V
naslednjih vrsticah prinašamo odlomke iz knjige Upanje družine, ki je letos izšla pri Slomškovi založbi v Mariboru
(podružnica Založbe Ognjišče). Njen avtor je kardinal Gerhard Ludwig Müller,
sedanji prefekt Kongregacije za nauk vere.
naslednjih vrsticah prinašamo odlomke iz knjige Upanje družine, ki je letos izšla pri Slomškovi založbi v Mariboru
(podružnica Založbe Ognjišče). Njen avtor je kardinal Gerhard Ludwig Müller,
sedanji prefekt Kongregacije za nauk vere.
Težava ponovno poročenih ločencev je
v zadnjem času dosegla pozornost javnega mnenja. Prišlo je do izražanja dvoma o
merilu, določenem v Familiaris
consortio, ki se v točki 84 glasi
sledeče: »Cerkev vsekakor potrjuje svojo prakso, utemeljeno na Svetem pismu, da
k evharističnem obhajilu ne pripušča ponovno poročenih ločencev. Oni sami si
pripustitev onemogočajo v trenutku, ko njihov stan in način življenja
objektivno nasprotuje tisti vezi ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, na katero
kaže in jo uresničuje evharistija. Obstaja še drug poseben pastoralni razlog:
če bi se te osebe pripuščalo k evharistiji, bi bili verniki potisnjeni v zmoto
in zmedo glede nauka Cerkve o nerazvezljivosti zakona.« Izhajajoč iz določene
interpretacije Svetega pisma, izročila cerkvenih očetov in besedil cerkvenega
učiteljstva, predstavljajo nekateri sedanji predlogi za rešitev težave ponovno
poročenih ločencev pravo inovacijo v odnosu do Familiaris consortio. Ali lahko pričakujemo spremembo nauka?
Predvsem pa, ali v luči čim bolj jasnega in konstruktivnega razkritja te težave
obstaja konkretna pot za ločence, ki živijo v novi civilni zvezi?
v zadnjem času dosegla pozornost javnega mnenja. Prišlo je do izražanja dvoma o
merilu, določenem v Familiaris
consortio, ki se v točki 84 glasi
sledeče: »Cerkev vsekakor potrjuje svojo prakso, utemeljeno na Svetem pismu, da
k evharističnem obhajilu ne pripušča ponovno poročenih ločencev. Oni sami si
pripustitev onemogočajo v trenutku, ko njihov stan in način življenja
objektivno nasprotuje tisti vezi ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, na katero
kaže in jo uresničuje evharistija. Obstaja še drug poseben pastoralni razlog:
če bi se te osebe pripuščalo k evharistiji, bi bili verniki potisnjeni v zmoto
in zmedo glede nauka Cerkve o nerazvezljivosti zakona.« Izhajajoč iz določene
interpretacije Svetega pisma, izročila cerkvenih očetov in besedil cerkvenega
učiteljstva, predstavljajo nekateri sedanji predlogi za rešitev težave ponovno
poročenih ločencev pravo inovacijo v odnosu do Familiaris consortio. Ali lahko pričakujemo spremembo nauka?
Predvsem pa, ali v luči čim bolj jasnega in konstruktivnega razkritja te težave
obstaja konkretna pot za ločence, ki živijo v novi civilni zvezi?
Niti
vesoljni cerkveni zbor ne more spremeniti nauka Cerkve, saj je njen
ustanovitelj Jezus Kristus zvesto ohranjanje svojih naukov zaupal apostolom in
njihovim naslednikom. V Evangeliju po Mateju je napisano: »Pojdite torej in
naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega
Duha in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19–20)
Gre za opredelitev iz »zaklada vere« (depositum
fidei), ki jo je Cerkev prejela in je ne more spremeniti. Nauk Cerkve ne bo
nikoli vsota nekaterih izpiljenih teorij določene skupine teologov, četudi še
tako genialnih, temveč bo izpoved naše vere v Razodeto samo, nič več in nič
manj. Ta predstavlja besedo Boga, zaupano središču – notranjosti in ustnicam –
oznanila svoje Cerkve.
vesoljni cerkveni zbor ne more spremeniti nauka Cerkve, saj je njen
ustanovitelj Jezus Kristus zvesto ohranjanje svojih naukov zaupal apostolom in
njihovim naslednikom. V Evangeliju po Mateju je napisano: »Pojdite torej in
naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega
Duha in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19–20)
Gre za opredelitev iz »zaklada vere« (depositum
fidei), ki jo je Cerkev prejela in je ne more spremeniti. Nauk Cerkve ne bo
nikoli vsota nekaterih izpiljenih teorij določene skupine teologov, četudi še
tako genialnih, temveč bo izpoved naše vere v Razodeto samo, nič več in nič
manj. Ta predstavlja besedo Boga, zaupano središču – notranjosti in ustnicam –
oznanila svoje Cerkve.
O
zakonu imamo razvit in strukturiran nauk, temelječ na Jezusovi besedi, ki jo je
potrebno predstavljati v vsej njeni celovitosti. Ta nauk se nahaja v
Evangelijih in drugod znotraj Nove zaveze, zlasti v besedah svetega Pavla v Prvem
pismu Korinčanom in Pismu Rimljanom. Na voljo imamo tudi izročilo s številnimi
spisi in razmišljanji cerkvenih očetov, denimo svetega Avguština. Vsemu temu je
potrebno dodati še razvoj v času sholastike in nauk koncilov v Florenci in
Tridentu. Zadnjo stopnjo nadaljnje razlage dogme pa je mogoče najti v Lumen gentium in predvsem Gaudium et spes (št. 47–51), ki pomenita
popoln povzetek celotnega nauka Cerkve glede zakona, kamor spada tudi vprašanje
razveze, kakor ga je opravil drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor.
zakonu imamo razvit in strukturiran nauk, temelječ na Jezusovi besedi, ki jo je
potrebno predstavljati v vsej njeni celovitosti. Ta nauk se nahaja v
Evangelijih in drugod znotraj Nove zaveze, zlasti v besedah svetega Pavla v Prvem
pismu Korinčanom in Pismu Rimljanom. Na voljo imamo tudi izročilo s številnimi
spisi in razmišljanji cerkvenih očetov, denimo svetega Avguština. Vsemu temu je
potrebno dodati še razvoj v času sholastike in nauk koncilov v Florenci in
Tridentu. Zadnjo stopnjo nadaljnje razlage dogme pa je mogoče najti v Lumen gentium in predvsem Gaudium et spes (št. 47–51), ki pomenita
popoln povzetek celotnega nauka Cerkve glede zakona, kamor spada tudi vprašanje
razveze, kakor ga je opravil drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor.
V
tem oziru Cerkev ne more dovoliti razveze zakona, ki je zakramentalno veljaven
in konzumiran. Gre preprosto za dogmo Cerkve. Vztrajam: absolutna
nerazvezljivost veljavno sklenjenega zakona ni zgolj posamezen nauk, ampak
božja in od Cerkve opredeljena dogma. V primeru dejanskega razbitja veljavnega
zakona vnovična civilna »poroka« ni dovoljena. Če bi to razumeli drugače, bi se
znašli v protislovju. V kolikor je prejšnja zveza, »prvi« zakon, to je edini
veljavni zakon, resnično zakon, naslednja zveza ni »zakon«. Govorjenje o prvem
in drugem »zakonu« ni nič drugega kot le besedna igra. Drugi zakon je mogoč
samo takrat, ko je veljavni zakonec mrtev ali ko je bil zakon razglašen za
ničnega, saj se je v tem primeru prejšnja vez pretrgala. Vse, kar temu
nasprotuje, je opredeljeno kot »ovira za zakon«.
tem oziru Cerkev ne more dovoliti razveze zakona, ki je zakramentalno veljaven
in konzumiran. Gre preprosto za dogmo Cerkve. Vztrajam: absolutna
nerazvezljivost veljavno sklenjenega zakona ni zgolj posamezen nauk, ampak
božja in od Cerkve opredeljena dogma. V primeru dejanskega razbitja veljavnega
zakona vnovična civilna »poroka« ni dovoljena. Če bi to razumeli drugače, bi se
znašli v protislovju. V kolikor je prejšnja zveza, »prvi« zakon, to je edini
veljavni zakon, resnično zakon, naslednja zveza ni »zakon«. Govorjenje o prvem
in drugem »zakonu« ni nič drugega kot le besedna igra. Drugi zakon je mogoč
samo takrat, ko je veljavni zakonec mrtev ali ko je bil zakon razglašen za
ničnega, saj se je v tem primeru prejšnja vez pretrgala. Vse, kar temu
nasprotuje, je opredeljeno kot »ovira za zakon«.
V
temelju vašega vprašanja in onkraj domnevnega teološkega spora moramo dobro
vedeti, da se nahajamo pred težavo, ki Cerkev obvezuje, da vselej ostaja zvesta
Jezusovemu nauku, čigar besede so v okviru te teme absolutno jasne.
temelju vašega vprašanja in onkraj domnevnega teološkega spora moramo dobro
vedeti, da se nahajamo pred težavo, ki Cerkev obvezuje, da vselej ostaja zvesta
Jezusovemu nauku, čigar besede so v okviru te teme absolutno jasne.
Prav v tem kontekstu se govori o
možnosti dovoljenja zakoncem, da si »ponovno postavijo svoje življenje«. Kaj se
skriva za tem vprašanjem? Ali je to dobra umestitev težave? Predvsem pa: če je
razodevanje Boga vseskozi, tako v Stari kot Novi zavezi, povezano s poročno
skrivnostjo in z določenim pojmovanjem razsežnosti zakona, kakšne posledice bi
nastale za vero? Iz istih krogov je prav tako izšla trditev, da lahko ljubezen
med krščanskima zakoncema tudi »umre«. Sprašujem se: ali je takšna trditev za
kristjana sploh sprejemljiva?
možnosti dovoljenja zakoncem, da si »ponovno postavijo svoje življenje«. Kaj se
skriva za tem vprašanjem? Ali je to dobra umestitev težave? Predvsem pa: če je
razodevanje Boga vseskozi, tako v Stari kot Novi zavezi, povezano s poročno
skrivnostjo in z določenim pojmovanjem razsežnosti zakona, kakšne posledice bi
nastale za vero? Iz istih krogov je prav tako izšla trditev, da lahko ljubezen
med krščanskima zakoncema tudi »umre«. Sprašujem se: ali je takšna trditev za
kristjana sploh sprejemljiva?
Tovrstne
teorije so v temelju zgrešene, saj prinašajo gesla, ki lahko močno vplivajo na
življenje zakoncev, na življenje njihove ljubezni. Ni mogoče razglasiti
prenehanja zakona pod pretvezo, da je ljubezen med zakoncema »umrla«. V
nasprotju s tem, kar dandanes številni goreče zagovarjajo, je ljubezen več od
nekega čustva. Ljubezen je volja posamezne osebe, da svoje življenje deli z
drugo osebo in predvsem to, da svoje življenje tej osebi podari. Nerazvezljivost
ljubezni ne sloni na človeških čustvih, ki so lahko stalna ali pa začasna.
Nerazvezljivost kot lastnost zakona zahteva Bog sam. Gospod je tisti, ki je
vstopil v zakon med moškim in žensko, zaradi česar ima ta vez svoj obstoj in
izvor v Bogu. V tem je razlika.
teorije so v temelju zgrešene, saj prinašajo gesla, ki lahko močno vplivajo na
življenje zakoncev, na življenje njihove ljubezni. Ni mogoče razglasiti
prenehanja zakona pod pretvezo, da je ljubezen med zakoncema »umrla«. V
nasprotju s tem, kar dandanes številni goreče zagovarjajo, je ljubezen več od
nekega čustva. Ljubezen je volja posamezne osebe, da svoje življenje deli z
drugo osebo in predvsem to, da svoje življenje tej osebi podari. Nerazvezljivost
ljubezni ne sloni na človeških čustvih, ki so lahko stalna ali pa začasna.
Nerazvezljivost kot lastnost zakona zahteva Bog sam. Gospod je tisti, ki je
vstopil v zakon med moškim in žensko, zaradi česar ima ta vez svoj obstoj in
izvor v Bogu. V tem je razlika.
Predlog,
ki ste ga omenili, je sam po sebi eden izmed izrazov hude sekularizacije
zakona. V temelju pa gre za poziv, ki spreminja poglavitna načela (petitio principii). V resnici je samo
smrt enega izmed zakoncev tista, ki razveže vez zakramentalnega zakona. Pri tem
ne mislim na smrt v metaforičnem smislu. Razlog je v tem, da zakon ni zgolj
človeška razsežnost, temveč preoblikovana človeška razsežnost. Zakon, kakršnega
hoče Kristus, je zakrament, je vidno razkrivanje preoblikujoče milosti, ki je
ustvarila novo, pred tem še neobstoječo resničnost.
ki ste ga omenili, je sam po sebi eden izmed izrazov hude sekularizacije
zakona. V temelju pa gre za poziv, ki spreminja poglavitna načela (petitio principii). V resnici je samo
smrt enega izmed zakoncev tista, ki razveže vez zakramentalnega zakona. Pri tem
ne mislim na smrt v metaforičnem smislu. Razlog je v tem, da zakon ni zgolj
človeška razsežnost, temveč preoblikovana človeška razsežnost. Zakon, kakršnega
hoče Kristus, je zakrament, je vidno razkrivanje preoblikujoče milosti, ki je
ustvarila novo, pred tem še neobstoječo resničnost.
V
svoji globinski nadnaravni resničnosti zakon vsebuje trojno dobro: dobro
medsebojne in izključne zvestobe (bonum
fidei), dobro sprejemanja otrok in njihove vzgoje v spoznanju Boga (bonum prolis) in dobro nerazvezljivosti
in neuničljivosti vezi, ki ima za stalni temelj nerazvezljivo vez med Kristusom
in Cerkvijo, ki jo zakramentalno predstavlja par (bonum sacramenti). Čeprav obstaja možnost izključitve telesnega
življenjskega in ljubezenskega občestva, to je t. i. »ločitev od postelje in
mize«, kristjanu ni dovoljeno skleniti nov zakon, dokler drugi zakonec še živi,
saj je veljavno sklenjena vez tudi stalna. Nerazvezljiva zakonska vez na nek
način ustreza predmetu in značaju (res et
sacramentum) krsta, birme in duhovniškega posvečenja.
svoji globinski nadnaravni resničnosti zakon vsebuje trojno dobro: dobro
medsebojne in izključne zvestobe (bonum
fidei), dobro sprejemanja otrok in njihove vzgoje v spoznanju Boga (bonum prolis) in dobro nerazvezljivosti
in neuničljivosti vezi, ki ima za stalni temelj nerazvezljivo vez med Kristusom
in Cerkvijo, ki jo zakramentalno predstavlja par (bonum sacramenti). Čeprav obstaja možnost izključitve telesnega
življenjskega in ljubezenskega občestva, to je t. i. »ločitev od postelje in
mize«, kristjanu ni dovoljeno skleniti nov zakon, dokler drugi zakonec še živi,
saj je veljavno sklenjena vez tudi stalna. Nerazvezljiva zakonska vez na nek
način ustreza predmetu in značaju (res et
sacramentum) krsta, birme in duhovniškega posvečenja.
V tem oziru se veliko govori tudi o
pomembnosti »usmiljenja«. Vsekakor gre za temo, ki je odločilna v odnosu do
razodetja. Starozavezni Bog se nam razodeva kot »bogat v usmiljenju in blag«.
Tudi Jezus nam kaže usmiljeno božje obličje. Po drugi strani pa izgleda, da se
v trenutku uporabe takšnega besednjaka na področju zakona pozablja na
zasidranost usmiljenja v »zvestobi zaveze«; na usmiljenje se tako sklicuje
zaradi doseganja prav nasprotnega, torej opravičila za prekinitev zvestobe pri
naporu za obstoj zakona. Kaj nam lahko poveste glede tega? Ali je usmiljenje
mogoče razlagati kot »delanje izjem« v odnosu do moralnih zapovedi? Ali je
morda preroški glas Cerkve o družini v sedanji družbi, v kateri je ljubezen vse
bolj posvetna, dolžen postati izraz usmiljenja?
pomembnosti »usmiljenja«. Vsekakor gre za temo, ki je odločilna v odnosu do
razodetja. Starozavezni Bog se nam razodeva kot »bogat v usmiljenju in blag«.
Tudi Jezus nam kaže usmiljeno božje obličje. Po drugi strani pa izgleda, da se
v trenutku uporabe takšnega besednjaka na področju zakona pozablja na
zasidranost usmiljenja v »zvestobi zaveze«; na usmiljenje se tako sklicuje
zaradi doseganja prav nasprotnega, torej opravičila za prekinitev zvestobe pri
naporu za obstoj zakona. Kaj nam lahko poveste glede tega? Ali je usmiljenje
mogoče razlagati kot »delanje izjem« v odnosu do moralnih zapovedi? Ali je
morda preroški glas Cerkve o družini v sedanji družbi, v kateri je ljubezen vse
bolj posvetna, dolžen postati izraz usmiljenja?
Sveti
Tomaž Akvinski je trdil, da je usmiljenje izpolnitev pravičnosti, saj Bog z njo
opravičuje in obnavlja ustvarjenega človeka (prim. S. Th. I, zv. 21, č. 3). Iz tega razloga ne bo nikoli obstajalo
opravičilo za ukinitev ali razveljavitev zapovedi in zakramentov. Če bi se kaj
takega zgodilo, bi se znašli pred hudim izkrivljenjem pristnega usmiljenja in
tako tudi pred skušnjavo, da bi opravičili našo brezbrižnost do Boga in ljudi.
Tomaž Akvinski je trdil, da je usmiljenje izpolnitev pravičnosti, saj Bog z njo
opravičuje in obnavlja ustvarjenega človeka (prim. S. Th. I, zv. 21, č. 3). Iz tega razloga ne bo nikoli obstajalo
opravičilo za ukinitev ali razveljavitev zapovedi in zakramentov. Če bi se kaj
takega zgodilo, bi se znašli pred hudim izkrivljenjem pristnega usmiljenja in
tako tudi pred skušnjavo, da bi opravičili našo brezbrižnost do Boga in ljudi.
Če
odpremo Evangelij, lahko opazimo, da je celo Jezus, ko se je s farizeji
pogovarjal o ločitvi, opomnil na nasprotje med »ločitvijo« in »usmiljenjem«
(prim. Mt 19, 3–12). Prav na tej točki farizejem očita pomanjkanje usmiljenja,
saj so na podlagi lastne samovoljne razlage Postave izpeljali zaključek, da naj
bi Mojzes podelil dovoljenje za odslovitev žene. Jezus pa jih je želel spomniti
na to, da božje usmiljenje ni pogojeno z našo šibkostjo. Bog nam podeljuje
svojo milost zato, da bi bili lahko zvesti.
odpremo Evangelij, lahko opazimo, da je celo Jezus, ko se je s farizeji
pogovarjal o ločitvi, opomnil na nasprotje med »ločitvijo« in »usmiljenjem«
(prim. Mt 19, 3–12). Prav na tej točki farizejem očita pomanjkanje usmiljenja,
saj so na podlagi lastne samovoljne razlage Postave izpeljali zaključek, da naj
bi Mojzes podelil dovoljenje za odslovitev žene. Jezus pa jih je želel spomniti
na to, da božje usmiljenje ni pogojeno z našo šibkostjo. Bog nam podeljuje
svojo milost zato, da bi bili lahko zvesti.
To
je prava razsežnost božjega usmiljenja. Bog lahko odpusti še tako hud greh, kot
je prešuštvo; vseeno pa ne dovoljuje drugega zakona, ki bi postavil pod vprašaj
že obstoječ zakramentalni zakon, to je zakon, ki izraža zvestobo Boga. Izrekati
tovrstne pozive s sklicevanjem na domnevno absolutno božje »usmiljenje« je
zgolj besedna igra, ki ne pomaga razjasniti konteksta težave. Zdi se mi, da gre
pri tem v resnici za način, kako se izogniti razumevanju globine pristnega božjega
usmiljenja.
je prava razsežnost božjega usmiljenja. Bog lahko odpusti še tako hud greh, kot
je prešuštvo; vseeno pa ne dovoljuje drugega zakona, ki bi postavil pod vprašaj
že obstoječ zakramentalni zakon, to je zakon, ki izraža zvestobo Boga. Izrekati
tovrstne pozive s sklicevanjem na domnevno absolutno božje »usmiljenje« je
zgolj besedna igra, ki ne pomaga razjasniti konteksta težave. Zdi se mi, da gre
pri tem v resnici za način, kako se izogniti razumevanju globine pristnega božjega
usmiljenja.
Presenečen
sem nad trudom, ki ga nekateri teologi posvečajo razumskemu opravičevanju
usmiljenja kot pretveze za podporo pripuščanja civilno ponovno poročenih
ločencev k zakramentom. Izhodišče takšnega razmišljanja se nahaja v usmiljenju
kot posebnem znamenju, ki opredeljuje sleherno pristno hojo za Kristusom. Jezus
sam naj bi namreč trpel skupaj s trpečimi in jim tako podaril svojo usmiljeno
ljubezen. Vse to je delno sicer res. Kljub temu je »načelo usmiljenja« zelo
šibko, ko se spremeni v edino veljavno teološko-zakramentalno utemeljitev.
Celotna zakramentalna zgradba je nedvomno delo božjega usmiljenja, vendar je ni
mogoče razveljaviti na podlagi istega načela, ki nad njo vlada. Še več:
zgrešeno sklicevanje na usmiljenje prinaša hudo tveganje v smeri banalizacije
podobe Boga, pri čemer Bog ni več svoboden, ampak prisiljen odpuščati. Bog se
nikoli ne utrudi ponujati svojega usmiljenja – težava je v tem, da se mi
utrudimo prositi zanj in ponižno priznati svoj greh, kakor je v prvem letu in pol
svojega papeževanja vztrajno poudarjal papež Frančišek.
sem nad trudom, ki ga nekateri teologi posvečajo razumskemu opravičevanju
usmiljenja kot pretveze za podporo pripuščanja civilno ponovno poročenih
ločencev k zakramentom. Izhodišče takšnega razmišljanja se nahaja v usmiljenju
kot posebnem znamenju, ki opredeljuje sleherno pristno hojo za Kristusom. Jezus
sam naj bi namreč trpel skupaj s trpečimi in jim tako podaril svojo usmiljeno
ljubezen. Vse to je delno sicer res. Kljub temu je »načelo usmiljenja« zelo
šibko, ko se spremeni v edino veljavno teološko-zakramentalno utemeljitev.
Celotna zakramentalna zgradba je nedvomno delo božjega usmiljenja, vendar je ni
mogoče razveljaviti na podlagi istega načela, ki nad njo vlada. Še več:
zgrešeno sklicevanje na usmiljenje prinaša hudo tveganje v smeri banalizacije
podobe Boga, pri čemer Bog ni več svoboden, ampak prisiljen odpuščati. Bog se
nikoli ne utrudi ponujati svojega usmiljenja – težava je v tem, da se mi
utrudimo prositi zanj in ponižno priznati svoj greh, kakor je v prvem letu in pol
svojega papeževanja vztrajno poudarjal papež Frančišek.
Sveto
pismo razodeva, da k skrivnosti Boga poleg usmiljenja spadata tudi svetost in
pravičnost. Če bi te božje lastnosti med seboj ločili in banalizirali
resničnost greha, bi sklicevanje na božje usmiljenje do ljudi izgubilo vsak
smisel. Prav zato razumemo, zakaj je Jezus, potem ko je s prešuštnico ravnal
zelo usmiljeno, svojo ljubezen izrazil z naslednjimi besedami: »Pojdi in odslej
ne greši več.« (Jn 8,11) Božje usmiljenje tako ni dovoljenje za neizpolnjevanje
božjih zapovedi in nauka Cerkve. Velja prav nasprotno: Bog nam po svojem
neskončnem usmiljenju podarja moč milosti zato, da bi v polnosti zmogli
izpolnjevati njegove zapovedi in bi tako po padcu v nas obnovil svojo popolno
podobo nebeškega Očeta.
pismo razodeva, da k skrivnosti Boga poleg usmiljenja spadata tudi svetost in
pravičnost. Če bi te božje lastnosti med seboj ločili in banalizirali
resničnost greha, bi sklicevanje na božje usmiljenje do ljudi izgubilo vsak
smisel. Prav zato razumemo, zakaj je Jezus, potem ko je s prešuštnico ravnal
zelo usmiljeno, svojo ljubezen izrazil z naslednjimi besedami: »Pojdi in odslej
ne greši več.« (Jn 8,11) Božje usmiljenje tako ni dovoljenje za neizpolnjevanje
božjih zapovedi in nauka Cerkve. Velja prav nasprotno: Bog nam po svojem
neskončnem usmiljenju podarja moč milosti zato, da bi v polnosti zmogli
izpolnjevati njegove zapovedi in bi tako po padcu v nas obnovil svojo popolno
podobo nebeškega Očeta.