Ivo Kerže
V
teku predavanja, ki ga je imel škof Athanasius Schneider novembra lani v ljubljanskih
Dravljah, je ta mednarodno znani apostol spoštljivega prejemanja svetega obhajila
prepoznal nove farizeje v tisti sodobni duhovščini, ki prepoveduje svojim
vernikom, da bi prejemali Jezusa kleče in na usta. Vemo, da je takih duhovnikov
veliko po svetu, a tudi v Sloveniji jih ne manjka, kljub temu da 91. točka
papeškega navodila Zakrament odrešenja tako ravnanje duhovščine
jasno obsoja. »Prepričan sem o tem. To so novi farizeji,« je
pribil Schneider.
teku predavanja, ki ga je imel škof Athanasius Schneider novembra lani v ljubljanskih
Dravljah, je ta mednarodno znani apostol spoštljivega prejemanja svetega obhajila
prepoznal nove farizeje v tisti sodobni duhovščini, ki prepoveduje svojim
vernikom, da bi prejemali Jezusa kleče in na usta. Vemo, da je takih duhovnikov
veliko po svetu, a tudi v Sloveniji jih ne manjka, kljub temu da 91. točka
papeškega navodila Zakrament odrešenja tako ravnanje duhovščine
jasno obsoja. »Prepričan sem o tem. To so novi farizeji,« je
pribil Schneider.
To
trditev je utemeljil na evangeljskem odlomku, v katerem farizeji želijo
preprečiti ljudstvu, da bi na cvetno nedeljo počastilo Jezusov prihod v
Jeruzalem s palmovimi vejami in s polaganjem plaščev pod kopita osla, na
katerem je jezdil Gospod. Farizeji so tedaj rekli Jezusu, naj jih pograja, On
jim je pa odvrnil: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili« (Lk
19, 40). Odlomek je na las podoben onemu, ko žena v Betaniji mazili Jezusa in
nekateri učenci postanejo nejevoljni nad »potrato« dragocenega olja,
rekoč: »Saj bi ga lahko prodali za več kot tristo denarijev in denar
dali ubogim!« Jezus pa jim reče: »Pustite jo! Kaj ji delate
težave?« (Mr 14, 5-6). Učenci v Betaniji razmišljajo podobno kot farizeji
na cvetno nedeljo: tako enim kot drugim je tuj akt čaščenja Jezusa Kristusa.
Zato pravi škof Schneider, da so podobni tistim duhovnikom, ki prepovedujejo vernikom
geste spoštovanja in čaščenja ob prejemanju Svetega Rešnjega Telesa.
trditev je utemeljil na evangeljskem odlomku, v katerem farizeji želijo
preprečiti ljudstvu, da bi na cvetno nedeljo počastilo Jezusov prihod v
Jeruzalem s palmovimi vejami in s polaganjem plaščev pod kopita osla, na
katerem je jezdil Gospod. Farizeji so tedaj rekli Jezusu, naj jih pograja, On
jim je pa odvrnil: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili« (Lk
19, 40). Odlomek je na las podoben onemu, ko žena v Betaniji mazili Jezusa in
nekateri učenci postanejo nejevoljni nad »potrato« dragocenega olja,
rekoč: »Saj bi ga lahko prodali za več kot tristo denarijev in denar
dali ubogim!« Jezus pa jim reče: »Pustite jo! Kaj ji delate
težave?« (Mr 14, 5-6). Učenci v Betaniji razmišljajo podobno kot farizeji
na cvetno nedeljo: tako enim kot drugim je tuj akt čaščenja Jezusa Kristusa.
Zato pravi škof Schneider, da so podobni tistim duhovnikom, ki prepovedujejo vernikom
geste spoštovanja in čaščenja ob prejemanju Svetega Rešnjega Telesa.
Kdo
so farizeji?
so farizeji?
Ljudje,
ki jim je tuje čaščenje Jezusa, so seveda ljudje, katerim Jezus ni absolutno
središče življenja. To so ljudje, ki mislijo, kot so že mislili farizeji, da ne
potrebujejo učlovečenega in križanega Boga, da bi jih odrešil, ker menijo, da
so sami iz svojih moči zmožni živeti pravično, to je skladno s postavo.
ki jim je tuje čaščenje Jezusa, so seveda ljudje, katerim Jezus ni absolutno
središče življenja. To so ljudje, ki mislijo, kot so že mislili farizeji, da ne
potrebujejo učlovečenega in križanega Boga, da bi jih odrešil, ker menijo, da
so sami iz svojih moči zmožni živeti pravično, to je skladno s postavo.
Pri
tem je treba opozoriti na zelo razširjeno zmoto med nami glede odnosa med
Jezusom, farizeji in postavo: Jezus namreč ne obsodi farizejev, ker skušajo
živeti povsem skladno s postavo. V tem jih celo pogojno pohvali, ko reče: »Delajte
vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte.« (Mt
23, 3). Obsodi jih pa zato, ker se zapovedi držijo le navidezno (»govorijo
namreč, pa ne delajo«), ker hočejo le izgledati, kot da se jih res držijo
in so zato podobni »pobeljenim grobovom« (Mt 23, 27). Jezus
jim ne očita torej njihove osredotočenosti na zapovedi, ne obsoja njihovega
»normativizma«. Jezus namreč ni prišel »odpraviti postave« (Mt 5, 17-19), temveč
nam je na križu priboril milost in moč, da jo lahko sploh izpolnjujemo in smo tako opravičeni (KKC, § 2074), ko se vraščamo Vanj, ki jo edini
v celoti izpolnjuje (KKC, § 2052-2053).
tem je treba opozoriti na zelo razširjeno zmoto med nami glede odnosa med
Jezusom, farizeji in postavo: Jezus namreč ne obsodi farizejev, ker skušajo
živeti povsem skladno s postavo. V tem jih celo pogojno pohvali, ko reče: »Delajte
vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte.« (Mt
23, 3). Obsodi jih pa zato, ker se zapovedi držijo le navidezno (»govorijo
namreč, pa ne delajo«), ker hočejo le izgledati, kot da se jih res držijo
in so zato podobni »pobeljenim grobovom« (Mt 23, 27). Jezus
jim ne očita torej njihove osredotočenosti na zapovedi, ne obsoja njihovega
»normativizma«. Jezus namreč ni prišel »odpraviti postave« (Mt 5, 17-19), temveč
nam je na križu priboril milost in moč, da jo lahko sploh izpolnjujemo in smo tako opravičeni (KKC, § 2074), ko se vraščamo Vanj, ki jo edini
v celoti izpolnjuje (KKC, § 2052-2053).
Očitno
je torej, da je v našem pogovornem jeziku, v publicistiki in v cerkvenem
prostoru Jezusov očitek farizejstva zelo pogosto napačno razumljen, saj se
običajno s farizeji zmerja verne ljudi, ki želijo živeti čim bolj pobožno, v
kar se da spoštljivi drži do Boga ter v natančnem izpolnjevanju Božjih zapovedi
in nauka Cerkve. Vidimo pa, da sta ravno ti dve točki (čaščenje Boga in
resnična skladnost z zapovedmi) tisti, od katerih farizej ravno odstopa in
zaradi česar si zasluži Jezusovo grajo.
je torej, da je v našem pogovornem jeziku, v publicistiki in v cerkvenem
prostoru Jezusov očitek farizejstva zelo pogosto napačno razumljen, saj se
običajno s farizeji zmerja verne ljudi, ki želijo živeti čim bolj pobožno, v
kar se da spoštljivi drži do Boga ter v natančnem izpolnjevanju Božjih zapovedi
in nauka Cerkve. Vidimo pa, da sta ravno ti dve točki (čaščenje Boga in
resnična skladnost z zapovedmi) tisti, od katerih farizej ravno odstopa in
zaradi česar si zasluži Jezusovo grajo.
Ugotoviti
moramo torej, da živi dobršen del naše cerkvene javnosti v izkrivljeni in
nekatoliški percepciji farizejstva in torej tudi v izkrivljenem razumevanju
evangeljskega sporočila, saj je kritika farizejev ena glavnih tem Jezusovih
nagovorov v Evangelijih. Naše zmotno razumevanje farizejstva spominja prej na
protestantsko interpretacijo evangeljske besede na obzorju Luthrovega sola
gratia in njegovega radikalnega pesimizma glede človeške narave, po
katerem je vsako človeško prizadevanje po sebi zaznamovano z grehom in je zato
na poti pogube tudi vsakdo, ki si prizadeva za izpolnjevanje zapovedi in ne
računa izključno na Božjo milost. Jezus je v tej optiki razumljen kot
»liberalni rabi«, kot je lucidno označil to med nami zelo razširjeno napačno
razlago papež Benedikt XVI. v prvem delu svojega Jezusa iz Nazareta,
v navezavi na odlomek, kjer Jezus pravi, da je sobota zaradi človeka in ne
človek zaradi sobote, to je da norme postave so upoštevanja vredne le, če v
dani situaciji služijo človeku (Mr 2, 27): »Tako so ravno iz prepirov o
soboti izpeljali podobo liberalnega Jezusa. /…/ Vsekakor se tu začne razprava
glede vprašanja o Jezusu – kdo je v resnici bil in kaj je dejansko hotel –
kakor tudi glede celotnega vprašanja o resničnosti judovstva in krščanstva: ali
je Jezus v resnici liberalni rabi – predhodnik krščanskega liberalizma? Ali je
torej Kristus vere in potemtakem vsa vera Cerkve velika zmota?« (str.
123). V bistvu pa se takšno liberalno dojemanje Jezusovega odnosa do farizejev
vedno znova izkaže za prekrivno z rahnerjansko situacijsko etiko (norme se
držimo toliko, kolikor koristi človeku v dani situaciji), ki jo je sv. Janez
Pavel II. obsodil v okrožnici Veritatis splendor (t. 63–66).
moramo torej, da živi dobršen del naše cerkvene javnosti v izkrivljeni in
nekatoliški percepciji farizejstva in torej tudi v izkrivljenem razumevanju
evangeljskega sporočila, saj je kritika farizejev ena glavnih tem Jezusovih
nagovorov v Evangelijih. Naše zmotno razumevanje farizejstva spominja prej na
protestantsko interpretacijo evangeljske besede na obzorju Luthrovega sola
gratia in njegovega radikalnega pesimizma glede človeške narave, po
katerem je vsako človeško prizadevanje po sebi zaznamovano z grehom in je zato
na poti pogube tudi vsakdo, ki si prizadeva za izpolnjevanje zapovedi in ne
računa izključno na Božjo milost. Jezus je v tej optiki razumljen kot
»liberalni rabi«, kot je lucidno označil to med nami zelo razširjeno napačno
razlago papež Benedikt XVI. v prvem delu svojega Jezusa iz Nazareta,
v navezavi na odlomek, kjer Jezus pravi, da je sobota zaradi človeka in ne
človek zaradi sobote, to je da norme postave so upoštevanja vredne le, če v
dani situaciji služijo človeku (Mr 2, 27): »Tako so ravno iz prepirov o
soboti izpeljali podobo liberalnega Jezusa. /…/ Vsekakor se tu začne razprava
glede vprašanja o Jezusu – kdo je v resnici bil in kaj je dejansko hotel –
kakor tudi glede celotnega vprašanja o resničnosti judovstva in krščanstva: ali
je Jezus v resnici liberalni rabi – predhodnik krščanskega liberalizma? Ali je
torej Kristus vere in potemtakem vsa vera Cerkve velika zmota?« (str.
123). V bistvu pa se takšno liberalno dojemanje Jezusovega odnosa do farizejev
vedno znova izkaže za prekrivno z rahnerjansko situacijsko etiko (norme se
držimo toliko, kolikor koristi človeku v dani situaciji), ki jo je sv. Janez
Pavel II. obsodil v okrožnici Veritatis splendor (t. 63–66).
Iz
vsega tega tudi izhaja, da je treba odlomek o soboti razumeti kristocentrično,
ne pa antropocentrično, kot predlagajo liberalci. Pač v smislu stavka, ki
navedenemu sledi: »Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote« (Mr
2, 28) in v smislu že omenjenega spoznanja, da je šele Kristus polna
izpolnitev, ne pa zanikanje postave (in sobote).
vsega tega tudi izhaja, da je treba odlomek o soboti razumeti kristocentrično,
ne pa antropocentrično, kot predlagajo liberalci. Pač v smislu stavka, ki
navedenemu sledi: »Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote« (Mr
2, 28) in v smislu že omenjenega spoznanja, da je šele Kristus polna
izpolnitev, ne pa zanikanje postave (in sobote).
Kdo
so janzenisti?
so janzenisti?
Drugi
očitek, ki ga v našem slovenskem miljeju slišimo tisti, ki želimo živeti
dosledno katoliško življenje, je, da smo okuženi z janzenizmom. Ob tem se
običajno takoj kot »zloglasen« primer take okuženosti pristavi Antona Mahniča z
njegovim načelarstvom in ločitvijo duhov. Tu spet trčimo na globoko
nerazumevanje pomena izrečenih besed, podobno kot pri očitku o farizejstvu.
očitek, ki ga v našem slovenskem miljeju slišimo tisti, ki želimo živeti
dosledno katoliško življenje, je, da smo okuženi z janzenizmom. Ob tem se
običajno takoj kot »zloglasen« primer take okuženosti pristavi Antona Mahniča z
njegovim načelarstvom in ločitvijo duhov. Tu spet trčimo na globoko
nerazumevanje pomena izrečenih besed, podobno kot pri očitku o farizejstvu.
Kaj
je sploh bil janzenizem na Slovenskem? Sodobni zgodovinarji so si v glavnem
edini, da je v njem bilo le ščepec onega izhodiščnega teološkega janzenizma
škofa Kornelija Jansena iz Ypresa (1585–1683) in Antoina Arnaulda iz Port
Royala (1612–1694) z naukom o predestinaciji in odvračanjem od svetega obhajila,
ki je bil v veliki meri podoben nekakšnemu kalvinizmu v katoliški preobleki in
je bil obsojen leta 1713 z apostolsko konstitucijo Unigenitus.
je sploh bil janzenizem na Slovenskem? Sodobni zgodovinarji so si v glavnem
edini, da je v njem bilo le ščepec onega izhodiščnega teološkega janzenizma
škofa Kornelija Jansena iz Ypresa (1585–1683) in Antoina Arnaulda iz Port
Royala (1612–1694) z naukom o predestinaciji in odvračanjem od svetega obhajila,
ki je bil v veliki meri podoben nekakšnemu kalvinizmu v katoliški preobleki in
je bil obsojen leta 1713 z apostolsko konstitucijo Unigenitus.
V
veliko večji meri je šlo pri nas za jožefinizem, to je za »razsvetljenski
katolicizem«, kot si ga je omislil cesar Jožef II. v okviru svojih
cerkveno-političnih reform. O jožefinskem značaju janzenizma pri nas se lahko
bralec pouči v zgodovinskih prispevkih na to temo, denimo v Japeljevem
zborniku iz leta 2011 ali pa še bolj sintetično v članku o našem
glavnem »janzenističnem« škofu Karlu Janezu pl. Herbersteinu v Slovenskem biografskem leksikonu.
veliko večji meri je šlo pri nas za jožefinizem, to je za »razsvetljenski
katolicizem«, kot si ga je omislil cesar Jožef II. v okviru svojih
cerkveno-političnih reform. O jožefinskem značaju janzenizma pri nas se lahko
bralec pouči v zgodovinskih prispevkih na to temo, denimo v Japeljevem
zborniku iz leta 2011 ali pa še bolj sintetično v članku o našem
glavnem »janzenističnem« škofu Karlu Janezu pl. Herbersteinu v Slovenskem biografskem leksikonu.
Iz
teh prispevkov postane takoj jasno, zakaj je moral naš svetniški kandidat Friderik
Baraga toliko pretrpeti s strani »janzenističnih« sobratov v duhovščini zaradi
svoje pobožnosti, zaradi križevih potov, spovedovanja itd. Naj v tem smislu
zadostuje citat iz znamenitega Herbersteinovega pastirskega pisma iz leta
1782: »Pobožnjakarstva ne podpirajte, saj ni vredno duha in
dostojanstva vere, ne deluje na srce, pa tudi ne na spremembo mišljenja. Pri
pobožnjakarstvu se namreč zlahka pozablja bistveno in se naslanja na
nepomembnosti, zmanjšuje se strah pred grehom, saj ljudje menijo, da bodo s
pobožnostjo všeč Bogu, ne da bi se resneje poboljšali«. Zato pa je
duhovnike opominjal, naj ne izgubljajo časa z blagoslavljanjem sveč, rožnih
vencev, naj ne pridigajo o bratovščini rožnega venca in odpustkih, ker je to
neukemu ljudstvu v slepilo. Bistvo krščanske vere je bilo po njegovem »bolj
v občutkih nego besedah« in sestoji v namenu »ljudi
poboljševati in delati čednostnejše«.
teh prispevkov postane takoj jasno, zakaj je moral naš svetniški kandidat Friderik
Baraga toliko pretrpeti s strani »janzenističnih« sobratov v duhovščini zaradi
svoje pobožnosti, zaradi križevih potov, spovedovanja itd. Naj v tem smislu
zadostuje citat iz znamenitega Herbersteinovega pastirskega pisma iz leta
1782: »Pobožnjakarstva ne podpirajte, saj ni vredno duha in
dostojanstva vere, ne deluje na srce, pa tudi ne na spremembo mišljenja. Pri
pobožnjakarstvu se namreč zlahka pozablja bistveno in se naslanja na
nepomembnosti, zmanjšuje se strah pred grehom, saj ljudje menijo, da bodo s
pobožnostjo všeč Bogu, ne da bi se resneje poboljšali«. Zato pa je
duhovnike opominjal, naj ne izgubljajo časa z blagoslavljanjem sveč, rožnih
vencev, naj ne pridigajo o bratovščini rožnega venca in odpustkih, ker je to
neukemu ljudstvu v slepilo. Bistvo krščanske vere je bilo po njegovem »bolj
v občutkih nego besedah« in sestoji v namenu »ljudi
poboljševati in delati čednostnejše«.
Bistvo
jožefinske cerkvenosti je namreč razsvetljenski moralizem, kakršen se je
dokončno izoblikoval v Kantovi praktični filozofiji. Vse to je bilo prav lepo v
skladu s politiko in mislijo framasonsko čutečega Jožefa II., ki je zapiral
božje poti ter vse tiste redovne ustanove, ki niso bile neposredno »koristne«
za državo, to je vse tiste redove, ki niso bili namenjeni neposredni pomoči
sočloveku (v obliki karitativne dejavnosti ali poučevanja); tako so bili
ukinjeni vsi kontemplativni, izključno čaščenju Boga namenjeni redovi.
jožefinske cerkvenosti je namreč razsvetljenski moralizem, kakršen se je
dokončno izoblikoval v Kantovi praktični filozofiji. Vse to je bilo prav lepo v
skladu s politiko in mislijo framasonsko čutečega Jožefa II., ki je zapiral
božje poti ter vse tiste redovne ustanove, ki niso bile neposredno »koristne«
za državo, to je vse tiste redove, ki niso bili namenjeni neposredni pomoči
sočloveku (v obliki karitativne dejavnosti ali poučevanja); tako so bili
ukinjeni vsi kontemplativni, izključno čaščenju Boga namenjeni redovi.
Kot
pokazatelj, da je tak tipično jožefinski diskurz pri nas še na delu, bi navedel
besedilo, ki jo najdemo v knjižici Jožeta Vesenjaka z naslovom Moja župnija iz leta 1989. Naj bo
razumljeno, da s tem ne dolžim pisca knjižice kake zavestne zlonamernosti,
ampak jo jemljem le kot primer nekega zelo razširjenega stanja. Besedilo, ki
svari pred nevarnostjo (!) rožnega venca in ljudskih pobožnosti, ki se zdi kot
prepisano iz kakega Herbersteinovega pastirskega pisma, se glasi takole: »Različne
ljudske pobožnosti, kot so skupna molitev rožnega venca, križev pot, molitvene
ure, litanije in še kaj, imajo svoj pomen, če jih opravimo s pravim duhom in ob
pravem času. /…/ Če jih ne slavimo s pravim namenom, z notranjo svobodnostjo in
velikodušnostjo, potem nimamo duhovne koristi, ampak škodo.« (str. 21). Ali pa recimo tole
tendenciozno povezovanje pobožnosti s sebičnostjo: »Sebičnost, tudi sveta in
pobožna, ko mislimo le nase, morda celo le na to, da bi prišli čim višje v
nebesa, jemlje zasluge vsem našim dobrim delom.« (str. 33).
pokazatelj, da je tak tipično jožefinski diskurz pri nas še na delu, bi navedel
besedilo, ki jo najdemo v knjižici Jožeta Vesenjaka z naslovom Moja župnija iz leta 1989. Naj bo
razumljeno, da s tem ne dolžim pisca knjižice kake zavestne zlonamernosti,
ampak jo jemljem le kot primer nekega zelo razširjenega stanja. Besedilo, ki
svari pred nevarnostjo (!) rožnega venca in ljudskih pobožnosti, ki se zdi kot
prepisano iz kakega Herbersteinovega pastirskega pisma, se glasi takole: »Različne
ljudske pobožnosti, kot so skupna molitev rožnega venca, križev pot, molitvene
ure, litanije in še kaj, imajo svoj pomen, če jih opravimo s pravim duhom in ob
pravem času. /…/ Če jih ne slavimo s pravim namenom, z notranjo svobodnostjo in
velikodušnostjo, potem nimamo duhovne koristi, ampak škodo.« (str. 21). Ali pa recimo tole
tendenciozno povezovanje pobožnosti s sebičnostjo: »Sebičnost, tudi sveta in
pobožna, ko mislimo le nase, morda celo le na to, da bi prišli čim višje v
nebesa, jemlje zasluge vsem našim dobrim delom.« (str. 33).
Pri
vsem tem opazimo torej naslednje: 1. da je jožefince motilo čaščenje Boga enako,
kot je to motilo farizeje in 2. da je bil njihov razsvetljenski moralizem prav
lepo v skladu s hinavsko navideznostjo farizejev, saj nam je iz spisov Milana
Komarja verjetno dobro znana dvoličnost (homo duplex) razsvetljenskega
moralizma.
vsem tem opazimo torej naslednje: 1. da je jožefince motilo čaščenje Boga enako,
kot je to motilo farizeje in 2. da je bil njihov razsvetljenski moralizem prav
lepo v skladu s hinavsko navideznostjo farizejev, saj nam je iz spisov Milana
Komarja verjetno dobro znana dvoličnost (homo duplex) razsvetljenskega
moralizma.
Janzenistični
»rigorizem«
»rigorizem«
Kar
pa zadeva njihov načelni katoliški »rigorizem«, ki jim ga sodobni in manj
sodobni zgodovinarji radi pripisujejo, moramo vedeti, da je rezultiral v
dvojem: v odvračanju od svetega obhajila in zakramentalnega življenja nasploh
ter v razmahu liberalne miselnosti.
pa zadeva njihov načelni katoliški »rigorizem«, ki jim ga sodobni in manj
sodobni zgodovinarji radi pripisujejo, moramo vedeti, da je rezultiral v
dvojem: v odvračanju od svetega obhajila in zakramentalnega življenja nasploh
ter v razmahu liberalne miselnosti.
Janzenistično
odvračanje od svetega obhajila (ki je temeljilo na Arnauldovem delu De
la fréquente communion iz leta 1643) je bilo na delu tudi pri nas,
tako, da so že leta 1774 zaradi tega na Dolenjskem ženske kradle hostije in se
same obhajale. Osnovna Arnauldova ideja je bila pri tem, da je sveto obhajilo
nebeška hrana in da jo zato lahko uživajo le tisti ljudje, ki že tu živijo po
nebeško, to je ne le da niso v stanju smrtnega (kar je pravoverno stališče),
ampak tudi malega greha.
odvračanje od svetega obhajila (ki je temeljilo na Arnauldovem delu De
la fréquente communion iz leta 1643) je bilo na delu tudi pri nas,
tako, da so že leta 1774 zaradi tega na Dolenjskem ženske kradle hostije in se
same obhajale. Osnovna Arnauldova ideja je bila pri tem, da je sveto obhajilo
nebeška hrana in da jo zato lahko uživajo le tisti ljudje, ki že tu živijo po
nebeško, to je ne le da niso v stanju smrtnega (kar je pravoverno stališče),
ampak tudi malega greha.
V
ozadju je bila kalvinistična ideja predestinacije, ki jo je v katoliškem
ambientu oživel škof Jansen v svojem delu Augustinus iz leta
1640, po kateri Jezus ni umrl za vse ljudi, v smislu, da vsi lahko svobodno
sežejo po Njegovih zakramentih kot instrumentih odrešenja in se tako zveličajo,
pač pa da je umrl le za tiste, ki jih je Bog Oče že vnaprej določil za
odrešenje. Ti popolni ljudje so zmožni odpraviti iz sebe tudi vse male grehe in
ti so edini vredni svetega obhajila. Ta »rigorizem«, kot torej že vidimo, je
bil do vernikov zelo nezahteven, liberalen, udoben, saj je preprosto
prepričeval duhovščino, da nima smisla ubijati se z apostolatom, saj so eni
ljudje itak za v nebesa, drugi pa za v pekel.
ozadju je bila kalvinistična ideja predestinacije, ki jo je v katoliškem
ambientu oživel škof Jansen v svojem delu Augustinus iz leta
1640, po kateri Jezus ni umrl za vse ljudi, v smislu, da vsi lahko svobodno
sežejo po Njegovih zakramentih kot instrumentih odrešenja in se tako zveličajo,
pač pa da je umrl le za tiste, ki jih je Bog Oče že vnaprej določil za
odrešenje. Ti popolni ljudje so zmožni odpraviti iz sebe tudi vse male grehe in
ti so edini vredni svetega obhajila. Ta »rigorizem«, kot torej že vidimo, je
bil do vernikov zelo nezahteven, liberalen, udoben, saj je preprosto
prepričeval duhovščino, da nima smisla ubijati se z apostolatom, saj so eni
ljudje itak za v nebesa, drugi pa za v pekel.
Glede
liberalne miselnosti pri naših janzenistih pa je povedno to, da so spisi škofa
Herbersteina bili obsojeni s strani Svetega sedeža kot okuženi s herezijo (»haeretica
labe infectus«) in sicer v točki, kjer (v skladu z razsvetljensko mislijo
Jožefa II.) zagovarjajo liberalno načelo verske strpnosti in s tem
sekularizacijo monarhije. Tu postane torej tudi jasno, kako kratkovidno je
pripisovanje »janzenističnega« duha antiliberalnemu Mahniču ali pa še prej
Jeranu.
liberalne miselnosti pri naših janzenistih pa je povedno to, da so spisi škofa
Herbersteina bili obsojeni s strani Svetega sedeža kot okuženi s herezijo (»haeretica
labe infectus«) in sicer v točki, kjer (v skladu z razsvetljensko mislijo
Jožefa II.) zagovarjajo liberalno načelo verske strpnosti in s tem
sekularizacijo monarhije. Tu postane torej tudi jasno, kako kratkovidno je
pripisovanje »janzenističnega« duha antiliberalnemu Mahniču ali pa še prej
Jeranu.
Mahnič,
Jeran, Baraga in Slomšek so spadali v tisti protijanzenistični duhovniški
milje, ki se je začel oblikovati na Dunaju pod vodstvom in vplivom
redemptoristov in zlasti sv. Klemena Dvořaka. To je znal pošteno povedati še liberalni
Ivan Prijatelj v svoji Kulturni in politični zgodovini Slovencev, a
pomen tega obdobja romantičnega katolicizma (značilnega za celotno
staroslovensko miselnost) je iz naše zgodovinske zavesti na silo odstranilo poznejše
liberalno in marksistično zgodovinopisje.
Jeran, Baraga in Slomšek so spadali v tisti protijanzenistični duhovniški
milje, ki se je začel oblikovati na Dunaju pod vodstvom in vplivom
redemptoristov in zlasti sv. Klemena Dvořaka. To je znal pošteno povedati še liberalni
Ivan Prijatelj v svoji Kulturni in politični zgodovini Slovencev, a
pomen tega obdobja romantičnega katolicizma (značilnega za celotno
staroslovensko miselnost) je iz naše zgodovinske zavesti na silo odstranilo poznejše
liberalno in marksistično zgodovinopisje.
Klečeča
revolucija
revolucija
Na
osnovi vsega povedanega lahko sklenemo, da so prav tisti nasprotniki katoliške
pobožnosti in načelnosti pri nas, ki grmijo iz prižnic in revij z
nedomišljenimi frazami o farizejih in janzenistih, še najbolj podobni farizejem
iz Evangelijev in se zdijo pravi dediči našega jožefinskega »janzenizma«, ki v
slogu kantovske »Religion innerhalb der Grenzen der bloßen Vernunft« razumejo
vsak akt usmerjen v nadnaravo kot »fanatizem« in kot atentat na njihov
»človekoljubni« projekt.
osnovi vsega povedanega lahko sklenemo, da so prav tisti nasprotniki katoliške
pobožnosti in načelnosti pri nas, ki grmijo iz prižnic in revij z
nedomišljenimi frazami o farizejih in janzenistih, še najbolj podobni farizejem
iz Evangelijev in se zdijo pravi dediči našega jožefinskega »janzenizma«, ki v
slogu kantovske »Religion innerhalb der Grenzen der bloßen Vernunft« razumejo
vsak akt usmerjen v nadnaravo kot »fanatizem« in kot atentat na njihov
»človekoljubni« projekt.
Kar
se nas ostalih tiče, ki ne mislimo ministrirati temu že zdavnaj zavoženemu razsvetljenskemu
projektu, za fasado katerega vedno znova zamolklo zaškriplje kolesje giljotine
in terorja, je odločitev pač jasna. Pokazal nam jo je škof Schneider na
predavanju in v njegovi knjigi Corpus Christi: ko pristopimo
prihodnjič k svetemu obhajilu (seveda vredno, v posvečujoči milosti),
pokleknimo in kleče prejmimo Boga na usta. Tu se začenja naša klečeča
(proti)revolucija.
se nas ostalih tiče, ki ne mislimo ministrirati temu že zdavnaj zavoženemu razsvetljenskemu
projektu, za fasado katerega vedno znova zamolklo zaškriplje kolesje giljotine
in terorja, je odločitev pač jasna. Pokazal nam jo je škof Schneider na
predavanju in v njegovi knjigi Corpus Christi: ko pristopimo
prihodnjič k svetemu obhajilu (seveda vredno, v posvečujoči milosti),
pokleknimo in kleče prejmimo Boga na usta. Tu se začenja naša klečeča
(proti)revolucija.
Članek je bil 4.3.2016 prvotno
objavljen na portalu Časnik.si. Z dovoljenjem avtorja (Ivo Kerže) ga objavljamo
tudi na našem blogu.
objavljen na portalu Časnik.si. Z dovoljenjem avtorja (Ivo Kerže) ga objavljamo
tudi na našem blogu.