dr. Peter Kwasniewski
Ena izmed številnih
usodnih napak, ki so zastrupile liturgično reformo, je bilo tudi zaničevanje
rituala. Slednje izvira iz prepričanja, da ritual zadržuje ljudi stran od
bistva ter preprečuje duhovniku, da bi zares stopil v stik z verniki. Nov misal
je skladno s tem bil »deritualiziran«, kar pomeni, da spodbuja ali vsaj dopušča
duhovniku, da mašno daritev deritualizira preko raznoraznih lastnih pripomb,
preko priložnostnega premikanja ter dopuščanja vstopanja laikov v prezbiterij,
kar je vse popolnoma v nasprotju z duhom rituala oz. božjega cultusa. V knjigi Thomasa Daya Zakaj katoličani ne znajo peti najdemo
smešno (in grozovito resnično) podobo shizofrene sodobne liturgije, ki je
logična posledica sedanjih liturgičnih rubrik in slabe formacije duhovščine:
očitno ritualen obred, ki ga izvajajo ljudje, ki se obnašajo, kot da obred ne
bi bil ritual. Duhovnik oblečen v ritualna oblačila se sprehodi po cerkveni
ladji ob spremljavi hvalnice. Pride do oltarja. Popravi si mikrofon. Pogleda
zbrane vernike. Nasmehne se in začne s popolno banalnostjo: »Dobro jutro vsem!«
Nazaj k ritualu: »V imenu Očeta in …« Nazaj h klepetanju: »Danes se spomnimo,
da se pogosto trudimo po najboljših močeh, a kljub temu padamo v greh, zato potrebujemo
božje usmiljenje.« Nazaj k ritualu: »Gospod, usmili se!« V tem stilu se obred
nadaljuje, dokler duhovnik vernikov končno ne odslovi: »Vsem želim lep dan!«
usodnih napak, ki so zastrupile liturgično reformo, je bilo tudi zaničevanje
rituala. Slednje izvira iz prepričanja, da ritual zadržuje ljudi stran od
bistva ter preprečuje duhovniku, da bi zares stopil v stik z verniki. Nov misal
je skladno s tem bil »deritualiziran«, kar pomeni, da spodbuja ali vsaj dopušča
duhovniku, da mašno daritev deritualizira preko raznoraznih lastnih pripomb,
preko priložnostnega premikanja ter dopuščanja vstopanja laikov v prezbiterij,
kar je vse popolnoma v nasprotju z duhom rituala oz. božjega cultusa. V knjigi Thomasa Daya Zakaj katoličani ne znajo peti najdemo
smešno (in grozovito resnično) podobo shizofrene sodobne liturgije, ki je
logična posledica sedanjih liturgičnih rubrik in slabe formacije duhovščine:
očitno ritualen obred, ki ga izvajajo ljudje, ki se obnašajo, kot da obred ne
bi bil ritual. Duhovnik oblečen v ritualna oblačila se sprehodi po cerkveni
ladji ob spremljavi hvalnice. Pride do oltarja. Popravi si mikrofon. Pogleda
zbrane vernike. Nasmehne se in začne s popolno banalnostjo: »Dobro jutro vsem!«
Nazaj k ritualu: »V imenu Očeta in …« Nazaj h klepetanju: »Danes se spomnimo,
da se pogosto trudimo po najboljših močeh, a kljub temu padamo v greh, zato potrebujemo
božje usmiljenje.« Nazaj k ritualu: »Gospod, usmili se!« V tem stilu se obred
nadaljuje, dokler duhovnik vernikov končno ne odslovi: »Vsem želim lep dan!«
Dolgo se mi je zdelo
nadvse čudno, kako lahko tako malo ljudi zazna popolnoma diskontinuiteto med
takim nesmiselnim blebetanjem in duhom rituala, a ko sem bolje razumel popolno
zmedo moderne dobe, sem tudi uvidel, kako izrazito protiritualističen in tudi
protireligiozen je današnji čas. Vse izven vsakodnevnega pogovora o službi ali
zabavi je sodobnemu človeku postalo popolnoma tuje in nevarno, ljudje pa se
zato tudi čedalje bolj odmikajo od take religije. Katoliška liturgija, ki
temelji na svetem in skrivnostnem, je diametralno nasprotna zahodni mentaliteti
»trga idej«; nasprotuje namreč danes prevladujočemu modernemu načinu življenja,
ki ga lahko še najbolje označimo kot popustljivi materializem. Tradicionalna liturgija, ki je
usmerjena v to, kar nas presega, predstavlja grožnjo triumfu egoizma, ki ga
danes podpirajo država, šolski sistem in privatni sektor. Zato se mi še nikoli
doslej ni zdel tako resničen slogan »Rešite liturgijo in rešili boste svet!«
nadvse čudno, kako lahko tako malo ljudi zazna popolnoma diskontinuiteto med
takim nesmiselnim blebetanjem in duhom rituala, a ko sem bolje razumel popolno
zmedo moderne dobe, sem tudi uvidel, kako izrazito protiritualističen in tudi
protireligiozen je današnji čas. Vse izven vsakodnevnega pogovora o službi ali
zabavi je sodobnemu človeku postalo popolnoma tuje in nevarno, ljudje pa se
zato tudi čedalje bolj odmikajo od take religije. Katoliška liturgija, ki
temelji na svetem in skrivnostnem, je diametralno nasprotna zahodni mentaliteti
»trga idej«; nasprotuje namreč danes prevladujočemu modernemu načinu življenja,
ki ga lahko še najbolje označimo kot popustljivi materializem. Tradicionalna liturgija, ki je
usmerjena v to, kar nas presega, predstavlja grožnjo triumfu egoizma, ki ga
danes podpirajo država, šolski sistem in privatni sektor. Zato se mi še nikoli
doslej ni zdel tako resničen slogan »Rešite liturgijo in rešili boste svet!«
[…]
Si lahko predstavljate,
da bi sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski, sv. Frančišek Saleški ali sv. Pij iz
Pietrelcine malomarno »šušmarili« s tekstom misala ali se udeleževali sestankov
komisije, kjer bi pisali nove evharistične molitve? (Kot pravi humoren rek:
»Bog je tako ljubil svet, da nam ni poslal komisije.«) Svetniki so s hvaležnim
srcem sprejeli liturgično dediščino in z njeno pomočjo hodili po poti k
svetosti. Pripravljeni so bili razlagati in braniti molitve in prakse svojih
prednikov, čeprav je to zanje pomenilo mučenje ali celo smrt.
da bi sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski, sv. Frančišek Saleški ali sv. Pij iz
Pietrelcine malomarno »šušmarili« s tekstom misala ali se udeleževali sestankov
komisije, kjer bi pisali nove evharistične molitve? (Kot pravi humoren rek:
»Bog je tako ljubil svet, da nam ni poslal komisije.«) Svetniki so s hvaležnim
srcem sprejeli liturgično dediščino in z njeno pomočjo hodili po poti k
svetosti. Pripravljeni so bili razlagati in braniti molitve in prakse svojih
prednikov, čeprav je to zanje pomenilo mučenje ali celo smrt.
Včasih razmišljam o
komisiji Consilium, ki ji je Pavel
VI. zaupal revizijo maše ali o prvi skupini zadolženi za prevod misala v
angleščino (ICEL). Kakšne so bile njihove duhovne
poverilnice – ne njihove akademske kvalifikacije, njihovo psevdoznanstveno
blebetanje, zveze v rimski kuriji, temveč, ponavljam, njihove resnično verske
kompetence, ki so jih usposobile za to, da naj bi opravili tako grozovito
zahtevno in občutljivo nalogo, kot je revizija katoliške liturgije. Si je kdo
že kdaj postavil isto vprašanje? Seveda se zavedam, da so v preteklih stoletjih
papeži nekajkrat ustanovili komisije, ki naj bi preučile, raziskale, obnovile
ali dopolnile posamezne aspekte liturgije. Prav tako ne trdim, da take
konzultacije niso nikoli potrebne. Vprašujem se le, kakšne naj bi bile
minimalne kvalifikacije nekoga, ki si drzne sedeti v taki komisiji. Trdim, da
bi minimalna zahteva morala biti res najgloblje spoštovanje in češčenje
liturgične tradicije. A kot razodevajo uradne Notitiae ali Bugninijevi spomini, je bil ta duh globokega
spoštovanja šokantno odsoten pri Consiliumu,
t.j. skupini teologov, ki jim je bila zaupana naloga revizije liturgičnih knjig
rimskega obreda. Najsramotnejši primer, ki ga poznam, predstavlja uradno
objavljen odgovor na vprašanje, zakaj je komisija odstranila stare darovanjske
molitve. Consilium je na kratko
odgovoril: Darovanjske molitve so odvečne in nepotrebne, saj le napovedujejo
darovanje, ki se zgodi kasneje. Tako so z enim domišljavim odgovorom bila
odpravljena stoletja bogoslužja in teologije, kot da ne bi nihče pred
razsvetljenimi guruji komisije razumel bistva darovanja.
komisiji Consilium, ki ji je Pavel
VI. zaupal revizijo maše ali o prvi skupini zadolženi za prevod misala v
angleščino (ICEL). Kakšne so bile njihove duhovne
poverilnice – ne njihove akademske kvalifikacije, njihovo psevdoznanstveno
blebetanje, zveze v rimski kuriji, temveč, ponavljam, njihove resnično verske
kompetence, ki so jih usposobile za to, da naj bi opravili tako grozovito
zahtevno in občutljivo nalogo, kot je revizija katoliške liturgije. Si je kdo
že kdaj postavil isto vprašanje? Seveda se zavedam, da so v preteklih stoletjih
papeži nekajkrat ustanovili komisije, ki naj bi preučile, raziskale, obnovile
ali dopolnile posamezne aspekte liturgije. Prav tako ne trdim, da take
konzultacije niso nikoli potrebne. Vprašujem se le, kakšne naj bi bile
minimalne kvalifikacije nekoga, ki si drzne sedeti v taki komisiji. Trdim, da
bi minimalna zahteva morala biti res najgloblje spoštovanje in češčenje
liturgične tradicije. A kot razodevajo uradne Notitiae ali Bugninijevi spomini, je bil ta duh globokega
spoštovanja šokantno odsoten pri Consiliumu,
t.j. skupini teologov, ki jim je bila zaupana naloga revizije liturgičnih knjig
rimskega obreda. Najsramotnejši primer, ki ga poznam, predstavlja uradno
objavljen odgovor na vprašanje, zakaj je komisija odstranila stare darovanjske
molitve. Consilium je na kratko
odgovoril: Darovanjske molitve so odvečne in nepotrebne, saj le napovedujejo
darovanje, ki se zgodi kasneje. Tako so z enim domišljavim odgovorom bila
odpravljena stoletja bogoslužja in teologije, kot da ne bi nihče pred
razsvetljenimi guruji komisije razumel bistva darovanja.
Vse to ne pomeni, da
morda ne obstaja (ali ni obstajalo) pretirano ukvarjanje z ritualom oz.
ritualizem, ki zmanjšuje veselje, zavzetost in ljubezen, ki je značilna za
zdravo krščansko duhovno življenje. A na tem mestu se ne posvečam težavam, ki
se pojavljajo v tradicionalističnem gibanju. Nasprotno, izpostaviti želim, da
je njegov osnovni instinkt zdrav – želja slaviti Boga z najboljšim, kar nam
ponuja naša bogata liturgična tradicija. Relativizem ni zadnja beseda; nekatere
navade, rituali, hvalnice ipd. so objektivno boljši, lepši in primernejši za
božje češčenje kot drugi.
morda ne obstaja (ali ni obstajalo) pretirano ukvarjanje z ritualom oz.
ritualizem, ki zmanjšuje veselje, zavzetost in ljubezen, ki je značilna za
zdravo krščansko duhovno življenje. A na tem mestu se ne posvečam težavam, ki
se pojavljajo v tradicionalističnem gibanju. Nasprotno, izpostaviti želim, da
je njegov osnovni instinkt zdrav – želja slaviti Boga z najboljšim, kar nam
ponuja naša bogata liturgična tradicija. Relativizem ni zadnja beseda; nekatere
navade, rituali, hvalnice ipd. so objektivno boljši, lepši in primernejši za
božje češčenje kot drugi.
Članek predstavlja rahlo prirejen odlomek iz knjige dr. Petra
Kwasniewskega Resurgent in the Midst of
Crisis. Sacred Liturgy, the Traditional Latin Mass and Renewal in the Church,
str. 13-17.
Kwasniewskega Resurgent in the Midst of
Crisis. Sacred Liturgy, the Traditional Latin Mass and Renewal in the Church,
str. 13-17.