 |
| sv. Janez Krstnik |
Pred
kratkim smo lahko na spletni strani RTV Slovenije brali poročilo o dnevu boja
proti »homofobiji«, v okviru katerega je bila organizirana okrogla miza, ki so
se je udeležili številni tuji in domači gostje. Na tem mestu nimamo namena
obnavljati vseh razprav, ki, resnici na ljubo, niso prinesle pravzaprav nič
novega. Našo pozornost je vzbudila izjava državne sekretarke Martine Vuk, ki je
poudarila, da homoseksualna skupnost ne potrebuje tolerance, temveč sprejetost.
Toleranca po mnenju sekretarke namreč ni dovolj, saj je lahko nekdo do nečesa
toleranten, a to še vedno odklanja. Njenemu mnenju se je pridružil finski
veleposlanik, ki je opozoril: »Mi si ne želimo tolerance, ampak enakopravnost.
Razlika je, ali vam nekdo reče, da vas “tolerira” ali pa da ste mu “enaki”.«
kratkim smo lahko na spletni strani RTV Slovenije brali poročilo o dnevu boja
proti »homofobiji«, v okviru katerega je bila organizirana okrogla miza, ki so
se je udeležili številni tuji in domači gostje. Na tem mestu nimamo namena
obnavljati vseh razprav, ki, resnici na ljubo, niso prinesle pravzaprav nič
novega. Našo pozornost je vzbudila izjava državne sekretarke Martine Vuk, ki je
poudarila, da homoseksualna skupnost ne potrebuje tolerance, temveč sprejetost.
Toleranca po mnenju sekretarke namreč ni dovolj, saj je lahko nekdo do nečesa
toleranten, a to še vedno odklanja. Njenemu mnenju se je pridružil finski
veleposlanik, ki je opozoril: »Mi si ne želimo tolerance, ampak enakopravnost.
Razlika je, ali vam nekdo reče, da vas “tolerira” ali pa da ste mu “enaki”.«
Indiana in vprašanje verske svobode
Te
opazke so nas takoj spomnile na nedavni škandal v ameriški zvezni državi
Indiani. Za bralce, ki primera morda ne poznajo, bomo na kratko obnovili njegov
potek. V Indiani sta pred nekaj meseci oba zakonodajna domova te države
sprejela t. i. Religious Freedom Restoration Act, ki ga je nato
podpisal tudi guverner Mike Pence. Sprejetje tega zakona je sprožilo burne
odzive po vseh ZDA, ki so mestoma mejili že na pravo histerijo. Množični mediji
so pisali o vrnitvi dobe Jima Crowa (s tem izrazom Američani označujejo
segregacijski sistem, ki je veljal na ameriškem Jugu), številne korporacije in
druge organizacije so grozile z bojkotom te države ipd. Zakon je bil sprejet predvsem
kot reakcija na bližajočo se odločitev zveznega Vrhovnega sodišča o tem, ali so
istospolne poroke ustavna pravica. Pričakovati je, da bo Vrhovno sodišče tem
zahtevam ugodilo. Brez drugih zakonskih varoval bi organizacije in posamezniki,
ki homoseksualnih porok iz različnih razlogov ne priznavajo, v tem primeru
postali žrtve protidiskriminatorne zakonodaje, kot se je že zgodilo v zveznih
državah, ki so takšne poroke že uzakonile. Tako so npr. številne katoliške
posvojitvene agencije že izgubile licenco, številni posamezniki, ki pri
organizaciji homoseksualnih porok iz verskih razlogov niso želeli sodelovati
(peki, fotografi in cvetličarji), pa so bili obsojeni na denarne kazni ter
»izobraževalne« programe politične korektnosti. Da bi preprečil podobne
primere, se je torej zakonodajalec Indiane odločil sprejeti zakon, ki bi
varoval pravico do verskega ugovora vesti.
opazke so nas takoj spomnile na nedavni škandal v ameriški zvezni državi
Indiani. Za bralce, ki primera morda ne poznajo, bomo na kratko obnovili njegov
potek. V Indiani sta pred nekaj meseci oba zakonodajna domova te države
sprejela t. i. Religious Freedom Restoration Act, ki ga je nato
podpisal tudi guverner Mike Pence. Sprejetje tega zakona je sprožilo burne
odzive po vseh ZDA, ki so mestoma mejili že na pravo histerijo. Množični mediji
so pisali o vrnitvi dobe Jima Crowa (s tem izrazom Američani označujejo
segregacijski sistem, ki je veljal na ameriškem Jugu), številne korporacije in
druge organizacije so grozile z bojkotom te države ipd. Zakon je bil sprejet predvsem
kot reakcija na bližajočo se odločitev zveznega Vrhovnega sodišča o tem, ali so
istospolne poroke ustavna pravica. Pričakovati je, da bo Vrhovno sodišče tem
zahtevam ugodilo. Brez drugih zakonskih varoval bi organizacije in posamezniki,
ki homoseksualnih porok iz različnih razlogov ne priznavajo, v tem primeru
postali žrtve protidiskriminatorne zakonodaje, kot se je že zgodilo v zveznih
državah, ki so takšne poroke že uzakonile. Tako so npr. številne katoliške
posvojitvene agencije že izgubile licenco, številni posamezniki, ki pri
organizaciji homoseksualnih porok iz verskih razlogov niso želeli sodelovati
(peki, fotografi in cvetličarji), pa so bili obsojeni na denarne kazni ter
»izobraževalne« programe politične korektnosti. Da bi preprečil podobne
primere, se je torej zakonodajalec Indiane odločil sprejeti zakon, ki bi
varoval pravico do verskega ugovora vesti.
Zakon
sicer ni prinašal nič posebno novega – pravzaprav je bil zgolj kopija zveznega
zakona z enakim imenom, ki je bil skorajda soglasno sprejet v dobi Billa
Clintona kot reakcija na odločitve zveznega Vrhovnega sodišča (predvsem Employment
Division vs. Smith), ki so ugotovile, da je skladno z ustavo, če država
sprejme zakone, ki de facto omejujejo versko svobodo, dokler
so le-ti generally applicable, dokler torej niso uperjeni proti
določeni verski skupini ali praksi. Vsebina indianskega zakona pa je v glavnem
ta, da mora oblast pri vsakršnih posegih, ki omejujejo verske svoboščine
posameznika oz. verske skupnosti, izkazati compelling government
interest, torej prepričljive in nujne razloge za tako ravnanje ter pri tem
uporabiti kar najmanj represivna sredstva. Presoja o teh razlogih in sredstvih
je v domeni sodišč. Poseben državni zakon pa je bil potreben, ker zvezni zakon
po odločitvi zveznega Vrhovnega sodišča ni veljaven za posamezne zvezne države,
temveč le za zvezno vlado.
sicer ni prinašal nič posebno novega – pravzaprav je bil zgolj kopija zveznega
zakona z enakim imenom, ki je bil skorajda soglasno sprejet v dobi Billa
Clintona kot reakcija na odločitve zveznega Vrhovnega sodišča (predvsem Employment
Division vs. Smith), ki so ugotovile, da je skladno z ustavo, če država
sprejme zakone, ki de facto omejujejo versko svobodo, dokler
so le-ti generally applicable, dokler torej niso uperjeni proti
določeni verski skupini ali praksi. Vsebina indianskega zakona pa je v glavnem
ta, da mora oblast pri vsakršnih posegih, ki omejujejo verske svoboščine
posameznika oz. verske skupnosti, izkazati compelling government
interest, torej prepričljive in nujne razloge za tako ravnanje ter pri tem
uporabiti kar najmanj represivna sredstva. Presoja o teh razlogih in sredstvih
je v domeni sodišč. Poseben državni zakon pa je bil potreben, ker zvezni zakon
po odločitvi zveznega Vrhovnega sodišča ni veljaven za posamezne zvezne države,
temveč le za zvezno vlado.
Nasprotniki
so Indiano obtoževali, da je zakon pravzaprav le krinka za legalno množično
diskriminacijo proti homoseksualnim osebam. Pojavile so se grozljive hipotetične
zgodbe o ljudeh, ki naenkrat ne bodo več postreženi v restavracijah, ki jim
bodo lastniki hotelov zavrnili prenočišče ter podobno. Pri tem so kritiki
pozabili omeniti malenkostno dejstvo, da Indiana že prej ni imela nikakršnih
zakonov, ki bi tako diskriminacijo prepovedovali, a o tovrstnih primerih do
sedaj ni bilo sledu. Prav tako zakon ni vseboval nikakršnega dovoljenja za
vsesplošno diskriminacijo – vsem državljanom je le dejal dodatno pravno varstvo
v primeru kršenja verskih svoboščin. Po njegovih določilih bi npr. država
morala dokazati, zakaj je v njenem nujnem interesu, da omejuje vožnjo amišev v
njihovih vozovih ali uživanje obredne droge peyote, ki je razširjeno v
tradicionalni religiji Indijancev. Prav tako pa bi zakon tudi dajal določeno
pravno varnost osebam, ki bi iz verskih razlogov zavrnile sodelovanje pri
organizaciji homoseksualnih porok. Spričo izjemnega medijskega pritiska in
korporacijskih groženj bojkota njegove države je guverner Pence popustil ter
podpisal popravek zakona, ki eksplicitno prepoveduje vsakršno diskriminacijo na
osnovi »spolne usmerjenosti«.
so Indiano obtoževali, da je zakon pravzaprav le krinka za legalno množično
diskriminacijo proti homoseksualnim osebam. Pojavile so se grozljive hipotetične
zgodbe o ljudeh, ki naenkrat ne bodo več postreženi v restavracijah, ki jim
bodo lastniki hotelov zavrnili prenočišče ter podobno. Pri tem so kritiki
pozabili omeniti malenkostno dejstvo, da Indiana že prej ni imela nikakršnih
zakonov, ki bi tako diskriminacijo prepovedovali, a o tovrstnih primerih do
sedaj ni bilo sledu. Prav tako zakon ni vseboval nikakršnega dovoljenja za
vsesplošno diskriminacijo – vsem državljanom je le dejal dodatno pravno varstvo
v primeru kršenja verskih svoboščin. Po njegovih določilih bi npr. država
morala dokazati, zakaj je v njenem nujnem interesu, da omejuje vožnjo amišev v
njihovih vozovih ali uživanje obredne droge peyote, ki je razširjeno v
tradicionalni religiji Indijancev. Prav tako pa bi zakon tudi dajal določeno
pravno varnost osebam, ki bi iz verskih razlogov zavrnile sodelovanje pri
organizaciji homoseksualnih porok. Spričo izjemnega medijskega pritiska in
korporacijskih groženj bojkota njegove države je guverner Pence popustil ter
podpisal popravek zakona, ki eksplicitno prepoveduje vsakršno diskriminacijo na
osnovi »spolne usmerjenosti«.
Totalitarne težnje sodobne levice
Konec
dober – vse dobro, bi lahko rekli. A temu seveda ni tako. Prigoda je namreč
razkrila čedalje jasnejše totalitarne težnje sodobne ameriške in evropske
levice (pa tudi vso strahopetnost in nenačelnost desnice). Kot je razvidno iz
predstavljenega ameriškega primera in zgornjih besed slovenske državne
sekretarke, slednja ne zahteva več zgolj tolerance drugačnosti, temveč aktivno
prilagoditev novim družbenim normam. V praksi to pomeni, naj vsi državljani
priznamo, da so homoseksualne spolne prakse popolnoma enakovredne
heteroseksualnim. Mogoče se sekretarka tega niti ni zavedala, a zahteva, naj
sprejemanje gejevskega življenjskega sloga (vključno, torej, z istospolnimi
zvezami) nadomesti toleranco do homoseksualcev, pomeni, da bi se morali
kristjani in pripadniki številnih drugih veroizpovedi odreči svojemu verskemu
prepričanju. Po tradicionalnem nauku treh največjih monoteističnih religij so
namreč spolno aktivni homoseksualni odnosi moralno nesprejemljivi. Na tem mestu
se ne nameravamo ustavljati pri vprašanju o utemeljenosti takega mišljenja oz.
verovanja. To bi zahtevalo teološke razlage, v katere se na tem mestu ne moremo
spuščati. Ne, ustaviti se moramo le pri vprašanju tolerance, ki ga prevladujoča
kulturna opcija ohranja do disidentov, ki obstajajo v njeni sredini. Kot velik
civilizacijski dosežek zahodne civilizacije se namreč še vedno (vsaj uradno)
šteje prav strpnost do drugače mislečih, na katero se redno sklicujejo tudi t.
i. borci proti »homofobiji«.
dober – vse dobro, bi lahko rekli. A temu seveda ni tako. Prigoda je namreč
razkrila čedalje jasnejše totalitarne težnje sodobne ameriške in evropske
levice (pa tudi vso strahopetnost in nenačelnost desnice). Kot je razvidno iz
predstavljenega ameriškega primera in zgornjih besed slovenske državne
sekretarke, slednja ne zahteva več zgolj tolerance drugačnosti, temveč aktivno
prilagoditev novim družbenim normam. V praksi to pomeni, naj vsi državljani
priznamo, da so homoseksualne spolne prakse popolnoma enakovredne
heteroseksualnim. Mogoče se sekretarka tega niti ni zavedala, a zahteva, naj
sprejemanje gejevskega življenjskega sloga (vključno, torej, z istospolnimi
zvezami) nadomesti toleranco do homoseksualcev, pomeni, da bi se morali
kristjani in pripadniki številnih drugih veroizpovedi odreči svojemu verskemu
prepričanju. Po tradicionalnem nauku treh največjih monoteističnih religij so
namreč spolno aktivni homoseksualni odnosi moralno nesprejemljivi. Na tem mestu
se ne nameravamo ustavljati pri vprašanju o utemeljenosti takega mišljenja oz.
verovanja. To bi zahtevalo teološke razlage, v katere se na tem mestu ne moremo
spuščati. Ne, ustaviti se moramo le pri vprašanju tolerance, ki ga prevladujoča
kulturna opcija ohranja do disidentov, ki obstajajo v njeni sredini. Kot velik
civilizacijski dosežek zahodne civilizacije se namreč še vedno (vsaj uradno)
šteje prav strpnost do drugače mislečih, na katero se redno sklicujejo tudi t.
i. borci proti »homofobiji«.
Pritem pa se ne zavedajo, da je toleranca dvosmerna ulica. Če se lahko strinjamo,
da je negativna diskriminacija homoseksualnih oseb nesprejemljiva (v primerih,
ko lahko seveda o nedopustni diskriminaciji dejansko govorimo), to še ne
pomeni, da lahko kdorkoli zase zahteva aktivno odobravanje svojega načina
življenja oz. da njegova »pravica« do sprejetosti kar avtomatsko »povozi«
versko svobodo ter pravice staršev do svobodne vzgoje svojih otrok. Kot je
opozoril poljski filozof Leszek Kołakowski – zahteve določene skupnosti po
aktivnem sprejemanju določenega (njihovega) prepričanja ali načina življenja
nimajo ničesar skupnega s strpnostjo, so pravzaprav njena negacija.
Skratka,
priča smo nenavadnemu pojavu, da z naraščajočo sekularizacijo liberalnost naše
družbe strmo upada. Kako si lahko razložimo ta navidezni paradoks, posebno če
upoštevamo, da v javnem diskurzu prav verska prepričanja običajno veljajo za
glavne ovire na poti k strpnosti ter miru? K temu vprašanju lahko pristopimo iz
različnih zornih kotov. V ZDA je prav predstavljeni primer iz Indiane na desnem
političnem polu sprožil zanimivo in plodno debato o vzrokih takega razvoja, ki
je do določene mere postavila pod vprašaj sam ameriški liberalni projekt.
Nekateri avtorji so namreč izrazili dvom v doslej večinsko sprejeti projekt
»državljanskega krščanstva«, torej v prepričanje, da sta ameriška liberalna
ustavna ureditev in ortodoksna krščanska vera popolnoma združljivi, kar na
najvišji intelektualni ravni zagovarja priznana večkonfesionalna revija First
Things. Več o tem morda kdaj drugič.
priča smo nenavadnemu pojavu, da z naraščajočo sekularizacijo liberalnost naše
družbe strmo upada. Kako si lahko razložimo ta navidezni paradoks, posebno če
upoštevamo, da v javnem diskurzu prav verska prepričanja običajno veljajo za
glavne ovire na poti k strpnosti ter miru? K temu vprašanju lahko pristopimo iz
različnih zornih kotov. V ZDA je prav predstavljeni primer iz Indiane na desnem
političnem polu sprožil zanimivo in plodno debato o vzrokih takega razvoja, ki
je do določene mere postavila pod vprašaj sam ameriški liberalni projekt.
Nekateri avtorji so namreč izrazili dvom v doslej večinsko sprejeti projekt
»državljanskega krščanstva«, torej v prepričanje, da sta ameriška liberalna
ustavna ureditev in ortodoksna krščanska vera popolnoma združljivi, kar na
najvišji intelektualni ravni zagovarja priznana večkonfesionalna revija First
Things. Več o tem morda kdaj drugič.
V
drugem delu tega članka želimo zgornje vprašanje osvetliti skozi misel
priznanega francoskega zgodovinarja, antropologa in filozofa Renéja Girarda. Ne
trdimo, da Girardova misel zaobjame vse vidike situacije, s katero smo danes
soočeni. Prav tako menimo, da je o obravnavanem pojavu mogoče veliko povedati
še iz drugih teoretskih izhodišč, predvsem sledeč t. i. »imanentizaciji
eshatona« Erica Voegelina. Voegelinov koncept nam namreč pomaga predvsem pri
razumevanju legitimacije in samorazumevanja revolucionarnih ideologij, medtem
ko Girardova teza omogoča razumevanje same dinamike revolucionarnih procesov.
Kot taka gotovo odpira svež antropološki pristop k razumevanju nastale
situacije, zato jo je vredno upoštevati.
drugem delu tega članka želimo zgornje vprašanje osvetliti skozi misel
priznanega francoskega zgodovinarja, antropologa in filozofa Renéja Girarda. Ne
trdimo, da Girardova misel zaobjame vse vidike situacije, s katero smo danes
soočeni. Prav tako menimo, da je o obravnavanem pojavu mogoče veliko povedati
še iz drugih teoretskih izhodišč, predvsem sledeč t. i. »imanentizaciji
eshatona« Erica Voegelina. Voegelinov koncept nam namreč pomaga predvsem pri
razumevanju legitimacije in samorazumevanja revolucionarnih ideologij, medtem
ko Girardova teza omogoča razumevanje same dinamike revolucionarnih procesov.
Kot taka gotovo odpira svež antropološki pristop k razumevanju nastale
situacije, zato jo je vredno upoštevati.