Spodnje besedilo predstavlja
predelano različico članka Veronice Arntz, ki je bil 5. maja 2016 objavljen na katoliškem portalu Rorate caeli.
Avtorica je sodelavka škofije v Madisonu (Wiscosin, ZDA) in absolventka na
Wyoming Catholic College. Dejavna je pri največji svetovni katoliški
organizaciji za zaščito življenja in družine, Human Life International.
predelano različico članka Veronice Arntz, ki je bil 5. maja 2016 objavljen na katoliškem portalu Rorate caeli.
Avtorica je sodelavka škofije v Madisonu (Wiscosin, ZDA) in absolventka na
Wyoming Catholic College. Dejavna je pri največji svetovni katoliški
organizaciji za zaščito življenja in družine, Human Life International.
Z
objavo posinodalne apostolske spodbude Amoris
laetitia nas morda čaka obdobje še večje zmede glede pristno katoliškega
razumevanja zakramenta svetega zakona, družine in družinske pastorale. V tem
članku se želimo posvetiti zmotni predpostavki kardinala Walterja Kasperja o
»modelu navadnega kristjana«, ki se posredno (z dvoumnimi namigi) odraža tudi v
Frančiškovi apostolski spodbudi.
objavo posinodalne apostolske spodbude Amoris
laetitia nas morda čaka obdobje še večje zmede glede pristno katoliškega
razumevanja zakramenta svetega zakona, družine in družinske pastorale. V tem
članku se želimo posvetiti zmotni predpostavki kardinala Walterja Kasperja o
»modelu navadnega kristjana«, ki se posredno (z dvoumnimi namigi) odraža tudi v
Frančiškovi apostolski spodbudi.
Kardinal
Kasper je v različnih intervjujih začrtal ločnico med »navadnim« in »junaškim«
kristjanom. Ko so se vprašanja dotaknila moralno ustreznega načina življenja
tistih znova civilno poročenih ločencev, ki so zaradi koristi otrok še naprej primorani
bivati v skupnem gospodinjstvu, je zatrdil, da je zapoved o čistem skupnem življenju
»kot brat in sestra« sicer hvalevredna, vendar »junaška« in tako »navadnemu«
kristjanu nedosegljiva, zaradi česar bi morala postati neobvezna oziroma
odstranjena iz cerkvenega učiteljstva. Nadaljeval je nekako takole: »Ljudje naj
storijo to, kar v dani situaciji zmorejo. Ljudje ne moremo vedno izpolnjevati
ideala. Treba je popustiti in znižati merila.« Po Kasperjevem mnenju »navaden«
kristjan ni zmožen žrtvovati svojega spolnega poželenja v prid višjemu
poslanstvu, h kateremu ga vabi življenje preoblikujoče oznanilo Evangelija in
katoliškega nauka, ki od zakoncev pričakuje, da odsevata Kristusovo ljubezen do
Cerkve. Ker naj bi bil »navaden« kristjan nezmožen življenja v skladu z božjimi
in cerkvenimi zapovedmi, je Kasper prepričan, da mora Cerkev svoj nauk
prilagoditi šibkostim omenjenih »navadnih« posameznikov. Kategorija »navadnega«
kristjana je prisotna tudi v Kasperjevi knjigi Evangelij družine in njegovem nagovoru kardinalom ob pripravi na
izredno sinodo o družini, februarja leta 2014.
Kasper je v različnih intervjujih začrtal ločnico med »navadnim« in »junaškim«
kristjanom. Ko so se vprašanja dotaknila moralno ustreznega načina življenja
tistih znova civilno poročenih ločencev, ki so zaradi koristi otrok še naprej primorani
bivati v skupnem gospodinjstvu, je zatrdil, da je zapoved o čistem skupnem življenju
»kot brat in sestra« sicer hvalevredna, vendar »junaška« in tako »navadnemu«
kristjanu nedosegljiva, zaradi česar bi morala postati neobvezna oziroma
odstranjena iz cerkvenega učiteljstva. Nadaljeval je nekako takole: »Ljudje naj
storijo to, kar v dani situaciji zmorejo. Ljudje ne moremo vedno izpolnjevati
ideala. Treba je popustiti in znižati merila.« Po Kasperjevem mnenju »navaden«
kristjan ni zmožen žrtvovati svojega spolnega poželenja v prid višjemu
poslanstvu, h kateremu ga vabi življenje preoblikujoče oznanilo Evangelija in
katoliškega nauka, ki od zakoncev pričakuje, da odsevata Kristusovo ljubezen do
Cerkve. Ker naj bi bil »navaden« kristjan nezmožen življenja v skladu z božjimi
in cerkvenimi zapovedmi, je Kasper prepričan, da mora Cerkev svoj nauk
prilagoditi šibkostim omenjenih »navadnih« posameznikov. Kategorija »navadnega«
kristjana je prisotna tudi v Kasperjevi knjigi Evangelij družine in njegovem nagovoru kardinalom ob pripravi na
izredno sinodo o družini, februarja leta 2014.
Kasper
v protislovju s samim seboj zagovarja stališče, da mora Cerkev vztrajati pri
nauku o nerazvezljivosti zakonske zveze, obenem pa isti nauk spremeniti na
način, da bodo lahko znova civilno poročeni ločenci skupaj živeli tako, kakor
da bi bili veljavno cerkveno poročeni, in v takšnem stanju celo prejemali sveto
obhajilo. Kar zagovarja kardinal Kasper, ni poglobitev ali dopolnitev
dosedanjega cerkvenega nauka, temveč povsem nova in nevzdržna perspektiva, ki
nasprotuje Kristusovim besedam o zakonski zvezi in prešuštvu ter celotnemu
izročilu katoliške Cerkve, vključno z dokumentoma papeža sv. Janeza Pavla II. Familiaris consortio (1981) in Benedikta
XVI. Sacramentum caritatis (2007).
Kar zagovarja Kasper, ni nič drugega kot zmotna predpostavka o »modelu
navadnega kristjana«. Kasper namreč predpostavlja, da je nauk Cerkve kot
celota, predvsem pa nauk o nerazvezljivosti zakonske zveze, v temelju
neuresničljiv ali uresničljiv zgolj za redke »junake«. Omenjeni model torej
nakazuje, da »navaden« posameznik ni zmožen odgovoriti na evangeljski klic, da
so evangeljske in božje zahteve nerealistične, krute, nečloveške oziroma da Bog
od ljudi zahteva nemogoče. S tem kardinal Kasper postavlja pod vprašaj božjo
modrost in dobrotljivost samo.
v protislovju s samim seboj zagovarja stališče, da mora Cerkev vztrajati pri
nauku o nerazvezljivosti zakonske zveze, obenem pa isti nauk spremeniti na
način, da bodo lahko znova civilno poročeni ločenci skupaj živeli tako, kakor
da bi bili veljavno cerkveno poročeni, in v takšnem stanju celo prejemali sveto
obhajilo. Kar zagovarja kardinal Kasper, ni poglobitev ali dopolnitev
dosedanjega cerkvenega nauka, temveč povsem nova in nevzdržna perspektiva, ki
nasprotuje Kristusovim besedam o zakonski zvezi in prešuštvu ter celotnemu
izročilu katoliške Cerkve, vključno z dokumentoma papeža sv. Janeza Pavla II. Familiaris consortio (1981) in Benedikta
XVI. Sacramentum caritatis (2007).
Kar zagovarja Kasper, ni nič drugega kot zmotna predpostavka o »modelu
navadnega kristjana«. Kasper namreč predpostavlja, da je nauk Cerkve kot
celota, predvsem pa nauk o nerazvezljivosti zakonske zveze, v temelju
neuresničljiv ali uresničljiv zgolj za redke »junake«. Omenjeni model torej
nakazuje, da »navaden« posameznik ni zmožen odgovoriti na evangeljski klic, da
so evangeljske in božje zahteve nerealistične, krute, nečloveške oziroma da Bog
od ljudi zahteva nemogoče. S tem kardinal Kasper postavlja pod vprašaj božjo
modrost in dobrotljivost samo.
Čeprav
smo upali, da bo apostolska spodbuda papeža Frančiška jasno potrdila nauk
Cerkve in zavrgla Kasperjeve predloge, je v njej mogoče najti več dvoumnih
namigov, ki posredno odražajo nekatere predpostavke »modela navadnega
kristjana«. Zaradi lažjega razumevanja tematike je potrebno izpostaviti tri primere.
smo upali, da bo apostolska spodbuda papeža Frančiška jasno potrdila nauk
Cerkve in zavrgla Kasperjeve predloge, je v njej mogoče najti več dvoumnih
namigov, ki posredno odražajo nekatere predpostavke »modela navadnega
kristjana«. Zaradi lažjega razumevanja tematike je potrebno izpostaviti tri primere.
Prvi
primer se nahaja v drugem poglavju spodbude, posvečenem različnim težavam, s
katerimi se spopadajo družine našega časa. V tem kontekstu je izpostavljen
primer zaposlene matere samohranilke, ki je zaradi svoje službe in skrbi za
preživetje prisiljena oditi od doma in pustiti otroke same. Frančišek trdi
naslednje: »V takšnih težkih stiskah mora Cerkev še posebej skrbeti, da ponuja
razumevanje, tolažbo in sprejemanje namesto takojšnjega vsiljevanja skupka
pravil, ki povzročajo, da se ljudje čutijo sojeni in zapuščeni s strani Matere
[Cerkve], ki je poklicana, da jim pokaže božje usmiljenje. Namesto ponujanja
zdravilne moči milosti in luči evangeljskega oznanila bi nekateri to oznanilo
radi ”indoktrinirali”, ga spremenili ”v mrtve kamne za metanje v druge”.«
(AL 49)
primer se nahaja v drugem poglavju spodbude, posvečenem različnim težavam, s
katerimi se spopadajo družine našega časa. V tem kontekstu je izpostavljen
primer zaposlene matere samohranilke, ki je zaradi svoje službe in skrbi za
preživetje prisiljena oditi od doma in pustiti otroke same. Frančišek trdi
naslednje: »V takšnih težkih stiskah mora Cerkev še posebej skrbeti, da ponuja
razumevanje, tolažbo in sprejemanje namesto takojšnjega vsiljevanja skupka
pravil, ki povzročajo, da se ljudje čutijo sojeni in zapuščeni s strani Matere
[Cerkve], ki je poklicana, da jim pokaže božje usmiljenje. Namesto ponujanja
zdravilne moči milosti in luči evangeljskega oznanila bi nekateri to oznanilo
radi ”indoktrinirali”, ga spremenili ”v mrtve kamne za metanje v druge”.«
(AL 49)
Čeprav
se v tem primeru Frančišek ne navezuje na civilno ponovno poročene ločence,
uporablja »model navadnega kristjana«. Ni jasno, kateri »skupek pravil« naj bi
Cerkev vsiljevala zaposleni materi samohranilki. Pravila zoper priležništvo?
Pravila zoper kontracepcijo? Pravila, ki opozarjajo na nadaljnji obstoj veljavno
sklenjenega zakramenta svetega zakona? Kakorkoli že, Frančišek namiguje, da bi
bila kakršna koli cerkvena »pravila« za zaposleno samohranilko pretežka,
neusmiljena ali do nje celo žaljiva. Ona je namreč zgolj »navadna« kristjanka,
ki ne more sprejeti in izpolniti »junaškega« načina življenja v skladu z
Evangelijem in cerkvenim naukom.
se v tem primeru Frančišek ne navezuje na civilno ponovno poročene ločence,
uporablja »model navadnega kristjana«. Ni jasno, kateri »skupek pravil« naj bi
Cerkev vsiljevala zaposleni materi samohranilki. Pravila zoper priležništvo?
Pravila zoper kontracepcijo? Pravila, ki opozarjajo na nadaljnji obstoj veljavno
sklenjenega zakramenta svetega zakona? Kakorkoli že, Frančišek namiguje, da bi
bila kakršna koli cerkvena »pravila« za zaposleno samohranilko pretežka,
neusmiljena ali do nje celo žaljiva. Ona je namreč zgolj »navadna« kristjanka,
ki ne more sprejeti in izpolniti »junaškega« načina življenja v skladu z
Evangelijem in cerkvenim naukom.
Drugi
primer se nahaja v četrtem poglavju spodbude, posvečenem zakonski ljubezni.
Čeprav se ta del spodbude začenja s čudovito eksegezo trinajstega poglavja
Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom (t. i. hvalnice ljubezni) in zakonce
poziva k zakramentalnemu življenju (AL 121), se zdi, da Frančišek v
nadaljevanju besedila zavrne tisto, kar je pred tem zagovarjal kot dobro in
potrebno ter tako deluje v protislovju s samim seboj. Piše namreč, da zakonca s
svojo medsebojno ljubeznijo nista dolžna posnemati Kristusove ljubezni do
Cerkve, saj naj bi zakonska zveza bila »dinamični proces […], ki napreduje s
postopno integracijo božjih darov«. (AL 122) Cerkev je skozi celotno zgodovino vselej
jasno priznavala, da je posnemanje Kristusove ljubezni do Cerkve, ki
predstavlja vzor zemeljske ljubezni med zakoncema, sicer zahtevno, vendar
hkrati nujno in ob obilni pomoči oziroma milosti dobrotljivega Boga tudi
uresničljivo. Da bi človek – ne le zakonski par, temveč sleherni posameznik –
živel po Evangeliju, se mora spreobrniti, spoštovati božje zapovedi in svojo
notranjo moč črpati iz zakramentov (zlasti zakramenta sprave in evharistije),
po katerih se pretaka »življenjski sok« božje milosti. Toda ko prebiramo 122.
paragraf spodbude Amoris laetitia,
dobimo občutek, kakor da je breme Evangelija pretežko za izpolnjevanje. Namesto
spodbujanja zakoncev k spreobrnjenju in opozarjanja na težavno, a z božjo
milostjo pospremljeno pot papež Frančišek posredno trdi, da je odgovoriti na
Kristusov klic pretežko, da je življenje po Evangeliju in nauku Cerkve za
»navadnega« kristjana nedosegljivo.
primer se nahaja v četrtem poglavju spodbude, posvečenem zakonski ljubezni.
Čeprav se ta del spodbude začenja s čudovito eksegezo trinajstega poglavja
Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom (t. i. hvalnice ljubezni) in zakonce
poziva k zakramentalnemu življenju (AL 121), se zdi, da Frančišek v
nadaljevanju besedila zavrne tisto, kar je pred tem zagovarjal kot dobro in
potrebno ter tako deluje v protislovju s samim seboj. Piše namreč, da zakonca s
svojo medsebojno ljubeznijo nista dolžna posnemati Kristusove ljubezni do
Cerkve, saj naj bi zakonska zveza bila »dinamični proces […], ki napreduje s
postopno integracijo božjih darov«. (AL 122) Cerkev je skozi celotno zgodovino vselej
jasno priznavala, da je posnemanje Kristusove ljubezni do Cerkve, ki
predstavlja vzor zemeljske ljubezni med zakoncema, sicer zahtevno, vendar
hkrati nujno in ob obilni pomoči oziroma milosti dobrotljivega Boga tudi
uresničljivo. Da bi človek – ne le zakonski par, temveč sleherni posameznik –
živel po Evangeliju, se mora spreobrniti, spoštovati božje zapovedi in svojo
notranjo moč črpati iz zakramentov (zlasti zakramenta sprave in evharistije),
po katerih se pretaka »življenjski sok« božje milosti. Toda ko prebiramo 122.
paragraf spodbude Amoris laetitia,
dobimo občutek, kakor da je breme Evangelija pretežko za izpolnjevanje. Namesto
spodbujanja zakoncev k spreobrnjenju in opozarjanja na težavno, a z božjo
milostjo pospremljeno pot papež Frančišek posredno trdi, da je odgovoriti na
Kristusov klic pretežko, da je življenje po Evangeliju in nauku Cerkve za
»navadnega« kristjana nedosegljivo.
Tretji
primer se nahaja v osmem poglavju, posvečenem reševanju problematike »neregularnih«
zvez. Frančišek v tem poglavju med drugim piše o težkih situacijah ponovno
civilno poročenih ločencev. Naroča, da tovrstne situacije »ne smejo biti
uvrščane v stroge klasifikacije brez ustreznega osebnega in pastoralnega
razločevanja« (AL 298). Za Frančiška je vsaka posamezna situacija, ki zadeva
obstoj »neregularne« zveze, zgodba zase, kar pomeni, da nobeno od Cerkve
določeno splošno načelo ne more biti uporabljeno v vsakem primeru, kar nadalje
pomeni, da Kristusova zapoved proti prešuštvu ne velja za vse ljudi, temveč
zgolj za nekatere (»junaške«) kristjane. V poskusu, da z dvoumno interpretacijo
katoliški nauk prilagodi željam in zmožnostim »navadnega« kristjana, Frančišek
pušča prostor za nemoteno nadaljevanje skupnega življenja (pravzaprav prešuštvovanja)
ponovno civilno poročenih ločencev, ne da bi pri tem kadarkoli omenil
potrebnost spreobrnjenja ali obstoj smrtnega greha, ki onemogoča življenje v
Kristusovi milosti. Na tak način Frančišek dejansko deluje neusmiljeno, saj
zamolči hudo duhovno nevarnost, ki grozi posamezniku, če ta ne želi sprejeti
božje ljubezni in se spreobrniti.
primer se nahaja v osmem poglavju, posvečenem reševanju problematike »neregularnih«
zvez. Frančišek v tem poglavju med drugim piše o težkih situacijah ponovno
civilno poročenih ločencev. Naroča, da tovrstne situacije »ne smejo biti
uvrščane v stroge klasifikacije brez ustreznega osebnega in pastoralnega
razločevanja« (AL 298). Za Frančiška je vsaka posamezna situacija, ki zadeva
obstoj »neregularne« zveze, zgodba zase, kar pomeni, da nobeno od Cerkve
določeno splošno načelo ne more biti uporabljeno v vsakem primeru, kar nadalje
pomeni, da Kristusova zapoved proti prešuštvu ne velja za vse ljudi, temveč
zgolj za nekatere (»junaške«) kristjane. V poskusu, da z dvoumno interpretacijo
katoliški nauk prilagodi željam in zmožnostim »navadnega« kristjana, Frančišek
pušča prostor za nemoteno nadaljevanje skupnega življenja (pravzaprav prešuštvovanja)
ponovno civilno poročenih ločencev, ne da bi pri tem kadarkoli omenil
potrebnost spreobrnjenja ali obstoj smrtnega greha, ki onemogoča življenje v
Kristusovi milosti. Na tak način Frančišek dejansko deluje neusmiljeno, saj
zamolči hudo duhovno nevarnost, ki grozi posamezniku, če ta ne želi sprejeti
božje ljubezni in se spreobrniti.
Čeprav
Amoris laetitia kot celota na
številnih mestih potrjuje nauk Cerkve o zakonu in družini, njeno verodostojnost
zmanjšuje posredna navzočnost »modela navadnega kristjana«. Težko se je namreč
znebiti občutka, da je Frančiškova spodbuda v prvi vrsti namenjena »navadnemu«
kristjanu, ki domnevno ni zmožen živeti po evangeljskih zahtevah. Kako zelo se
to razlikuje od pogumnega in resnično spodbujajočega sporočila sv. Janeza Pavla
II. v Familiaris consortio: »Po božji
volji sta bila zakon in družina že v samem dejanju stvarjenja notranje
usmerjena k izpolnitvi v Kristusu in zato potrebujeta njegovo milost, da bi
bila lahko ozdravljena ran greha in obnovljena v svojem ”izvoru”, to je v
polnem razumevanju in polni uresničitvi božjega načrta.« (FC 3)
Amoris laetitia kot celota na
številnih mestih potrjuje nauk Cerkve o zakonu in družini, njeno verodostojnost
zmanjšuje posredna navzočnost »modela navadnega kristjana«. Težko se je namreč
znebiti občutka, da je Frančiškova spodbuda v prvi vrsti namenjena »navadnemu«
kristjanu, ki domnevno ni zmožen živeti po evangeljskih zahtevah. Kako zelo se
to razlikuje od pogumnega in resnično spodbujajočega sporočila sv. Janeza Pavla
II. v Familiaris consortio: »Po božji
volji sta bila zakon in družina že v samem dejanju stvarjenja notranje
usmerjena k izpolnitvi v Kristusu in zato potrebujeta njegovo milost, da bi
bila lahko ozdravljena ran greha in obnovljena v svojem ”izvoru”, to je v
polnem razumevanju in polni uresničitvi božjega načrta.« (FC 3)
Zdi
se, da Frančišek namesto jasnega priznavanja ključne vloge spreobrnjenja in božje
milosti pri spopadanju s težavami zakonskega življenja predpostavlja, kako je
»navaden kristjan« – ki je sicer paradoksalno še vedno poklican k svetosti –
nezmožen živeti v skladu s katoliškim naukom. Na tak način papež »model
navadnega kristjana« posredno priznava za vodilo krščanskega življenja. Da gre
pri tem za prikrito (morda sicer nenamerno) degradacijo evangeljskega oznanila
in nezaupanje v dobrotljivega Boga, je očitno že samo po sebi. »Model navadnega
kristjana« namreč ne predvideva iskrene hoje za Kristusom, temveč povprečno,
mlačno in lagodno življenje.
se, da Frančišek namesto jasnega priznavanja ključne vloge spreobrnjenja in božje
milosti pri spopadanju s težavami zakonskega življenja predpostavlja, kako je
»navaden kristjan« – ki je sicer paradoksalno še vedno poklican k svetosti –
nezmožen živeti v skladu s katoliškim naukom. Na tak način papež »model
navadnega kristjana« posredno priznava za vodilo krščanskega življenja. Da gre
pri tem za prikrito (morda sicer nenamerno) degradacijo evangeljskega oznanila
in nezaupanje v dobrotljivega Boga, je očitno že samo po sebi. »Model navadnega
kristjana« namreč ne predvideva iskrene hoje za Kristusom, temveč povprečno,
mlačno in lagodno življenje.