Romanje Juventutem na Brezje – poročilo


Kdor
je v zadnjem času spremljal naše delovanje, je zagotovo lahko zasledil, da smo
opravili za nas, za naše gibanje, predvsem pa Bogu v čast veliko dejanje. Po
dobrih dveh letih obstoja našega gibanja smo se opogumili in naše delovanje prestavili
izza zidov Draveljskega svetišča, kjer enkrat mesečno darujemo Gospodu svete
maše. Želja, da poromamo do našega narodnega svetišča, je že dolgo tlela v nas,
dokončno pa smo se opogumili zaradi skupne ugotovitve, da je potrebno naš
apostolat predstaviti širšemu krščanskemu in družbenemu občestvu.
Z
romanjem smo nadobudni začeli ob 5.30 zjutraj, ko smo se zbrali pred župnijsko
cerkvijo Marije Vnebovzete na Primskovem. Glede na zgodnjo uro in prvo
organizacijo dogodka, se nas je zbralo nekaj pogumnih, ki smo se odločili
romati peš. Ko smo se vsi zbrali, smo odšli v svetišče, kjer je domači župnik
blagoslovil našo romarsko pot. Prav tako pa je blagoslovil dva prapora, ki smo
ju nato vso pot na Brezje ponosno s seboj in nas bosta še naprej spremljala kot
zunanje in vidno znamenje našega apostolata.
Glede
na vremenske razmere dni pred romanjem (ko je Slovenijo prizadela huda pozebel
in spomladanski sneg) in takoj naslednji dan po romanju (ko je bilo kar nekaj
nalivov) nam je Gospod ta dan resnično blagoslovljeno podaril. Vso pot smo
imeli prijetno nizko temperaturo, svež gorenjski zrak nam je polnil pljuča, v
obraz pa nas je grelo blago spomladansko sonce. Hoja je bila tako resnično
olajšana tudi z zunanjimi znamenji Božje milosti, za kar smo bili še posebno
hvaležni Bogu.
Med
potjo so nas – videč naša čudovita prapora, ki sta plapolala visoko na
drogovih, in nasmejano skupino romarjev – prijetno pozdravljali iz mimo vozečih
vozil, kar nam je še dajalo dodatno potrditev, da vršimo resnično Bogu všečno
delo. Od slabih štirih ur hoje, ki smo jo prehodili z zmernim tempom in nekaj
kratkimi postanki, smo skoraj eno uro namenili molitvi presvetega rožnega venca
oziroma kar treh, saj smo zmolili tri dele – veselega, žalostnega in
častitljivega.
K
svetišču na Brezjah smo prispeli dobre pol ure pred začetkom svete maše ob
11.00. Sveto mašo v kapeli Marije Pomagaj je daroval naš avstrijski prijatelj,
duhovnik oče Wegscheider, ki prihaja iz Koroške. V naše veliko zadovoljstvo in
še večje začudenje je bil prostor pred kapelo popolnoma zaseden z mnogimi
verniki, ki so prišli na naše povabilo ali pa so kako drugače izvedeli, da bo v
našem največjem Marijinem svetišču darovana sveta maša po tradicionalnem
rimskem obredu. Ljudi je bilo celo toliko, da smo morali dodatno prinesti in
postaviti popolnoma vse stole, ki so bili na voljo v svetišču. Prostor pred
glavnim oltarjem je bil zapolnjen do zadnjega kotička skozi vso širino cerkvene ladje,
mnogo vernikov pa je tudi stalo.
Videti
tako veliko število vernikov, ki so se udeležili večnega bogoslužja, nam je
resnično dvignilo srca h Gospodu. Videti in doživeti tako pozitiven odziv ter
resnične sadove dobrih praks tradicionalne liturgije nam sporoča le eno: da smo
na pravi poti, da je potrebno in vredno vztrajati, predvsem pa, da je Bog več
kot očitno zadovoljen z našim apostolatom, kar izkazuje tudi z izobiljem
blagoslovov.
Sveta
maša je potekala z ljudskim petjem in kratko pridigo s katehezo o resnični
prisotnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa v presveti hostiji. Kogar ni bilo
tam, bo najlažje, a niti približno enako, lahko dobil občutek za dogajanje z
ogledom fotografij. Predvsem pa vse prav lepo povabimo, da se opogumijo in brez
strahu (kakršnega koli že) pristopijo skupaj z nami k oltarju, ko bomo
naslednjič zopet darovali to sveto in staro bogoslužje.
Naj
končamo ta zapis z zahvalo Romarskemu uradu Brezje, ki nam je omogočil
darovanje bogoslužja v baziliki. Prav tako bi se radi zahvalili gvardijanu samostana in rektorju bazilike,
dr. patru Bahčiču, ki je dovolil, v skladu z navodili motuproprija Summorum
Pontificum, obhajanje svete maše po Rimskem misalu svetega Janeza XXIII.
Zahvalili pa bi se tudi vsem našim podpornikom in prijateljem, ki ste nam
odlično zrcalo našega delovanja.
Glede
na to, da je bilo to romanje naše prvo delovanje v širši javnosti, smo izredno
pozitivno presenečeni nad odličnim in spodbudnim odzivom. Peš romarjev je bilo
resda zgolj sedem, a verjamemo, da smo tisti, ki smo se odpravili peš,
spodbudili vse, ki ste se odločali, ali bi romali peš, da se nam boste
naslednjič pridružili. Verjamemo tudi, da je bil dogodek prelomnega pomena in
je v mnogih srcih zasejal seme Božje ljubezni ter tako k našemu apostolatu,
zanimanju za tradicionalno liturgijo ter katoliško tradicijo na splošno
pritegnil marsikaterega vernika. Srčno si želimo, da se tudi v prihodnje
srečujemo ob svetem oltarju vsaj v tolikšnem številu! Prav tako pa vas povabimo
in spodbudimo, da še naprej spremljate naše delovanje, kajti to zagotovo ni
bilo zadnje romanje v organizaciji gibanja Juventutem Slovenija.
Zahvalimo
se tako Gospodu Bogu Očetu, ki je tako čudovito blagoslovil ta dan, ko smo prijatelji
in podporniki katoliške tradicije, Mariji in Sinu Jezusu Kristusu na čast
pogumno in pobožno romali k velikemu svetišču in tam tudi darovali sveto
bogoslužje! Zato nikdar ne pozabimo: »Bolj kakor glas mnogih voda, mogočnih
morskih valov, je mogočen Gospod na višavah.« (Ps 93:4)