spolnosti jo spravlja v zadrego
. Amy verjame, da Cerkev
lahko naredi veliko dobrega v svetu, predvsem s spodbujanjem prijaznosti,
sprejemanja in skrbi za druge. A pri moralnih vprašanjih, predvsem tistih
povezanih s spolnostjo, jo nauk Cerkve spravlja v zadrego. Želi si, da bi se
Cerkev tem vprašanjem preprosto izogibala.
Cerkev
je kraj, kjer se družimo in se počutimo dobrodošlo
.
Če bi jo neposredno vprašal »Zakaj si katoličanka?«, bi Amy verjetno nedoločno
odgovorila, da je bila tako vzgojena in da se zato počuti dobro. V cerkev gre,
ker tam sreča svoje prijatelje in sliši lepo pridigo. To je preprosto kraj,
kjer se počuti sprejeto. 
Cerkev
se s časom spreminja in najbolje je, da se kar najbolj prilagaja splošnemu
razvoju.
Amy meni, da ima Cerkev žalostno zgodovino, ki jo
mora kar čim prej preseči. To pravzaprav ni njena krivda, saj so vsi nekoč bili
nasilni in diskriminatorni do manjšin. A zdaj smo v 21. stoletju in Cerkev se
mora »updejtati« oz. se prilagoditi sodobnim normam. V nasprotnem primeru
obstaja nevarnost, da Cerkev postane nekaj staromodnega in zaostalega.
Prilagoditi
se svetu ali ga preoblikovati? 
Iz svojih izkušenj, ki
sem jih pravkar strnjeno predstavil, sem prišel do neizpodbitnega sklepa, da
način oznanjevanja evangelija v zadnjih 50 letih preprosto ne deluje. Ljudem ne
pripomore do globljega odnosa s Kristusom, njihovih življenj ne izboljšuje na
kakršenkoli poglobljen način, posledično pa tudi ne pripomore k preoblikovanju
širše družbe.
Namesto da bi Cerkev
predstavili kot alternativo sodobni družbi, so cerkveni voditelji zadnja
desetletja zagovarjali strategijo nekonfrontacije
s svetom. Ta sprevržen način cerkvenega oznanjevanje je rezultiral v sodobnem
povprečnem katoličanu: Amy bolj skrbi program recikliranja odpadkov, ki ga
spodbuja njena župnija, kot večno zveličanje ali pogubljenje človeka, ki sedi v
cerkveni klopi zraven nje.
Problem ni omejen le na
visoke klerike, ki oznanjajo heretična načela. Seveda hierarhi kot so kardinal
Walter Kasper ali nadškof Blase Cupich delajo veliko škodo, a globlji problem
leži v splošnem odnosu do sveta, kot se je uveljavil. Naš Gospod pravi »Iščite
najprej božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt
6, 33), sodobni cerkveni voditelji pa vse prepogosto iščejo priznanje tega
sveta. Izogibajo se področij nauka, ki so smatrani kot »kontroverzni« in se
zato posvečajo vprašanjem, ki segajo vse od »bodimo strpni« do »bodimo
prijazni«. Do vprašanj povezanih z grehom in peklom se obnašajo kot do čudaških
sorodnikov na družinskem srečanju. Iz tega razloga Amy v cerkvi že leta ni
slišala besede o svoji večni usodi ali besede, ki bi jo pozvala, naj živi
drugače kot sekularna okolica. 
Sv. Pavel je zapisal:
»Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo
svojega uma, da boste lahko prepoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu
všečno in popolno.« (Rim 12, 2). Nasprotno je velik del Cerkve zadnja
desetletja ravnal po načelu, kakor da bo prilagajanje vrednotam sekularne
družbe končno le-to naredilo katoliško. Zgodilo se je ravno nasprotno – Cerkev
je postala posvetna. Rezultate te katastrofalne usmeritve sem videl na lastne
oči in v dobro Amy in vseh ostalih »povprečnih katoličanov« upam, da bo Cerkev
radikalno premislila svoje prioritete.
Če ste se spraševali,
kakšen je bil moj odgovor na vprašanje »Torej mislite, da sem grešnica?«, naj
vam ga na koncu zaupam: »Seveda, prav tako kot jaz.«
Prirejeno po: Meet Amy, the Average Catholic – Eric Sammons  http://www.onepeterfive.com/meet-amy-average-catholic/