1.
Maševanje proti ljudstvu: V tridestih letih 20. stoletja so liturgisti preučevali
samostoječe oltarje iz časov prvih kristjanov in po tem sklepali, da so
duhovniki nekoč maševali proti ljudstvu ter da so zaradi močnega vpliva
srednjeveškega klerikalizma »ljudem obrnili hrbet« šele v srednjem veku. Ta mit
je bil še kako živ v času II. vatikanskega koncila (1962–1965). Kasneje so
različni učenjaki zadevo ponovno preučili in to tezo ovrgli ter dognali, da je
maševanje proti vzhodu neprekinjena tradicija, pri čemer duhovnik in ljudstvo
Evharistijo častita skupaj in v isti
smeri. Papež Benedikt XVI. v svoji knjigi Duh
liturgije omenja problem maševanja »versus populum« (proti ljudstvu). V nedavni
preteklosti se je zapravilo na tone denarja za odstranitev starih glavnih
oltarjev in postavitev daritvenih. To pa le zato, da bi bili (sicer zmotno) čim
bolj podobni prvim kristjanom.
Maševanje proti ljudstvu: V tridestih letih 20. stoletja so liturgisti preučevali
samostoječe oltarje iz časov prvih kristjanov in po tem sklepali, da so
duhovniki nekoč maševali proti ljudstvu ter da so zaradi močnega vpliva
srednjeveškega klerikalizma »ljudem obrnili hrbet« šele v srednjem veku. Ta mit
je bil še kako živ v času II. vatikanskega koncila (1962–1965). Kasneje so
različni učenjaki zadevo ponovno preučili in to tezo ovrgli ter dognali, da je
maševanje proti vzhodu neprekinjena tradicija, pri čemer duhovnik in ljudstvo
Evharistijo častita skupaj in v isti
smeri. Papež Benedikt XVI. v svoji knjigi Duh
liturgije omenja problem maševanja »versus populum« (proti ljudstvu). V nedavni
preteklosti se je zapravilo na tone denarja za odstranitev starih glavnih
oltarjev in postavitev daritvenih. To pa le zato, da bi bili (sicer zmotno) čim
bolj podobni prvim kristjanom.
2.
Obhajilo
pod obema podoboma in na roke: Mit o obhajilu na roke ima podobno ozadje. Pred
petdesetimi leti se je na splošno verjelo, da so v prvih stoletjih obhajilo
delili na roke. To so trdili celo tisti, ki niso bili pristaši te prakse.
Sodobnejše raziskave pa ne ponujajo enoumnega odgovora. Nekatere
zgodnjekrščanske skupnosti so obhajilo res delile na roko, vendar je obhajilo
na jezik prav gotovo enako starodavno. Kakorkoli
že, ko se je obhajilo delilo na roke, ga je delil duhovnik (in le duhovnik!),
obhajanec pa je Najsvetejše zaužil iz drlani z globokim priklonom, ne da bi se ga dotaknil z drugo roko.
Ponekod so ženske svoje roke celo prekrivale z belim prtičem.
Obhajilo
pod obema podoboma in na roke: Mit o obhajilu na roke ima podobno ozadje. Pred
petdesetimi leti se je na splošno verjelo, da so v prvih stoletjih obhajilo
delili na roke. To so trdili celo tisti, ki niso bili pristaši te prakse.
Sodobnejše raziskave pa ne ponujajo enoumnega odgovora. Nekatere
zgodnjekrščanske skupnosti so obhajilo res delile na roko, vendar je obhajilo
na jezik prav gotovo enako starodavno. Kakorkoli
že, ko se je obhajilo delilo na roke, ga je delil duhovnik (in le duhovnik!),
obhajanec pa je Najsvetejše zaužil iz drlani z globokim priklonom, ne da bi se ga dotaknil z drugo roko.
Ponekod so ženske svoje roke celo prekrivale z belim prtičem.
Velika verjetnost je, da je rimska Cerkev nekoč obhajilo delila
pod obema podobama (kakor imajo navado vzhodne Cerkve), vendar ne vemo, na
kakšen način. Zanimiva je praksa iz 7. stoletja, ko je diakon delil Presveto
Kri s pomočjo zlate slamice. Predvideva se, da je slamico pomočil v kelih (ki se
ga je lahko dotikal le diakon, duhovnik ali škof), zamašil zgornji del slamice
s prstom, konec položil v obhajančeva usta ter izlil Presveto Kri (nekakšen
princip pipalke; zanimivo je, da je včasih papež prejel obhajilo po slamici
(gl.: Kanonizacijska maša za časa Pija XI.)).
pod obema podobama (kakor imajo navado vzhodne Cerkve), vendar ne vemo, na
kakšen način. Zanimiva je praksa iz 7. stoletja, ko je diakon delil Presveto
Kri s pomočjo zlate slamice. Predvideva se, da je slamico pomočil v kelih (ki se
ga je lahko dotikal le diakon, duhovnik ali škof), zamašil zgornji del slamice
s prstom, konec položil v obhajančeva usta ter izlil Presveto Kri (nekakšen
princip pipalke; zanimivo je, da je včasih papež prejel obhajilo po slamici
(gl.: Kanonizacijska maša za časa Pija XI.)).
Povedano drugače: obhajilo se ni delilo na »fast-food«
način, kakor se to danes pogosto dogaja; takrat se obhajanec hostije ali keliha ni dotikal. Sedanja razširjena
praksa ima več skupnega s protestanti kot pa s prvimi kristjani. Hvala Bogu, da
je papež Benedikt XVI. močno nasprotoval obhajilu na roke in pri svojih
papeških mašah z zgledom pokazal na dolžne zunanje znake spoštovanja (obhajilo
kleče in na usta) do presvete Evharistije.
način, kakor se to danes pogosto dogaja; takrat se obhajanec hostije ali keliha ni dotikal. Sedanja razširjena
praksa ima več skupnega s protestanti kot pa s prvimi kristjani. Hvala Bogu, da
je papež Benedikt XVI. močno nasprotoval obhajilu na roke in pri svojih
papeških mašah z zgledom pokazal na dolžne zunanje znake spoštovanja (obhajilo
kleče in na usta) do presvete Evharistije.
3.
Ljudski jezik: Še en zelo razširjen
mit govori, da je bila maša v starih časih v ljudskem jeziku. Toda ko je Jezus
deloval v shodnici, je uporabljal staro hebrejščino, ki v takratnem času ni
bila v splošni govorni uporabi najmanj tristo let. V prvih treh stoletjih je bila maša v Rimu v grščini in
ne latinščini, grščino pa je govorila le peščica tamkajšnjih vernikov.
Ljudski jezik: Še en zelo razširjen
mit govori, da je bila maša v starih časih v ljudskem jeziku. Toda ko je Jezus
deloval v shodnici, je uporabljal staro hebrejščino, ki v takratnem času ni
bila v splošni govorni uporabi najmanj tristo let. V prvih treh stoletjih je bila maša v Rimu v grščini in
ne latinščini, grščino pa je govorila le peščica tamkajšnjih vernikov.
Ko so mašo prevedli v latinščino,
so ohranili nekatere hebrejske (»amen«, »aleluja«) in grške (»Kyrie eleison«)
prvine. Nenazadnje je bila latinščina, v katero so prevedli mašo, drugačna od
pogovorne. Z drugimi besedami: kljub temu da je bila maša prevedena v jezik, ki
so ga ljudje razumeli, pri svetih opravilih niso uporabljali običajne
latinščine. Razlog za to je preprost. Vsaka apostolska Cerkev – nenazadnje tudi
večina svetovnih religij – je za obredje uporabljala svet oz. hieratičen jezik,
ki se razlikuje od vsakodnevnega in s tem povečuje pomen transcendence in
svetosti Evangelija.
so ohranili nekatere hebrejske (»amen«, »aleluja«) in grške (»Kyrie eleison«)
prvine. Nenazadnje je bila latinščina, v katero so prevedli mašo, drugačna od
pogovorne. Z drugimi besedami: kljub temu da je bila maša prevedena v jezik, ki
so ga ljudje razumeli, pri svetih opravilih niso uporabljali običajne
latinščine. Razlog za to je preprost. Vsaka apostolska Cerkev – nenazadnje tudi
večina svetovnih religij – je za obredje uporabljala svet oz. hieratičen jezik,
ki se razlikuje od vsakodnevnega in s tem povečuje pomen transcendence in
svetosti Evangelija.
4.
Laična
služba:
Še en znan mit govori o tem, da so bili v najzgodnejši dobi krščanstva laiki veliko
bolj vključeni v mašo kot pozneje.
Dandanes se je to prepričanje močno razraslo in nastale so različne liturgične
službe za laike, kot je npr. bralec (lektor). V resnici so vse te službe
opravljali kleriki. V resnici je imela prva Cerkev več vrst klerikov (vključno z
nekdanjimi nižjimi redovi), kot pa danes. Tako je nicejski koncil leta 325
potrdil službo subdiakona, kar lepo dokazuje, da je bil subdiakonat razvit že
mnogo prej in tako niso obstajali nikakršni laični cerkveni služabniki!
Laična
služba:
Še en znan mit govori o tem, da so bili v najzgodnejši dobi krščanstva laiki veliko
bolj vključeni v mašo kot pozneje.
Dandanes se je to prepričanje močno razraslo in nastale so različne liturgične
službe za laike, kot je npr. bralec (lektor). V resnici so vse te službe
opravljali kleriki. V resnici je imela prva Cerkev več vrst klerikov (vključno z
nekdanjimi nižjimi redovi), kot pa danes. Tako je nicejski koncil leta 325
potrdil službo subdiakona, kar lepo dokazuje, da je bil subdiakonat razvit že
mnogo prej in tako niso obstajali nikakršni laični cerkveni služabniki!
5.
Cerkev
pred in po Konstantinu: Najzanimivejši in morda najbolj udaren mit govori o tem,
da je legalizacija krščanstva spridila Cerkev. Mit govori, da je bila Cerkev pred Konstantinom
preprosta in uboga, »ljudska Cerkev«, po Konstantinu pa je postala klerikalna,
hierarhična, koruptivna, takšna, ki je gradila velikanske stavbe in opravljala
razkošne obrede.
Cerkev
pred in po Konstantinu: Najzanimivejši in morda najbolj udaren mit govori o tem,
da je legalizacija krščanstva spridila Cerkev. Mit govori, da je bila Cerkev pred Konstantinom
preprosta in uboga, »ljudska Cerkev«, po Konstantinu pa je postala klerikalna,
hierarhična, koruptivna, takšna, ki je gradila velikanske stavbe in opravljala
razkošne obrede.
V resnici se je Cerkev res spremenila, nekje na bolje,
nekje na slabše, toda vsekakor je bila kontinuiteta s preteklostjo veliko
močnejša od razkola. Cerkev je že pred Konstantinom poznala razliko med kleriki
in laiki, cenila pomen umetnosti, arhitekture, simbolike in svečanosti. Nenazadnje
je zadnja večerja potekala v času judovske pashe, kar že samo po sebi kaže na
veliko simboliko in obrednost. Maša je bila v drugem in tretjem stoletju mnogo
daljša, hierarhično zasnovana in še bolj nabita s simboli, kot pa maša v
današnjem času. Včasih so bodisi stali ali pa klečali na tleh, saj so klopi
zaradi svojih dolgih pridig izumili protestantje.
nekje na slabše, toda vsekakor je bila kontinuiteta s preteklostjo veliko
močnejša od razkola. Cerkev je že pred Konstantinom poznala razliko med kleriki
in laiki, cenila pomen umetnosti, arhitekture, simbolike in svečanosti. Nenazadnje
je zadnja večerja potekala v času judovske pashe, kar že samo po sebi kaže na
veliko simboliko in obrednost. Maša je bila v drugem in tretjem stoletju mnogo
daljša, hierarhično zasnovana in še bolj nabita s simboli, kot pa maša v
današnjem času. Včasih so bodisi stali ali pa klečali na tleh, saj so klopi
zaradi svojih dolgih pridig izumili protestantje.
Kot kuga se je razširil utopični
mit o predkonstantinovski, kumbayajski Cerkvi. Dober primer tega je leta 2001
objavljen video z naslovom A History of the Mass, ki ga je posnelo društvo,
ki se ukvarja z izdajanjem liturgičnih navodil, eden izmed najmočnejših
katoliških medijev v ZDA. Po predstavitvi idealne, enakopravne
skupnosti, kjer škof odda svoj tron ubogi vdovi, pripovedovalec izjavi: »Toda zatem
… je cesar Konstantin postal kristjan.« Najbrž predvidevate, kaj temu sledi.
mit o predkonstantinovski, kumbayajski Cerkvi. Dober primer tega je leta 2001
objavljen video z naslovom A History of the Mass, ki ga je posnelo društvo,
ki se ukvarja z izdajanjem liturgičnih navodil, eden izmed najmočnejših
katoliških medijev v ZDA. Po predstavitvi idealne, enakopravne
skupnosti, kjer škof odda svoj tron ubogi vdovi, pripovedovalec izjavi: »Toda zatem
… je cesar Konstantin postal kristjan.« Najbrž predvidevate, kaj temu sledi.
Če bi se kljub vsemu kateri od
teh mitov utegnil izkazati za resničnega, to ne bi opravičilo vrnitve v čase
prvih kristjanov. Sveti oče Pij XII. je leta 1947 v svoji okrožnici Mediator Dei posvaril pred arheologizmom
kot »pretiranim in nesmiselnim arhaizmom«, ki zagovarja stališče, da je vse
najstarejše boljše od tega, kar se je v Cerkvi skozi čas postopno razvijalo in
nadgrajevalo. Papeža so skrbeli liturgični inovatorji, ki se pod krinko
posnemanja prvih kristjanov niso ozirali na več kot tisoč devetsto let staro
tradicijo in božji navdih. Prav upravičeno ga je skrbelo, toda nihče ni
predvideval, kaj bo »dobra najstarejša« preteklost storila na začetku 21.
stoletja.
teh mitov utegnil izkazati za resničnega, to ne bi opravičilo vrnitve v čase
prvih kristjanov. Sveti oče Pij XII. je leta 1947 v svoji okrožnici Mediator Dei posvaril pred arheologizmom
kot »pretiranim in nesmiselnim arhaizmom«, ki zagovarja stališče, da je vse
najstarejše boljše od tega, kar se je v Cerkvi skozi čas postopno razvijalo in
nadgrajevalo. Papeža so skrbeli liturgični inovatorji, ki se pod krinko
posnemanja prvih kristjanov niso ozirali na več kot tisoč devetsto let staro
tradicijo in božji navdih. Prav upravičeno ga je skrbelo, toda nihče ni
predvideval, kaj bo »dobra najstarejša« preteklost storila na začetku 21.
stoletja.