Ross Douthat: Kriza konservativnega katolištva


Slovenski katoliški
mediji z nekaj redkimi izjemami doslej niso prinesli resnejših analiz o stanju,
v katerem se je znašla katoliška Cerkev danes. Zato je smiselno, da naše bralce
opozorimo na izjemno prodorno predavanje z naslovom Kriza konservativnega katolištva, ki ga je ameriški katoliški
publicist Ross Douthat konec oktobra imel v New Yorku. Ross Douthat gotovo
spada med najboljše ameriške politične in kulturne komentatorje. Kot veren
katolik in politični konservativec zaseda mesto kolumnista v sicer izrazito
liberalnem ameriškem časopisu New York
Times
. Douthat se je aktivno vključil tudi v sedanje razprave, ki so se v
katoliški Cerkvi razvile okrog obeh sinod o družini, pri čemer je zavzel jasno pravoverno
stališče. To mu je prineslo številne napade »progresivnih« katoliških krogov,
ki so njegovega delodajalca celo pozivali, naj ga odpusti. S tem so lepo pokazali,
kako deluje »usmiljena Cerkev« v praksi.

Predavanje Kriza konservativnega katolištva je
Douthat pripravil za letošnji sklop predavanj Erasmus Lectures, ki jih sicer redno pripravlja ameriška krščanska
revija First Things. Omenjena revija
nedvomno predstavlja vodilno krščansko intelektualno publikacijo v Združenih
državah. 
Ob tem moramo še na
kratko pojasniti besedno zvezo »konservativno katolištvo«, ki jo Douthat
uporablja v predavanju. Avtor s tem ne označuje zavzemanja za večno držanje
istih navad ali zatiskanje oči pred konkretnimi sodobnimi situacijami, ampak
ohranjanje vere in morale oziroma čut za nespremenljivo resnico, da bi se jo
lahko v vsakem obdobju in vsakem človeku posredovalo na primeren način zaradi
zveličanja duš. »Konservativnost« torej pomeni pravovernost in zvestobo. Takšna
drža je v burnem obdobju po drugem vatikanskem koncilu nasprotovala »hermenevtiki
preloma« in trdila, da je potrebno tudi zadnji koncil brati v kontinuiteti s
prejšnjim cerkvenim učiteljstvom. Podpiralo je prizadevanja svetega papeža
Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. za ureditev kaotičnih razmer in zagovarjanje
pravovernih stališč na vseh področjih. Težava tovrstne konservativnosti pa se po
avtorjevem mnenju kaže predvsem v prevelikem naslanjanju na papeško avtoriteto.
To je bilo spričo velikega dela, ki sta ga opravila Janez Pavel II. in Benedikt
XVI. ter kaotičnega položaja v številnih škofijah in župnijah, tudi razumljivo.
Toda pri tem je konservativna drža pozabila na globlje črpanje iz zaklada
tradicije Cerkve (npr. na liturgičnem področju) in zapadla v nekakšen nezdrav
ultramontanizem, skorajda malikovanje vsakokratnega papeža, ki ni katoliško.
Sedanje obdobje zato gotovo ponuja priložnost tudi za »konservativne«
katoličane, da ponovno premislijo o odločilni vlogi tradicije (v pomenu kot smo
ga že predstavili v članku Kaj je katoliška tradicija
)
za življenje Cerkve.

Za ogled videoposnetka predavanja : The Crisis of Conservative Catholicism