Ljubiti Marijo


Blagorodna
gospa! Le mirno hodite k šmarnicam. Težav ne rešujemo tako, da se jim izmikamo.
Vam pa je Marijino čaščenje res še vedno težava, in sicer tako večstranska, da
Vašo zmedenost lahko razumem. Hočem Vam celo sam takoj omeniti nekaj zadreg in
Vas prehiteti, kajti prej ali slej Vas bodo tako ali tako srečale.
Tožite,
da Marije ne morete častiti, Marijino čaščenje da Vam ne prija, da Vam je celo
odvratno. Nasprotno pa bi vendar radi hodili k šmarnicam – nekaj tako
ganljivega, toplega, katoliškega da je v tej pobožnosti. Kaj bi bilo mogoče
reči o takem razkolu čustev? Vi bi najraje sploh ne sledili čustvom, temveč
zgolj pameti. Če pa boste vendarle hodili k šmarnicam, boste s tem zopet
povzročili – kar že vnaprej veste – najrazličnejša izkustva, ki ranijo Vaše
čutenje, Vas spravljajo ob Vaše »katoliško razpoloženje« in  Vas vodijo še dlje od pobožnosti do Matere
božje. Da bi pa pravi katolik Marijo pravzaprav le moral ljubiti, to tudi čisto
jasno čutite, ali ne? Vi bi tako radi postali povsem pristna, prava
katoličanka. Po pravici! Vaš prestop je zahteval od Vas tako velike žrtve,
prestali ste mnogo notranjih in zunanjih bojev, pretrpeli neizmerno veliko
bojazni, bolečin, dvomov, skušnjav in razočaranj! Po vsem tem nočete obstati na
pragu katolištva! Prodreti hočete prav do njegovega osrčja, udomačiti se hočete
v Gospodovi hiši, nočete zgolj priznavati katoliški Credo, temveč hočete iz
katoliškega srca tudi čutiti. Toda tu se zopet plašite občutja, čustev in vere
srca: bojite se, da boste izgubili duhovno zdravje, trezno resnico in
prostodušnost, če boste dali besedo srcu – v Marijinem čaščenju pa govorita le
čustvo in srce, tako mislite. Ob tem ne sme biti več nobene razpoke, nobenega
razkola in prepada niti v Vaši lastni duši niti v Vašem sožitju z velikim
svetim občestvom vseh katoliških src. Toda prav to Vas zopet vznemirja:
otroškost, naivnost, prostodušnost ljudstva in njegove molitve Vas mikajo, a
Vas istočasno tudi odbijajo. Včasih je pobožnost tako lepa in naravno sveža,
potem pa zopet tako okorna, nesvobodna, brez misli in brez okusa.
Zlasti
Marijino čaščenje v Vaši farni cerkvi! Ta kip, ki žali Vaše umetniško čutenje!
(Kje neki naj bi Vaša uboga župnija vzela kako umetnino?) Papirnate rože, ki
leto za letom tam stojijo, vsiljivost luči, nerazumljivost litanij in
nepojmljiva praznota molitvenih obrazcev! In celo skupni rožni venec, ki se
bodisi vleče v svoji enoličnosti ali pa se v mučni naglici vse navzkrižno
zapleta.
Upam, da
imam sedaj zbran celoten seznam Vaših zadreg. Ali pa morda še katera manjka? Sicer
pa ne gre za to. Ne bom Vam poizkušal ovreči druge za drugo. Nasprotno, vse
pustim, kakršne so in pravim: Da, spoštovana gospa, imate prav, zelo, zelo
prav! Priznajte si torej, da imate prav, to si dobro zapomnite. Oh, da, v tem
primeru bi si želeli, da bi imeli manj prav. Toda poizkusiva preko te zmedene
množice nezdružljivih stvari, želja in zahtev priti na svobodno višino.
Da,
svobodno! Najprej se odpovejte bojazni, da še niste katoliški! Saj iz srca
verujete v vse nauke o Mariji, v vse skrivnostne odlike, ki jih Cerkev priznava
brezmadežno spočeti, vedno deviški božji Materi! Tudi ne tajite nauka
tridentinskega cerkvenega zbora, da je dobro in zveličavno in nikakor
malikovanje, če kličemo na pomoč svetnike z Marijo, najsvetejšo Devico na čelu,
če postavljamo njihove podobe in jih v teh podobah častimo. Več vam Cerkev ne
zapoveduje. Po svojem prepričanju in mišljenju stojite sredi katoliškega
občestva in njegove veroizpovedi. Otresite se torej bojazni, da bi glede tega mogli
nenadoma pasti iz živega občestva Cerkve. Ne mučite se tako krčevito s tem, da
vedno znova preiskujete svojo pravovernost in jo hočete vedno jasneje in
nedvomneje ugotavljati. Takšno mučenje samega sebe vas polagoma nujno spravlja
v slabo voljo in malodušnost. Ena najostrejših bodic, ki jo čutite v svojem
srcu proti sveti Devici in njenemu čaščenju, je prav ta slaba volja, ker Vam to
čaščenje dela toliko skrbi in bojazni.
Tako
prava katoličanka ste, kot vsaka druga katoliška duša že sedaj in taki, kakršni
ste. Vse zasebne pobožnosti, ki jih gojite tudi do Marije, so prepuščene Vaši
volji. Glejte torej svojemu bodočemu razvoju naproti z notranjim mirom in s
polnim zaupanjem v milost, ki Vas vodi! To je najboljši način za napredovanje.
Napredovati pa morete in tudi v resnici boste.
Vsak
resničen kristjan neprestano stoji na začetku vedno novih možnosti. In tako
boste tudi Vi postali goreča, da, navdušena častilka svete Device – Matere. Za
to pa izberite tako pot, ki Vam prija. Marsikatere nabožne knjige, v katere ste
se vneto skušali poglobiti, so Vas še bolj odbile. Razumem. Ta zunanji,
brezosebni, neživi način, v katerem se riše podoba božje Matere! To mehanično
in fantastično kopičenje superlativov, s čimer naj se prikrije le pomanjkanje
resnično zajemljive vsebine. Ta nekritičnost čudežnih zgodb in ta nenaravnost
umetno vznesenih molitvenih obrazcev. Ne, ne mučite se s tem. Hodite k  Mariji po tisti poti, ki nam jo Cerkev sama
kaže: pot skozi dogmo in one kratke, pa vsebinsko tako polne drobce Svetega
pisma! Toda to pot hodite v premišljevanju in molitvi, predvsem pa kot živ
človek! Hodite k Mariji z vsem razumevajočim in ljubečim srcem žene, matere,
prihajajte k njej z vsemi izkustvi svojega dolgoletnega, bolestnega
bogoiskateljstva, prihajajte k njej tudi kot k človeku, kakor k dobri materi, k
ljubko čisti devici!
Kaj pa
je smisel cerkvenih naukov o milostnih Marijinih odlikah? Ali ne oznanjajo vsi,
kako neskončno blizu je stala ta duša svetemu in usmiljenemu Bogu – ki ste ga
sedaj našli tudi Vi – kako ljubeče jo je privil k sebi in jo odlikoval z milostjo
za milostjo in s svetlimi redkimi simboli svoje milosti. Ali ne morete tudi Vi
ljubiti človeka, katerega Bog tako razsipno ljubi?
Marija
je bila tudi Jezusova mati! Ste že kdaj poizkusili razmisliti, kaj to pomeni?
Kako blizu sta si morali stati ti dve srci! Ali ne morete nežno vzljubiti
človeka, kateremu je Jezus spregovoril najnežnejšo besedo, ki jo imamo – in
spregovoril jo je z vsem srcem –, besedo mama? Marija je tudi resnično bila
mati, ki ga je bila vredna. Njegovo srce je najbolje razumela ona, tovarišica
njegovega notranjega življenja. O tem nam dovolj jasno pričujejo evangeliji. Le
kako bi mogel Bog svojemu ljubljenemu Sinu dati drugačno Mater? Kako bi prav
hvaležno ne ljubili duše, ki je bila vsa njegova, Bogočlovekova, ki je mislila
samo na Jezusa, ki mu je posvetila vso ljubezen in ves trud svojega življenja?
In ne glede na vse njene nadnaravne, nepojmljive milostne odlike, ali ni bila
Marija prečudežna žena redko visokega duha, ali ni bila očarljivo čisto in
ljubeznivo srce in hkrati velika in močna duša? Ali ste se že kdaj ob njenem
govorjenju – kakor tudi ob njenem molku – vživeli v njeno notranjost, v
življenje njenega srca, v svet njenih misli, v njen značaj? Ali ste že kdaj
tipaje šli za dušo, ki je izgovorila one redke, toda neminljive besede, ki so nam
jih ohranili evangelisti?  »Glej, dekla
sem Gospodova, zgodi se mi po Tvoji besedi!« Ali pa ono drugo: »Otrok, zakaj si
nama to storil?«  Ali tiste ljubeznivo
proseče, tiho zaupajoče:  »Vina nimajo.«
Ste že kdaj poizkusili, da bi si približali človeško dobrotljivost, nežno
obzirnost, globoko prisrčnost, mirno odločnost, bogato občutje in nepremagljivo
moč trpljenja te device in matere?
Kdor je
kdaj dojel, da je Marija najmilejša cvetlica duševnega življenja, najčistejši
cvet nove duhovne pomladi, ki jo je prinesel njen božji otrok, temu se ne bo
zdelo več pretirano, če jo pozdravljamo z vsemi cvetovi naše zemeljske pomladi,
če krasimo njeno podobo z mnogo pomenljivimi lilijami in vrtnicami tako
razsipno, kot le moremo, če bi ji radi zapeli vse čiste in iskrene pesmi,
kolikor jih znamo, njej, ki je sama božje delo, tako lepo in čisto zveneče kot
ljubezenska pesem božje ljubezni. Toda Jezusove matere ne glejte samo
zgodovinsko! Kakor njen Sin in vse svete duše, ki so se v preteklih časih
borile in trpele na zemlji, tudi ona ni veličina, ki spada v preteklost.
Vsi ti
niso utonili v nič in se niso odmaknili v nedosegljive daljave. Naš pogled je
seveda zadržan, toda v resnici so nam zveličani blizu – da, veliko bliže, kot
so nam bili in mogli biti v zmedenih globelih tuzemskega življenja. Blizu so
nam v povsod pričujočem, vsevednem Bogu, združeni so  z nami v brezmejno dobrohotni dobroti. S
svojimi molitvami delajo za naše dobro pri Bogu, s katerim živijo v
neizrekljivi zaupnosti; v njem morejo videti in sodoživljati tudi naša pota in
usode, kolikor je to sodoživljanje v božji volji. Tako nam je tudi in še prav
posebno blizu Marija, Jezusova mati, ta človeško čuteča, materinsko dobrotljiva
ženska duša, ki jo je Bog tako zelo ljubil.
Tako torej
pojdite k njej s pozdravom. Za to pa ni treba nikakršnih izdelanih obrazcev.
Da, če je Vaše srce do vrha polno, tedaj boste sami od sebe umolknili pred
njeno podobo in se molče pogreznili v tiho občudovanje, hvaležno čaščenje in
proseče zaupanje.
Tudi v
izražanju svojega čaščenja in ljubezni imate popolno prostost; prepustite se
brez bojazni težnji svojega srca in navdihom milosti!
Dalje
tudi ne uvidim, zakaj bi si tudi vi ne mogli prisvojiti izraza tistega
čudovitega pozdrava, ki sta ga uporabila sveti božji angel in tako duhovna
žena, kot je bila Elizabeta: »Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s Teboj.
Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad Tvojega telesa!«
Kdo pa
bi mogel vedno kar takoj položiti vse svoje srce v ta pozdrav, ki ima le nekaj
revnih besed? Vsa človeška ljubezen je večno jecljanje, neprestano novo
ponavljanje neutešenega hrepenenja. Kako ganljivo je, ko najljubšo in
najljubeznivejšo izmed vseh žena vedno znova nežno in boječe ogovarjamo:  »Zdrava Marija! Ljuba Mati! O, prosi za nas!«
Ali potem to ravno desetkrat ponovimo, ni pomembno – ljubezni ni za natančno
število. Med pozdravne besede pa znova in znova vključite svojo dušo, da se
poglablja v pota, ki jih je hodila ta žena in po katerih je hodil njen otrok; to
je namreč eno in isto. Otrokovo trpljenje in veselje vzbudi čudno pretresljiv
odmev, s solzami orošeno podobo v materinem srcu in tu jo lahko vidimo, tako da
nam gre kar na jok in na smeh. Glejte, tako molite rožni venec!
Toda
skupni rožni venec in Marijine pobožnosti sploh, ki se obhajajo v cerkvi!
Bodite vendar širokogrudni in strpni, kakršna je gotovo najmodrejša devica.
Tudi Marijino čaščenje ima, kot vse drugo v krščanstvu, nešteto stopenj
ponotranjenja, poduhovljenja in poosebljenja. Bodite prizanesljivi v odnosu do
nižjih in naivnejših stopenj. Kako pa naj velika množica, ki polni prostrano
cerkev, drugače izrazi svojo voljo do molitve? In nikar ne govorite tako hitro
o mehanizmu, zunanjosti in enoličnosti! Saj temu ljudstvu, ki tam moli svoj
rožni venec, še niste videli v srce. Gotovo je pri tem mnogo nepobožnosti – kot
povsod –, mnogo raztresenosti, mnogo posvetnosti, mnogo navade. Toda v tej
temni in neprečiščeno deroči množici tu pa tam poblisnejo čudežne luči, morda
tako kratko kot dvig oči v Marijino podobo, pa vendar žareče v vernem zaupanju,
prosečem hrepenenju in otroški hvaležnosti. Ne zaničujte tega temnega toka
molitvenih besed katoliškega občestva. Marija vidi v njem tajne in drage
lepote, morda več, kot mi slutimo.
Dolga
stoletja je velika procesija Marijinih častilcev kot sprevod romarjev k
milostni kapeli Kevelaerski v temnih, jesenskih, mokrih, viharnih večerih:
neznatni, ubogi, upognjeni, trhli ljudje! Mnogim je v viharju življenja
ugasnila sveča; raztrgano, zbegano in razpršeno od vetra in dežja zveni tja v
noč njihovo petje. Toda kljub temu je vendarle tako neskončno lepo in ganljivo,
to pretresljivo bedno in obenem neomajno močno hotenje: »Marijo ljubiti je moja
misel vsekdar.«
Prevzeto
po: Peter Lippert: Od duše do duše: pisma dobrim ljudem; Jugoslovanska knjigarna, 1931