René
Girard in koncept grešnega kozla
Girard in koncept grešnega kozla
René Girard je zaslovel s svojo teorijo mimetične
ali posnemovalne želje. Po Girardu naše želje do nekega objekta nikoli niso
rezultat preprostega odnosa subjekt–objekt (npr. poljedelec, ki si želi dodatno
zemljo), temveč izvirajo iz zavisti oz. posnemanja želja drugih (npr. poljedelec
si želi dodatno zemljo, ker si jo želi tudi njegov sosed). Naše želje so torej
mimetične oz. se pojavljajo skozi odnose subjekt–model–objekt. V skladu s tem
si torej ne želimo objekta samega, temveč model. Mimetična želja se tako širi,
s seboj pa vedno nosi grožnjo nasilja, kar je Girard pojasnjeval v knjigi Nasilje
in sveto, v kateri je raziskoval koncept »žrtvenega kozla«, ki predstavlja
začetek arhaične religije in družbe. Ker mimetične želje ne žene želja za
objektom, temveč mimetični princip, novi udeleženci posnemajo prav rivalstvo,
ki čedalje bolj postaja vir smisla. Če so v začetku udeleženci želeli
posedovati isti objekt (a dejansko posnemali model, ki je ta objekt želel),
sedaj čedalje bolj posnemajo vsesplošno razširjajoče se sovraštvo oz. željo po
uničenju skupnega nasprotnika. Girard to označuje z izrazom »mimetično
rivalstvo«. Zdi se, da se tak krog nasilja pravzaprav ne more končati, saj
smisel »mimetičnemu« borcu daje boj sam, ne pa posedovanje določenega objekta.
A tak nenehno se razraščajoči antagonizem ne more trajati večno, saj bi pomenil
nenehno bojno stanje vseh proti vsem. Naraščajoče nasilje se končno obrne proti
določeni (bolj ali manj poljubno izbrani) žrtvi, ki jo skupnost končno brutalno
odstrani, kar sprosti nakopičena negativna čustva. Žrtev se v očeh skupnosti
pojavi v dvojni vlogi – po eni strani je »kriva« za začetek krize, po drugi pa
je prav njena smrt to krizo razrešila. Zato postane sveta. To je po Girardu
začetek nastanka arhaične religije in družbe, ki začetno žrtvovanje žrtve
ritualizira ter sčasoma obda z miti in tabuji. Skupnost svojo krivdo prenaša na
žrtev, ki postane grešni kozel. Družbeni red in mir sta torej utemeljena na
dejanju žrtvovanja, ki se nato obredno ponavlja.
ali posnemovalne želje. Po Girardu naše želje do nekega objekta nikoli niso
rezultat preprostega odnosa subjekt–objekt (npr. poljedelec, ki si želi dodatno
zemljo), temveč izvirajo iz zavisti oz. posnemanja želja drugih (npr. poljedelec
si želi dodatno zemljo, ker si jo želi tudi njegov sosed). Naše želje so torej
mimetične oz. se pojavljajo skozi odnose subjekt–model–objekt. V skladu s tem
si torej ne želimo objekta samega, temveč model. Mimetična želja se tako širi,
s seboj pa vedno nosi grožnjo nasilja, kar je Girard pojasnjeval v knjigi Nasilje
in sveto, v kateri je raziskoval koncept »žrtvenega kozla«, ki predstavlja
začetek arhaične religije in družbe. Ker mimetične želje ne žene želja za
objektom, temveč mimetični princip, novi udeleženci posnemajo prav rivalstvo,
ki čedalje bolj postaja vir smisla. Če so v začetku udeleženci želeli
posedovati isti objekt (a dejansko posnemali model, ki je ta objekt želel),
sedaj čedalje bolj posnemajo vsesplošno razširjajoče se sovraštvo oz. željo po
uničenju skupnega nasprotnika. Girard to označuje z izrazom »mimetično
rivalstvo«. Zdi se, da se tak krog nasilja pravzaprav ne more končati, saj
smisel »mimetičnemu« borcu daje boj sam, ne pa posedovanje določenega objekta.
A tak nenehno se razraščajoči antagonizem ne more trajati večno, saj bi pomenil
nenehno bojno stanje vseh proti vsem. Naraščajoče nasilje se končno obrne proti
določeni (bolj ali manj poljubno izbrani) žrtvi, ki jo skupnost končno brutalno
odstrani, kar sprosti nakopičena negativna čustva. Žrtev se v očeh skupnosti
pojavi v dvojni vlogi – po eni strani je »kriva« za začetek krize, po drugi pa
je prav njena smrt to krizo razrešila. Zato postane sveta. To je po Girardu
začetek nastanka arhaične religije in družbe, ki začetno žrtvovanje žrtve
ritualizira ter sčasoma obda z miti in tabuji. Skupnost svojo krivdo prenaša na
žrtev, ki postane grešni kozel. Družbeni red in mir sta torej utemeljena na
dejanju žrtvovanja, ki se nato obredno ponavlja.
Večino Girardovega koncepta lahko zlahka prenesemo
na potek dosedanjih revolucionarnih gibanj. Iz njihove zgodovine vidimo, da se
revolucija nikoli ne more zares končati. Ko določena revolucija premaga svojega
prvotnega sovražnika (npr. buržoazni red), se obrne proti svojim lastnim
frakcijam, končno pa proti »notranjemu sovražniku« itd. Enako velja tudi
za t. i. »seksualno revolucijo«. V 60-ih letih je bil njen cilj zlom
domnevno zatiralskega sistema meščanske spolne morale, kar je, bodimo iskreni,
že doseženo. Danes pravi upornik namreč ni več libertinec, temveč denimo nekdo,
ki živi vzdržno spolno življenje. A revolucija se pri tem seveda ni ustavila,
žene jo namreč ne toliko ideja idealne družbe, temveč mimetični princip, ki
neprestano ponovno rojeva samega sebe. Bolj kot cilj je pomemben boj sam.
Skladno s tem se sodobni revolucionarji v današnjem času bojujejo za
redefinicijo družine in poroke, ki naj bi postala de facto vsebinsko
nedoločena pojma, s čimer pa se revolucionarni zagon seveda ne bo ustavil.
Razvidno je, da bo prihodnji cilj zrušitev spolne identitete kot take – a tudi
to ne bo prineslo konca revolucionarnega procesa. To nam med drugim pojasnjuje
dejstvo, da sodobni feministični in podobni spisi prekipevajo od vseprisotnih
»reakcionarnih sil«, »rekatolizacije družbe«, »patriarhata« in podobnih
grozovitosti, ki so v resničnem svetu dejansko neprisotne ali vsaj v procesu
hitrega propadanja. Opravka imamo s tipično revolucionarno retoriko, kot jo
lahko lepo preučujemo na primeru komunističnih praks iz preteklosti – tudi
takrat so bili dosežki revolucije nenehno ogroženi, reakcija pa na pohodu.
Dejanska prisotnost takih pojavov je tu drugotnega pomena, saj ti služijo le
nadaljevanju revolucionarnega procesa, ki pa ga dejansko žene princip
mimetičnega rivalstva. Skladno s tem je jasno, da revolucionarji ne morejo
sprejeti dejstva, da bi lahko obstajala skupina ljudi, ki ne pristaja na
moderne spolne dogme, saj bi to pomenilo relativizacijo »svetih«
revolucionarnih ciljev.
na potek dosedanjih revolucionarnih gibanj. Iz njihove zgodovine vidimo, da se
revolucija nikoli ne more zares končati. Ko določena revolucija premaga svojega
prvotnega sovražnika (npr. buržoazni red), se obrne proti svojim lastnim
frakcijam, končno pa proti »notranjemu sovražniku« itd. Enako velja tudi
za t. i. »seksualno revolucijo«. V 60-ih letih je bil njen cilj zlom
domnevno zatiralskega sistema meščanske spolne morale, kar je, bodimo iskreni,
že doseženo. Danes pravi upornik namreč ni več libertinec, temveč denimo nekdo,
ki živi vzdržno spolno življenje. A revolucija se pri tem seveda ni ustavila,
žene jo namreč ne toliko ideja idealne družbe, temveč mimetični princip, ki
neprestano ponovno rojeva samega sebe. Bolj kot cilj je pomemben boj sam.
Skladno s tem se sodobni revolucionarji v današnjem času bojujejo za
redefinicijo družine in poroke, ki naj bi postala de facto vsebinsko
nedoločena pojma, s čimer pa se revolucionarni zagon seveda ne bo ustavil.
Razvidno je, da bo prihodnji cilj zrušitev spolne identitete kot take – a tudi
to ne bo prineslo konca revolucionarnega procesa. To nam med drugim pojasnjuje
dejstvo, da sodobni feministični in podobni spisi prekipevajo od vseprisotnih
»reakcionarnih sil«, »rekatolizacije družbe«, »patriarhata« in podobnih
grozovitosti, ki so v resničnem svetu dejansko neprisotne ali vsaj v procesu
hitrega propadanja. Opravka imamo s tipično revolucionarno retoriko, kot jo
lahko lepo preučujemo na primeru komunističnih praks iz preteklosti – tudi
takrat so bili dosežki revolucije nenehno ogroženi, reakcija pa na pohodu.
Dejanska prisotnost takih pojavov je tu drugotnega pomena, saj ti služijo le
nadaljevanju revolucionarnega procesa, ki pa ga dejansko žene princip
mimetičnega rivalstva. Skladno s tem je jasno, da revolucionarji ne morejo
sprejeti dejstva, da bi lahko obstajala skupina ljudi, ki ne pristaja na
moderne spolne dogme, saj bi to pomenilo relativizacijo »svetih«
revolucionarnih ciljev.
Prav tako si z iskanjem primerne žrtve lahko
pojasnimo agresivne pristope sodobne levice, ki se ne zadovoljuje z doseženo
kulturno hegemonijo, temveč želi odstraniti vse sledi morebitnega odpora proti
svojim tezam. Kulturni disidenti, kot so npr. pred kratkim obsojeni lastniki
severnoirske pekarne, ki niso želeli pripraviti torte s prohomoseksualnim
sporočilom, namreč predstavljajo priročne žrtve, ki jim lahko naprtimo krivdo
za še nedosežen raj gender equality. Hkrati pa se morajo nakopičena
negativna čustva na nek način sprostiti. Kako naj si drugače razlagamo izrazito
agresivno kampanjo sodobnih kulturnih, izobraževalnih in ekonomskih elit proti
posameznikom, ki za pridobitve seksualne revolucije dejansko ne predstavljajo
nikakršne resne nevarnosti?
pojasnimo agresivne pristope sodobne levice, ki se ne zadovoljuje z doseženo
kulturno hegemonijo, temveč želi odstraniti vse sledi morebitnega odpora proti
svojim tezam. Kulturni disidenti, kot so npr. pred kratkim obsojeni lastniki
severnoirske pekarne, ki niso želeli pripraviti torte s prohomoseksualnim
sporočilom, namreč predstavljajo priročne žrtve, ki jim lahko naprtimo krivdo
za še nedosežen raj gender equality. Hkrati pa se morajo nakopičena
negativna čustva na nek način sprostiti. Kako naj si drugače razlagamo izrazito
agresivno kampanjo sodobnih kulturnih, izobraževalnih in ekonomskih elit proti
posameznikom, ki za pridobitve seksualne revolucije dejansko ne predstavljajo
nikakršne resne nevarnosti?
Krščanstvo
razbija mit o žrtvini krivdi
razbija mit o žrtvini krivdi
Sedaj se lahko obrnemo tudi k drugemu delu vprašanja
– zakaj je prav sodobni sekularizem tako podvržen mimetičnemu rivalstvu. Če
sledimo Girardovi misli, lahko to povežemo z izginjajočo prisotnostjo
krščanstva in njegovih vrednot v sodobni družbi. Da je »Bog mrtev«, je ugotovil
že Nietzsche, a hkrati pravilno napovedal, da se bodo nekatere krščanske
vrednote preprosto po inerciji ohranile še dolgo za tem, ko bo njihov temelj že
izginil. Zdi se, da končno prihajamo v čas, v katerem osnovne krščanske
vrednote dokončno izginjajo. A kakšno povezavo ima to z Girardovim konceptom
mimetičnega rivalstva in grešnega kozla? Preprosto to, da je po njegovem mnenju
krščanstvo nasprotje mita. Na prvi pogled sicer tudi krščanski verski nauk
sledi tradicionalnemu modelu – Kristus kot grešni kozel prevzame nase grehe
človeštva ter ga tako odreši, njegovi sledilci pa nato z ritualnim ponavljanjem
Kristusove žrtve (evharistijo) le-to obnavljajo. A krščansko izročilo hkrati
vsebuje tudi bistveno razliko – krščanstvo nenehno zatrjuje, da je žrtev
(Kristus) povsem nedolžna. S tem razblinja mit, da žrtev dejansko nosi krivdo
za prvobitno katastrofo nasilja. Človeštvu sporoča, da ni kriva žrtev, krivi
smo ljudje sami, ki pa tega ne priznavamo ter želimo svojo krivdo prenesti na
grešnega kozla. Zavedanje, da je žrtev v resnici nedolžna, najdemo že v Stari
zavezi v zgodbah o Abelu, Jožefu in Jobu, najlepše pa to izrazi prerok Izaija v
videnju o Božjem služabniku: »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt
zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili
ozdravljeni.« (Iz 53,5) Judje so se nenehno zavedali teže Kajnove krivde in jo
skušali izprati s krvjo žrtvenih živali. Biki in ovni naj bi nase sprejeli
človeško krivdo in tako obnovili povezanost Boga z ljudmi.
– zakaj je prav sodobni sekularizem tako podvržen mimetičnemu rivalstvu. Če
sledimo Girardovi misli, lahko to povežemo z izginjajočo prisotnostjo
krščanstva in njegovih vrednot v sodobni družbi. Da je »Bog mrtev«, je ugotovil
že Nietzsche, a hkrati pravilno napovedal, da se bodo nekatere krščanske
vrednote preprosto po inerciji ohranile še dolgo za tem, ko bo njihov temelj že
izginil. Zdi se, da končno prihajamo v čas, v katerem osnovne krščanske
vrednote dokončno izginjajo. A kakšno povezavo ima to z Girardovim konceptom
mimetičnega rivalstva in grešnega kozla? Preprosto to, da je po njegovem mnenju
krščanstvo nasprotje mita. Na prvi pogled sicer tudi krščanski verski nauk
sledi tradicionalnemu modelu – Kristus kot grešni kozel prevzame nase grehe
človeštva ter ga tako odreši, njegovi sledilci pa nato z ritualnim ponavljanjem
Kristusove žrtve (evharistijo) le-to obnavljajo. A krščansko izročilo hkrati
vsebuje tudi bistveno razliko – krščanstvo nenehno zatrjuje, da je žrtev
(Kristus) povsem nedolžna. S tem razblinja mit, da žrtev dejansko nosi krivdo
za prvobitno katastrofo nasilja. Človeštvu sporoča, da ni kriva žrtev, krivi
smo ljudje sami, ki pa tega ne priznavamo ter želimo svojo krivdo prenesti na
grešnega kozla. Zavedanje, da je žrtev v resnici nedolžna, najdemo že v Stari
zavezi v zgodbah o Abelu, Jožefu in Jobu, najlepše pa to izrazi prerok Izaija v
videnju o Božjem služabniku: »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt
zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili
ozdravljeni.« (Iz 53,5) Judje so se nenehno zavedali teže Kajnove krivde in jo
skušali izprati s krvjo žrtvenih živali. Biki in ovni naj bi nase sprejeli
človeško krivdo in tako obnovili povezanost Boga z ljudmi.
Pri vsem tem se nam morda zastavlja vprašanje, kako
Girard sploh razume Kristusovo smrt. Bralec namreč dobi vtis, da je krščanska
razgrnitev mehanizma žrtvenega kozla bolj kot karkoli drugega nekakšno dejanje
osvoboditve izpod nevednosti. Kristus s tem prevzame vlogo nekakšnega drugega
Sokrata, ki ljudem pomaga, da odkrivajo resnico. To se zdi dobro utemeljena
pripomba, čeprav priznani angleški filozof Roger Scruton poudarja, da je
Girardov opis skladen z ortodoksnim krščanstvom. Kristus, ki je Bog in človek,
se je kot prvi grešni kozel zavedal svoje nedolžnosti, a hkrati sprejel smrt
ter odpustil svojim krvnikom. S tem je bila spirala nasilja ter krivde enkrat
za vselej presežena. Joseph Ratzinger v svoji knjigi Jezus iz Nazareta opozarja, da se je v tem trenutku vsa božja
nedolžnost in čistost dotaknila najhujše človeške krivde in zavrženosti. Božja
nedolžnost se je pri tem izkazala kot močnejša. Kakorkoli že, za sprejetje tez
Reneja Girarda ni potrebno, da se pretirano ustavljamo pri teh vprašanjih, ki
zadevajo predvsem kristjane. Krščanski prelom z mehanizmom žrtvenega kozla je
pač lahko popolnoma sprejemljiv tudi za nevernike.
Girard sploh razume Kristusovo smrt. Bralec namreč dobi vtis, da je krščanska
razgrnitev mehanizma žrtvenega kozla bolj kot karkoli drugega nekakšno dejanje
osvoboditve izpod nevednosti. Kristus s tem prevzame vlogo nekakšnega drugega
Sokrata, ki ljudem pomaga, da odkrivajo resnico. To se zdi dobro utemeljena
pripomba, čeprav priznani angleški filozof Roger Scruton poudarja, da je
Girardov opis skladen z ortodoksnim krščanstvom. Kristus, ki je Bog in človek,
se je kot prvi grešni kozel zavedal svoje nedolžnosti, a hkrati sprejel smrt
ter odpustil svojim krvnikom. S tem je bila spirala nasilja ter krivde enkrat
za vselej presežena. Joseph Ratzinger v svoji knjigi Jezus iz Nazareta opozarja, da se je v tem trenutku vsa božja
nedolžnost in čistost dotaknila najhujše človeške krivde in zavrženosti. Božja
nedolžnost se je pri tem izkazala kot močnejša. Kakorkoli že, za sprejetje tez
Reneja Girarda ni potrebno, da se pretirano ustavljamo pri teh vprašanjih, ki
zadevajo predvsem kristjane. Krščanski prelom z mehanizmom žrtvenega kozla je
pač lahko popolnoma sprejemljiv tudi za nevernike.
Za konec se moramo ustaviti še pri kritiki opisane
teze. Girardu bi lahko očitali predvsem to, da tudi krščanske civilizacije še
vedno izkazujejo veliko prisotnost mehanizma grešnega kozla, kar se je
zgodovinsko kazalo predvsem pri številnih pogromih nad Judi. Girard to priznava
– za uspeh krščanskega sporočila ni potrebna samo resnica, temveč tudi receptivni
poslušalec, ki jo je pripravljen sprejeti. Kljub temu vse od pojava krščanstva
Girard vidi neprestano usihanje principa grešnega kozla. Modernemu bralcu, ki
je ujet v predstave o svetli in veselja polni antiki, ki jo je nato prekinil
prihod temačnega ter strogega krščanstva, bo to stališče morda delovalo
neprepričljivo. A izrazito pozitivno mnenje o antičnem svetu nima prave podlage
– kot dokazuje David Bentley Hart v svoji sijajni knjigi Ateistične
zablode, je bil antični svet predvsem svet ne le izjemnega nasilja, temveč
tudi metafizičnega brezupa, iz katerega so se nato rodile raznorazne oblike
gnosticizma s svojo radikalnim zavračanjem vsega posvetnega.
teze. Girardu bi lahko očitali predvsem to, da tudi krščanske civilizacije še
vedno izkazujejo veliko prisotnost mehanizma grešnega kozla, kar se je
zgodovinsko kazalo predvsem pri številnih pogromih nad Judi. Girard to priznava
– za uspeh krščanskega sporočila ni potrebna samo resnica, temveč tudi receptivni
poslušalec, ki jo je pripravljen sprejeti. Kljub temu vse od pojava krščanstva
Girard vidi neprestano usihanje principa grešnega kozla. Modernemu bralcu, ki
je ujet v predstave o svetli in veselja polni antiki, ki jo je nato prekinil
prihod temačnega ter strogega krščanstva, bo to stališče morda delovalo
neprepričljivo. A izrazito pozitivno mnenje o antičnem svetu nima prave podlage
– kot dokazuje David Bentley Hart v svoji sijajni knjigi Ateistične
zablode, je bil antični svet predvsem svet ne le izjemnega nasilja, temveč
tudi metafizičnega brezupa, iz katerega so se nato rodile raznorazne oblike
gnosticizma s svojo radikalnim zavračanjem vsega posvetnega.
Zaključek
Zavedamo se, da se številnim ljudem v naši družbi
prepričanja katoliških kristjanov (pa tudi pripadnikov drugih veroizpovedi) zdijo
zastarala ali celo neumna. Radi bi omenili le, da tovrstna katoliška
prepričanja nikakor ne počivajo na iracionalnem odporu do homoseksualnih oseb,
temveč na razumevanju narave človeške osebe in njenega smotra, ki temelji na
naravnem pravu. Če vrednota strpnosti karkoli pomeni, potem pomeni prav to, da
so do nje upravičeni ljudje, katerih vrednote odstopajo od družbenega mainstreama.
Današnji zahodni kulturni disidenti večinoma ne zahtevamo, naj država aktivno propagira
naše vrednote in način življenja, kot to počnejo ideologi »seksualne
revolucije«. Zahtevamo pa, da lahko svojo vrednote svobodno zagovarjamo in živimo
tudi v javnem prostoru. Prepričani smo, da bi morala družba, ki vsaj uradno
nenehno prisega na strpnost in dialog, to dejstvo sprejeti in glede teh
vprašanj vsaj dopustiti normalen javni diskurz. Bo pa verjetni nadaljnji
pritisk na ljudi, ki ne pristajamo na sodobne družbene spolne norme, vsekakor
dober pokazatelj pravilnosti Girardove teze.
prepričanja katoliških kristjanov (pa tudi pripadnikov drugih veroizpovedi) zdijo
zastarala ali celo neumna. Radi bi omenili le, da tovrstna katoliška
prepričanja nikakor ne počivajo na iracionalnem odporu do homoseksualnih oseb,
temveč na razumevanju narave človeške osebe in njenega smotra, ki temelji na
naravnem pravu. Če vrednota strpnosti karkoli pomeni, potem pomeni prav to, da
so do nje upravičeni ljudje, katerih vrednote odstopajo od družbenega mainstreama.
Današnji zahodni kulturni disidenti večinoma ne zahtevamo, naj država aktivno propagira
naše vrednote in način življenja, kot to počnejo ideologi »seksualne
revolucije«. Zahtevamo pa, da lahko svojo vrednote svobodno zagovarjamo in živimo
tudi v javnem prostoru. Prepričani smo, da bi morala družba, ki vsaj uradno
nenehno prisega na strpnost in dialog, to dejstvo sprejeti in glede teh
vprašanj vsaj dopustiti normalen javni diskurz. Bo pa verjetni nadaljnji
pritisk na ljudi, ki ne pristajamo na sodobne družbene spolne norme, vsekakor
dober pokazatelj pravilnosti Girardove teze.