Je inteligenca zapustila Cerkev?


Alain
Besançon (r. 1932), francoski zgodovinar in filozof, eden vodilnih katoliških
intelektualcev sodobnega časa, je v svoji novi knjigi Problèmes religieux contemporains [Sodobni religijski problemi]
objavil nekaj člankov o ključnih težavah, s katerimi se mora po njegovem mnenju
v bližnji prihodnosti spopasti katoliška Cerkev. Jedro Besançonove knjige
predstavlja članek, v katerem se sprašuje, ali je inteligenca v zadnjih
desetletjih zapustila rimski del katoliške Cerkve. Izraz inteligenca v tem
primeru pokriva dva pomena: na eni strani naravno ali priučeno sposobnost
pomnjenja, razmišljanja in intelektualnega ustvarjanja, na drugi pa obstoj
organiziranih skupin ljudi, ki s svojo razumsko prodornostjo in akademsko ali
družbeno zavzetostjo pozitivno vplivajo na ugled in razvoj Cerkve. Postavljanje
vprašanja o zapustitvi inteligence je pri Besançonu tesno povezano z iskanjem
razlage, zakaj duhovniki, člani hierarhije in ostali uradni cerkveni
predstavniki izkazujejo vse slabšo sposobnost razumevanja sodobnih družbenih
tokov in obenem vse manj prepričljivo branijo katoliški nauk. 
Da
bi Cerkev zopet postala bolj prepričljiva, bi morala biti po avtorjevem mnenju
bolj inteligentna. Morala bi torej razumeti stvarnost, v kateri živi, oziroma
razumeti pojave, ki so ji povečini nasprotni. Sklicujoč se na zgodovinske
procese v preteklih stotih letih, avtor zatrjuje, da se je duhovščina po obdobju
kulturne prevlade znašla na družbenem obrobju in tudi znotraj Cerkve postala
odrinjena na račun laikov. Besançon nadalje trdi, da se znotraj takšnega
neugodnega položaja večina duhovščine sicer še ni odločila za odkrito izdajo
katoliških načel oziroma za »plavanje skupaj s tokom«, toda kljub temu je
njihova sedanja »ustvarjalna energija« šibka in pomeni bolj izjemo kot pravilo.
Med sodobno duhovščino rimskega dela katoliške Cerkve naj bi tako prevladovala
brezbrižnost. Cerkev v tem oziru ostaja brezbrižna do idejnih tokov, in sicer v
času, ko so idejni tokovi brezbrižni ali nenaklonjeni do nje same. Katoliška
misel po avtorjevem mnenju izgublja svoje mesto v javnih razpravah in postaja
vse bolj nerazumljena – toda ne le zaradi prevladujočega protikrščanskega
vzdušja sodobne kulture, temveč tudi zaradi lastne boječnosti in razumske
neizdelanosti. V končni posledici naj bi Cerkev postajala vse bolj samozadostna
in naravnana k udobju, saj ji ni več mar, da je njen pomen vse manjši, da s tem
izgublja vernike in posledično postavlja pod vprašaj svoj osnovni namen, to je
zveličanje čim večjega števila ljudi. Besançon svoje razmišljanje zaključuje z
naslednjim sporočilom: Današnjim kristjanom, kakor v času apostolov, ostajata
zgolj še moč resnice in sposobnost prepričevanja; da pa bi bilo mogoče prepričevati,
je koristno biti inteligenten in si prizadevati za dobro izobrazbo voditeljev,
to je (bodočih) duhovnikov.
Besançonove
ugotovitve zagotovo v veliki meri odslikavajo tudi stvarnost Cerkve v
Sloveniji. Prevladujoča miselnost, ki dobro izobrazbo, intelektualno delo in
ambicioznost enači z nadutostjo in nekoristnostjo, kakor drugod na Zahodu, na
dolgi rok terja visoko ceno. V tej luči se stanje samo od sebe ne bo bistveno
izboljšalo, dokler bo vera ostala potisnjena na področje »čutenja«, dokler bo
lepota liturgije ostala zasmehovana, dokler se kombinacija izrazito družabnih
in terapevtskih pastoralnih prijemov ne bo umaknila jasnemu oznanjevanju
resnice, dokler (bodoči) duhovniki ne bodo deležni dobre humanistične in
pristno teološke izobrazbe, dokler se bo na inteligentne ljudi še naprej gledalo
z vidika grožnje in »pastoralne neprimernosti«. Do takrat se lahko za
izboljšanje stanja priporočimo svetnikom, kot so denimo apostol Pavel,
Avguštin, Tomaž Akvinski ali John Henry Newmann – tistim sijajnim mislecem,
piscem in govornikom torej, ki so s svojim življenjem potrjevali to, kar so znotraj
izročila Cerkve tudi učili.