Kardinal Sarah: maševanje »ad orientem« pomaga postaviti Boga na prvo in pravo mesto


Gvinejski
kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino
zakramentov, je v nedavnem intervjuju za francosko katoliško revijo
Famille Chrétienne med drugim spregovoril o tematiki maševanja v smeri
liturgičnega vzhoda oziroma »ad orientem«. Pri tem je izrecno opozoril na
dejstvo, da tovrstna liturgična usmeritev ni lastna zgolj tradicionalni obliki
rimskega obreda (po misalu sv. Janeza XXIII. iz leta 1962), temveč je povsem
veljavna in legitimna tudi znotraj nove oblike, to je pokoncilskega mašnega
obreda (po misalu bl. Pavla VI. iz leta 1969). Še več, kardinal se je zavzel za
pogostejše vključevanje usmeritve »ad orientem« v običajno škofijsko in
župnijsko liturgično prakso. Po njegovem prepričanju skupna usmerjenost h glavnemu
oltarju, ki predstavlja križanega in vstalega Kristusa, na simbolno pomenljiv
način poudarja prvenstvo Boga in svetost liturgičnih dejanj. 

Kardinalu
Sarahu se zdi nujno potrebno ponovno odkriti mašo, pri kateri »so vsi [tako
duhovnik kot ljudstvo] obrnjeni v isto smer, v smer prihajajočega Gospoda«.
»Spre-obrniti se pomeni usmeriti se k Bogu. Globoko sem prepričan, da morajo
biti naša telesa vključena v to spre-obrnjenje,« je zatrdil kardinal. »Ne gre
za to, kakor se včasih govori, da bi duhovnik maševal s hrbtom proti ljudstvu.
Stvar ni v tem. Gre za to, da smo vsi usmerjeni k apsidi, ki simbolizira vzhod,
kjer prestoluje križ vstalega Gospoda.« Tovrsten način maševanja »je legitimen
in skladen s črko in duhom [drugega vatikanskega] koncila«. 
»Kot
vodja Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov želim spomniti, da
maševanje ”ad orientem” dovoljujejo rubrike, ki določajo, kdaj se mora mašnik
[vmes] obrniti k ljudstvu.« Pri tem je ponovil svojo misel, ki jo je junija
leta 2015 zapisal v vatikanskem dnevniku
L’Osservatore
Romano
, kjer je predlagal, »naj
se duhovniki in verniki usmerijo ”ad orientem” vsaj med spokornim obredom,
petjem Slave, molitvami in evharistično molitvijo«.
»Več
kot petdeset let po zaključku drugega vatikanskega koncila je potrebno zares brati
njegova besedila! Koncil ni nikoli zahteval maševanja, usmerjenega k ljudstvu!«
Kardinal poudarja, da je maševanje v smeri ljudstva (»versus populum«) zgolj
neobvezujoče sredstvo, ki ga je Cerkev dala na voljo, da bi uresničevala večjo
soudeleženost vernikov pri mašnem obredu. Kljub temu je po njegovem bistveno,
da med povzdigovanjem vsi gledajo »ad orientem«. 
»Maševati
v smeri ljudstva oziroma gledajoč ljudi je možnost, ne obveza.« »Besedno
bogoslužje lahko opravičuje položaj ”iz oči v oči” med bralcem in poslušalci,
dialog in pastirstvo duhovnika v odnosu do svoje črede. Toda takoj od trenutka,
ko se je potrebno usmeriti k Bogu – to je od povzdigovanja naprej –, je
bistveno, da duhovnik in verniki skupaj gledajo proti vzhodu.« »To je povsem
skladno s tem, kar so želeli koncilski očetje.« 
V
tem intervjuju kardinal Sarah poziva k vrnitvi svetega in obžaluje dejstvo, da
so številni obredi postali »kratkočasje«. »Pogosto duhovnik ne obhaja
Kristusove ljubezni preko njegove žrtve, temveč srečanje s prijatelji, skupni
obed, trenutek bratstva. V iskanju izmišljanja kreativne liturgije in
praznovanja obstaja nevarnost pretirano človeškega obredja, ki zadošča našim
željam in trenutnim modam.« »Če se obhajanje evharistije spremeni v človeško
slavljenje samega sebe, je nevarnost ogromna – Bog namreč izgine.«