Čistost pred poroko je pogoj za čistost po njej


Čistost med poroko. Kaj? Kako
lahko obstaja kaj takega?
Ustavimo se in zamislimo. Čistost ni sopomenka za vzdržnost!
Vzdržnost je namreč le en izmed načinov uresničevanja vrline čistosti, h kateri
smo povabljeni vsi. Vzdržnost kot način uresničevanja čistosti velja v prvi
vrsti za tiste, ki (še) niso sklenili zakramenta svetega zakona. Čistost kot taka pa se nanaša na pravilen
odnos do spolnosti, na odnos, ki ni prilaščanje drugega, ampak svobodna
podaritev v ljubezni in odprtost do novega življenja
– v naravnem ali
nadnaravnem smislu, tako med možem in ženo kot med posameznikom in Bogom. Naše
telo je tempelj Svetega Duha, ki to tretjo osebo Svete Trojice lahko sprejema,
slavi in z njo raste samo v okviru ljubezni (ne kratkotrajnega zadovoljstva), in
sicer znotraj različnih stanov: samskega, poročenega ali posvečenega (duhovniškega
in/ali redovniškega).
Načelo čistosti je načelo podaritve in zvestobe. Je nekaj
pozitivnega in ne negativnega. Ko je npr. sklenjen zakrament svetega zakona, si
mož in žena izrečeta celoviti, nedeljivi in življenjski »da«, obenem pa
tovrstni »da« pomeni svojevrstni »ne« vsem ostalim ljudem, ki bi se lahko tako
ali drugače vmešali v njuno celovito, nedeljivo in življenjsko zavezo. Podobno
je tudi čistost kot taka v temelju pogojena z našim »da« Bogu in tisti pravi
sreči, ki je v izpolnitvi Njegove volje, ne glede na življenjsko obdobje ali
stan, obenem pa je čistost svojevrstni »ne« vsemu delnemu in kratkotrajnemu
zadovoljstvu, odtrganemu od prave ljubezni, ki je po Kristusovem zgledu
daritvena in zvesta. Čistost je
preprosto povedano zagotovilo za božjo navzočnost v medčloveških odnosih.
Brez
čistosti ni božje pomoči, brez slednje pa se ljubezen spremeni v nepopolno,
povsem človeško, krhko in propadljivo. Ljubezen brez čistosti ni tista »prava
ljubezen«, po kateri hrepenimo vsi. Čistost pred poroko torej prinaša Svetega
Duha tudi v poročeni stan, čistost pred poroko zakoncema podeljuje še tretji,
vezni člen v odnosu – Boga, ki je Ljubezen sama.
V primeru svetega zakona čistost
omogoča izogibanje prilaščanja med zakoncema zaradi strasti in tako tudi izogibanje
zaprtosti do novega življenja iz sebičnih razlogov, kar posamezniku jemlje
svobodo za delanje dobrega, jemlje svobodo za ljubezen in zaupanje v božjo
pomoč. Če je čistost na splošno
zagotovilo za božjo navzočnost v medčloveških odnosih, je čistost v primeru
svetega zakona varovalo pred njegovim propadom
, saj ga vzdržuje nadnaravna
vez, vez Svetega Duha, prebivajočega v templju našega telesa. To sicer ne
pomeni, da je zakon po božji volji že samodejno obvarovan skušnjav in nesrečnih
dogodkov. Pomeni to, da je neizogiben
duhovni boj dolgoročno uspešno izbojevan
, da je Bog kot tretji člen v
odnosu tisti, ki nas ob sodelovanju z našo voljo popelje v nebesa.
Kdor se na poroko pripravlja z
dolgotrajnim urjenjem v kreposti čistosti, ima bistveno večje možnosti za
srečen zakon od tistega, ki svojega poročnega druga ali družico jemlje kot
sredstvo za zadovoljitev zgolj lastnih čustvenih in telesnih potreb. Kdor se
pred poroko spolno udejstvuje, v bistvu ne izraža ničesar drugega kot
sprejemanje spolnih dejanj izven poroke. Kdor
sprejema spolna dejanja izven poroke, s svojim mišljenjem ali delovanjem
odkrito ali prikrito sprejema nezvestobo kot tako.
Kdor ni pripravljen biti
zvest pred poroko, v resnici ni pripravljen biti zvest niti po njej. Nezvestoba
pa je nič drugega kot usmerjenost nase. Slednja kljub še tako drznim poskusom ne
more umiriti človeške duše, ampak se vselej utaplja v žalosti.
Čistost znotraj svetega zakona je tudi tesno povezana z odgovornostjo.
Predhodno pridobljena čistost je nadvse koristna pri poseganju po metodi
naravnega načrtovanja družine, v kolikor seveda zanjo obstajajo utemeljeni
izredni (zdravstveni, premoženjski ipd.) razlogi. Naravno načrtovanje družine
namreč temelji na ugotavljanju ženskih plodnih in neplodnih dni, pri čemer je
pogostnost spolnih odnosov zaradi izogibanja nosečnosti omejena. To pa pomeni,
da so tovrstni spolni odnosi rezultat zavestnega premisleka in ne slepega
poželenja, ki soljudi ponižuje v predmete. Naravno načrtovanje družine,
zasledovano iz utemeljenih razlogov, ni samo koristno zaradi preprečevanja
zanositve, ampak je hkrati sredstvo za zbliževanje med zakoncema, ki s tem drug
drugega urita v samoobvladovanju, to je vrlini, že sicer pomembni v različnih
okoliščinah vsakdanjega življenja. Osvojena
čistost pred poroko torej že sama po sebi vodi k zmožnosti samoobvladovanja

– in posledično čim večji odpornosti pred vsakršnimi neljubimi dogodki, ki smo
jim vsakodnevno podvrženi – znotraj zakonskega življenja pa v izrednih primerih
omogoča razmeroma hitro posvojitev zahtevnega spolnega ritma, ki ga prinaša
naravno načrtovanje družine.
Čistost stoji in pade na štirih
praksah: zakramentih, molitvi, mrtvičenju in dobrih delih. Čistost je konec koncev le del krščanske pobožnosti; ni namreč nekaj,
kar bi bilo zunanje ali posebno glede na celoto naše vere.
Iz tega sledi,
da brez urejenega osebnega in skupnostnega odnosa do Boga ne moremo postati
čisti, niti navzven niti v srcu. Naše telo bo v obdobjih življenja za prejetim
krstom tempelj Svetega Duha ostalo le, če bomo zaupali Darovalcu vsega dobrega
in se trudili krščansko živeti na vseh področjih in v vseh okoliščinah.