Markus
Günther
Günther
Sledeči prispevek zahteva nekaj
uvodnih besed. V zadnjem času so tudi v Sloveniji vedno glasnejši pozivi t. i.
»progresistov«, da se mora Cerkev »pastoralno« prilagoditi času. Na našem blogu
smo že večkrat pokazali, da so taki pozivi nesmiselni, ne le iz verskega
stališča, temveč tudi empirično čisto neučinkoviti. Številni naši »progresisti«
vede ali nevede kot vzor postavljajo Cerkev iz nemškega kulturnega prostora in
njene »pastoralne« rešitve. Ker je prav tamkajšnja katoliška Cerkev res v
največji meri sprejela »pastoralno« pot, ki bi nam jo radi vsilili tudi
slovenski modernizatorji, smo se odločili objaviti odkrit članek o stanju
Cerkve v Nemčiji, ki je bil objavljen v priznanem časopisu Frankfurter
Allgemeine Zeitung. Ni treba, da se z
vsem napisanim tudi osebno strinjamo. A članek podaja empirično jasno podprto
sliko prihodnosti, ki nas čaka, če bo tudi slovenska Cerkev zakorakala po
podobni »pastoralni« poti. V kolikor seveda tega že ne počne…
uvodnih besed. V zadnjem času so tudi v Sloveniji vedno glasnejši pozivi t. i.
»progresistov«, da se mora Cerkev »pastoralno« prilagoditi času. Na našem blogu
smo že večkrat pokazali, da so taki pozivi nesmiselni, ne le iz verskega
stališča, temveč tudi empirično čisto neučinkoviti. Številni naši »progresisti«
vede ali nevede kot vzor postavljajo Cerkev iz nemškega kulturnega prostora in
njene »pastoralne« rešitve. Ker je prav tamkajšnja katoliška Cerkev res v
največji meri sprejela »pastoralno« pot, ki bi nam jo radi vsilili tudi
slovenski modernizatorji, smo se odločili objaviti odkrit članek o stanju
Cerkve v Nemčiji, ki je bil objavljen v priznanem časopisu Frankfurter
Allgemeine Zeitung. Ni treba, da se z
vsem napisanim tudi osebno strinjamo. A članek podaja empirično jasno podprto
sliko prihodnosti, ki nas čaka, če bo tudi slovenska Cerkev zakorakala po
podobni »pastoralni« poti. V kolikor seveda tega že ne počne…
Seveda
lahko človek danes reče, da je Nemčija še vedno krščanska država, ker še vedno
dve tretjini Nemcev uradno pripadata eni izmed dveh velikih Cerkva, ker otroci
tudi v državnih šolah hodijo k verouku, ker v naših učilnicah in sodnih
dvoranah visijo razpela in križi in ker so Cerkve aktivne npr. v vrtcih in
bolnišnicah. Celo v preambuli ustave je še vedno omenjen Bog in kanclerka je
pri prisegi zaprosila za božjo pomoč. Ali Nemčija torej res ni več krščanska
dežela?
lahko človek danes reče, da je Nemčija še vedno krščanska država, ker še vedno
dve tretjini Nemcev uradno pripadata eni izmed dveh velikih Cerkva, ker otroci
tudi v državnih šolah hodijo k verouku, ker v naših učilnicah in sodnih
dvoranah visijo razpela in križi in ker so Cerkve aktivne npr. v vrtcih in
bolnišnicah. Celo v preambuli ustave je še vedno omenjen Bog in kanclerka je
pri prisegi zaprosila za božjo pomoč. Ali Nemčija torej res ni več krščanska
dežela?
Da,
zgodovinska kulisa še vedno stoji in reči je treba, da je presenetljivo dobro
ohranjena. A v marsičem Cerkev v Nemčiji danes še najbolj spominja na pozno
obdobje Nemške demokratične republike (t. i. »Vzhodne Nemčije«) – izgleda sicer
stabilno, a stoji tik pred kolapsom. In kot v onem obdobju, si tudi danes številni
funkcionarji marsikaj domišljajo. Župniki in škofje, pa tudi številni laiki,
vidijo cvetoče pašnike tem, kjer je že dolgo le puščava. Ljubezen je pač slepa.
In tam, kjer je v igri lastna eksistenca,
stvaren pogled na realnost pogosto zakrivajo oblaki prisilnega optimizma.
zgodovinska kulisa še vedno stoji in reči je treba, da je presenetljivo dobro
ohranjena. A v marsičem Cerkev v Nemčiji danes še najbolj spominja na pozno
obdobje Nemške demokratične republike (t. i. »Vzhodne Nemčije«) – izgleda sicer
stabilno, a stoji tik pred kolapsom. In kot v onem obdobju, si tudi danes številni
funkcionarji marsikaj domišljajo. Župniki in škofje, pa tudi številni laiki,
vidijo cvetoče pašnike tem, kjer je že dolgo le puščava. Ljubezen je pač slepa.
In tam, kjer je v igri lastna eksistenca,
stvaren pogled na realnost pogosto zakrivajo oblaki prisilnega optimizma.
Pri
tem seveda pomagajo bleščeča pročelja in robustne strukture: v Nemčiji stoji
kar 45.000 cerkva, ki so – čisto gradbeno gledano – v dobrem stanju. V letu
2014 sta katoliška in evangeličanska Cerkev pobrali toliko prihodkov s strani
cerkvenega davka kot še nikoli doslej. Nemška cerkvena glasba je najboljša na
svetu. Še vedno se vsako leto katoliško poroči 44.000 parov, 225.000
evangeličanov pa prejme konfirmacijo. Je vse to res enako niču? Manjka sicer še
argument, da je Cerkev v Nemčiji drugi največji delodajalec, ki zaposluje
skoraj milijon ljudi. – S tem je Cerkev
dokončno padla na legitimacijski nivo krajevne smetarske službe.
tem seveda pomagajo bleščeča pročelja in robustne strukture: v Nemčiji stoji
kar 45.000 cerkva, ki so – čisto gradbeno gledano – v dobrem stanju. V letu
2014 sta katoliška in evangeličanska Cerkev pobrali toliko prihodkov s strani
cerkvenega davka kot še nikoli doslej. Nemška cerkvena glasba je najboljša na
svetu. Še vedno se vsako leto katoliško poroči 44.000 parov, 225.000
evangeličanov pa prejme konfirmacijo. Je vse to res enako niču? Manjka sicer še
argument, da je Cerkev v Nemčiji drugi največji delodajalec, ki zaposluje
skoraj milijon ljudi. – S tem je Cerkev
dokončno padla na legitimacijski nivo krajevne smetarske službe.
Ne,
Cerkve seveda ne moremo resno razumeti niti kot delodajalca ali celo socialno
službo, temveč le kot versko skupnost. In prav to, skupna verska vsebina, se je
medtem nekako izgubila. Da le tretjina Nemcev veruje v Kristusovo vstajenje, bi
Cerkve že moralo nekoliko vznemiriti, ko pa sta vendarle dve tretjini Nemcev
uradno krščanski. A stanje je še veliko slabše: celo med verujočimi so osrednji
deli krščanske vere množično zavrnjeni. Kar 60 % jih tako ne veruje v večno
življenje. Nasprotno pa vsak četrti Nemec meni, da srečanje s črno mačko prinaša
nesrečo. V NLP-je veruje med Flensburgom in Oberammergauom več ljudi kot v
poslednjo sodbo.
Cerkve seveda ne moremo resno razumeti niti kot delodajalca ali celo socialno
službo, temveč le kot versko skupnost. In prav to, skupna verska vsebina, se je
medtem nekako izgubila. Da le tretjina Nemcev veruje v Kristusovo vstajenje, bi
Cerkve že moralo nekoliko vznemiriti, ko pa sta vendarle dve tretjini Nemcev
uradno krščanski. A stanje je še veliko slabše: celo med verujočimi so osrednji
deli krščanske vere množično zavrnjeni. Kar 60 % jih tako ne veruje v večno
življenje. Nasprotno pa vsak četrti Nemec meni, da srečanje s črno mačko prinaša
nesrečo. V NLP-je veruje med Flensburgom in Oberammergauom več ljudi kot v
poslednjo sodbo.
Kako
malo dejansko pomeni članstvo v Cerkvi, je jasno razvidno iz mnenjske
raziskave, ki jo je za nemško katoliško Cerkev izvedla agencija Allensbach.
Rezultati so bili tako porazni, da sploh niso bili objavljeni. Na vprašanje,
zakaj vztrajajo kot katoličani, je kar 68 % anketirancev odgovorilo: »Ker lahko
tako cerkveno praznujem nekatere pomembne življenjske trenutke, kot npr. krst
ali poroko.« Tudi pri drugem najbolj
pogostem odgovoru lahko le občudujemo osvežujočo iskrenost: »To je v naši
družini pač tradicija.« Jasno je, da so
ti razlogi le sociološki oz. kulturni. Večina duhovnikov lahko rezultate
potrdi: Cerkev najbolje funkcionira tam, kjer lahko zagotovi dobro praznovanje.
Bele poroke, slike prvoobhajancev v belih oblačilih ali birmancev v temnih
oblekah so še vedno zelo priljubljeni dogodki. A skorajda vsak tretji birmanec
sploh ne veruje v Boga. Tako se sama vsiljuje primerjave z NDR: ko je bil
komunizem že zdavnaj bankrotiran, so bile razne pionirske manifestacije in
podobno še vedno zelo priljubljene. Tudi številna bogoslužja so danes večinoma
le še kulturne prireditve (tedenska srečanja, folklora, družinska praznovanja),
ki bi jih lahko mirno izvajali dalje, četudi bi odkrili jasen dokaz o neobstoju
Boga.
malo dejansko pomeni članstvo v Cerkvi, je jasno razvidno iz mnenjske
raziskave, ki jo je za nemško katoliško Cerkev izvedla agencija Allensbach.
Rezultati so bili tako porazni, da sploh niso bili objavljeni. Na vprašanje,
zakaj vztrajajo kot katoličani, je kar 68 % anketirancev odgovorilo: »Ker lahko
tako cerkveno praznujem nekatere pomembne življenjske trenutke, kot npr. krst
ali poroko.« Tudi pri drugem najbolj
pogostem odgovoru lahko le občudujemo osvežujočo iskrenost: »To je v naši
družini pač tradicija.« Jasno je, da so
ti razlogi le sociološki oz. kulturni. Večina duhovnikov lahko rezultate
potrdi: Cerkev najbolje funkcionira tam, kjer lahko zagotovi dobro praznovanje.
Bele poroke, slike prvoobhajancev v belih oblačilih ali birmancev v temnih
oblekah so še vedno zelo priljubljeni dogodki. A skorajda vsak tretji birmanec
sploh ne veruje v Boga. Tako se sama vsiljuje primerjave z NDR: ko je bil
komunizem že zdavnaj bankrotiran, so bile razne pionirske manifestacije in
podobno še vedno zelo priljubljene. Tudi številna bogoslužja so danes večinoma
le še kulturne prireditve (tedenska srečanja, folklora, družinska praznovanja),
ki bi jih lahko mirno izvajali dalje, četudi bi odkrili jasen dokaz o neobstoju
Boga.
V
Nemčiji je nastopila zadnja faza krščanstva. Cerkveni davek bo verjetno v
prihodnjih letih pod političnimi pritiski odpravljen ali bo najkasneje okrog
leta 2030 odpovedal sam od sebe, saj bo zadnja cerkveno aktivna in
socializirana generacija kmalu izstopila iz delovnih razmerij in nato v
prihodnjih desetletjih umrla. Tedaj se bo sesula tudi lepa »fasada«. Ostala bo
majhna skupina vernikov, ki jo bomo številčno lahko primerjali z Jehovimi
pričami.
Nemčiji je nastopila zadnja faza krščanstva. Cerkveni davek bo verjetno v
prihodnjih letih pod političnimi pritiski odpravljen ali bo najkasneje okrog
leta 2030 odpovedal sam od sebe, saj bo zadnja cerkveno aktivna in
socializirana generacija kmalu izstopila iz delovnih razmerij in nato v
prihodnjih desetletjih umrla. Tedaj se bo sesula tudi lepa »fasada«. Ostala bo
majhna skupina vernikov, ki jo bomo številčno lahko primerjali z Jehovimi
pričami.
Čeprav
nekateri sociologi vsakih nekaj let razglasijo ponoven razcvet verskega
življenja, tega dejansko ni. Stanje gre vse od šestdesetih let samo v eno smer
– navzdol. A tudi delež ateistov se zanimivo zgolj malenkost povečuje, kar bi
sicer lahko pričakovali. Kajti tudi tistim, ki nočejo imeti nič s tradicionalno
religijo, pojasnilo, da ni bilo najprej ničesar, nato pa je skozi veliki pok
preprosto nastalo vesolje, da je človek le rezultat slepe evolucije, da obstaja
le to, kar lahko merimo, vidimo in doumemo, da je s smrtjo vsega konec, očitno
ne zadostuje. Vprašanje po smislu, vprašanje po Bogu je v človeka preprosto
položeno.
nekateri sociologi vsakih nekaj let razglasijo ponoven razcvet verskega
življenja, tega dejansko ni. Stanje gre vse od šestdesetih let samo v eno smer
– navzdol. A tudi delež ateistov se zanimivo zgolj malenkost povečuje, kar bi
sicer lahko pričakovali. Kajti tudi tistim, ki nočejo imeti nič s tradicionalno
religijo, pojasnilo, da ni bilo najprej ničesar, nato pa je skozi veliki pok
preprosto nastalo vesolje, da je človek le rezultat slepe evolucije, da obstaja
le to, kar lahko merimo, vidimo in doumemo, da je s smrtjo vsega konec, očitno
ne zadostuje. Vprašanje po smislu, vprašanje po Bogu je v človeka preprosto
položeno.
Za
večino ljudi v ali izven Cerkve ostaja vprašanje Boga pomembna tema za celo
življenje. Odločni ateizem je le izjema; nedoločna, pogosto zmedena vera pa
normalno stanje. Lahko bi dejali tudi tako: danes je veliko takih, ki so
radovedni in iščejo, vendar Cerkev take ljudi doseže vedno redkeje.
večino ljudi v ali izven Cerkve ostaja vprašanje Boga pomembna tema za celo
življenje. Odločni ateizem je le izjema; nedoločna, pogosto zmedena vera pa
normalno stanje. Lahko bi dejali tudi tako: danes je veliko takih, ki so
radovedni in iščejo, vendar Cerkev take ljudi doseže vedno redkeje.
Toda
zakaj? Zakaj se ponudba in povpraševanje ne srečata več? Najbolj pogost odgovor
na to vprašanje se glasi: ker Cerkev ni več času primerna. Morala bi se močneje
prilagoditi življenjski stvarnosti sodobnega človeka. To se sicer morda sliši
logično, a se ob natančnejšem premisleku izkaže za nesmisel. Kajti evangeličani
v Nemčiji so sprejeli že bolj ali manj vse, kar se pogosto zahteva od katoliške
Cerkve, da bo ta končno »času primerna«: žensko duhovništvo, odprava celibata,
liberalnost pri moralnih vprašanjih, popolno sprejemanje homoseksualnosti in
ločitve. Če bi to dejansko bili vzroki za slabo stanje katoliške Cerkve, bi moralo
sedaj evangeličanom v Nemčiji iti odlično ali vsaj veliko bolje kot
katoličanom. A temu ni tako. Druga logična napaka pri všečni besedni zvezi
»času primerno« pa je naslednja: če se Cerkev ne sklicuje na večne in
nespremenljive resnice, se sama razkrije kot čisto človeško delo. Politični
programi morajo biti času primerni, ponudbe zabave tudi – a religija mora imeti
večne in absolutne resnice, sicer preprosto ni religija.
zakaj? Zakaj se ponudba in povpraševanje ne srečata več? Najbolj pogost odgovor
na to vprašanje se glasi: ker Cerkev ni več času primerna. Morala bi se močneje
prilagoditi življenjski stvarnosti sodobnega človeka. To se sicer morda sliši
logično, a se ob natančnejšem premisleku izkaže za nesmisel. Kajti evangeličani
v Nemčiji so sprejeli že bolj ali manj vse, kar se pogosto zahteva od katoliške
Cerkve, da bo ta končno »času primerna«: žensko duhovništvo, odprava celibata,
liberalnost pri moralnih vprašanjih, popolno sprejemanje homoseksualnosti in
ločitve. Če bi to dejansko bili vzroki za slabo stanje katoliške Cerkve, bi moralo
sedaj evangeličanom v Nemčiji iti odlično ali vsaj veliko bolje kot
katoličanom. A temu ni tako. Druga logična napaka pri všečni besedni zvezi
»času primerno« pa je naslednja: če se Cerkev ne sklicuje na večne in
nespremenljive resnice, se sama razkrije kot čisto človeško delo. Politični
programi morajo biti času primerni, ponudbe zabave tudi – a religija mora imeti
večne in absolutne resnice, sicer preprosto ni religija.
Namesto
tega sta obe največji Cerkvi v Nemčiji – morda sicer ne uradno, a de facto gotovo – nekatere osrednje
verske resnice že dolgo tega opustili. V prizadevanju po sprejemanju vsega in
delanju vere čim bolj dostopne, so bile nekatere »težke« stvari nekoliko
»zmehčane«: iz Jezusa, božjega Sina, je nastal Jezus, vzoren človek, kot sta
npr. tudi Buda in Gandhi. Iz Kristusovega vstajenja je nastala legenda, ki je
ni treba jemati dobesedno, temveč bolj v smislu »kdor živi v srcu svojih
ljubljenih, ni mrtev«. Najmanjši skupni imenovalec današnjega oznanjevanja bi
lahko označili za nekakšno »prozo dobrega počutja«, ki naj bi nagovorila kar
najširši krog ljudi, a prav zato deluje kot nekaj poljubnega. Mir, več
pravičnosti, manj egoizma – o tem se vendar lahko strinja čisto vsako društvo kolikor
toliko spodobnih ljudi. Apel Unesca ali Greenpeacea tudi zveni zelo podobno.
Boga za to pač ne potrebujemo.
tega sta obe največji Cerkvi v Nemčiji – morda sicer ne uradno, a de facto gotovo – nekatere osrednje
verske resnice že dolgo tega opustili. V prizadevanju po sprejemanju vsega in
delanju vere čim bolj dostopne, so bile nekatere »težke« stvari nekoliko
»zmehčane«: iz Jezusa, božjega Sina, je nastal Jezus, vzoren človek, kot sta
npr. tudi Buda in Gandhi. Iz Kristusovega vstajenja je nastala legenda, ki je
ni treba jemati dobesedno, temveč bolj v smislu »kdor živi v srcu svojih
ljubljenih, ni mrtev«. Najmanjši skupni imenovalec današnjega oznanjevanja bi
lahko označili za nekakšno »prozo dobrega počutja«, ki naj bi nagovorila kar
najširši krog ljudi, a prav zato deluje kot nekaj poljubnega. Mir, več
pravičnosti, manj egoizma – o tem se vendar lahko strinja čisto vsako društvo kolikor
toliko spodobnih ljudi. Apel Unesca ali Greenpeacea tudi zveni zelo podobno.
Boga za to pač ne potrebujemo.
Ko
so enkrat letno – namreč za božič – cerkve ponovno polne, iskra vere le redko
preskoči. Številni obiskovalci se gotovo čudijo – nad Cerkvijo in nad samim
seboj. Le kaj točno tu iščejo? In zakaj niso nič našli? Pri večini bogoslužij
se namreč le redko najde kaj zares sakralnega. Če se sodobni duhovni nomad
naključno znajde pri tradicionalno obarvani liturgiji, rezultat največkrat ni
veliko boljši. Taka liturgija namreč predpostavlja oz. zahteva veliko znanja, drugače
lahko izzveni le kot dobro zrežiran »show«.
so enkrat letno – namreč za božič – cerkve ponovno polne, iskra vere le redko
preskoči. Številni obiskovalci se gotovo čudijo – nad Cerkvijo in nad samim
seboj. Le kaj točno tu iščejo? In zakaj niso nič našli? Pri večini bogoslužij
se namreč le redko najde kaj zares sakralnega. Če se sodobni duhovni nomad
naključno znajde pri tradicionalno obarvani liturgiji, rezultat največkrat ni
veliko boljši. Taka liturgija namreč predpostavlja oz. zahteva veliko znanja, drugače
lahko izzveni le kot dobro zrežiran »show«.
Mogoče
si današnji iskalec s svojo razsvetljeno vzvišenostjo večkrat sam zapira pot.
Vera zahteva določeno mero preprostosti, »naivnosti«, pripravljenosti izpustiti
nadzor iz svojih rok in se zanesti na Nedoumljivo. Čuteče in upajoče. Ni čudno,
da je danes to vedno težje v svetu, ki se vedno bolj trudi industrijsko
organizirati še zadnje nedotaknjene domene zemeljskega bivanja – spolnost,
ljubezen, rojstvo, umiranje. Napoveduje in zahteva se vedno popolnejša
samokontrola nad lastnim življenjem.
si današnji iskalec s svojo razsvetljeno vzvišenostjo večkrat sam zapira pot.
Vera zahteva določeno mero preprostosti, »naivnosti«, pripravljenosti izpustiti
nadzor iz svojih rok in se zanesti na Nedoumljivo. Čuteče in upajoče. Ni čudno,
da je danes to vedno težje v svetu, ki se vedno bolj trudi industrijsko
organizirati še zadnje nedotaknjene domene zemeljskega bivanja – spolnost,
ljubezen, rojstvo, umiranje. Napoveduje in zahteva se vedno popolnejša
samokontrola nad lastnim življenjem.
A
tudi Cerkve so veliko prispevale k uničenju pobožnosti in verske »naivnosti« oz.
bolje rečeno, neposredne nagovorljivosti verskih podob. Pogosto so Cerkve same
izpodbijale in uničevale tradicionalne verske predstave. Mogoče je ravno to
najbolj grozljivi del razvoja moderne teologije: vsebino je ločevala od njenih
podob, vero je želela narediti abstraktno, »duhovno« in predvidevala, da bo
sodobni človek več zmogel s pojmom kot s podobo. Neumnost. Podoba ostane
podoba, ki fascinira ali razburja, je sprejeta ali zavrnjena, a se končno sama
uveljavlja. Kdor uniči podobo, tudi od pojma ne ohrani kaj dosti. Kdor si Boga
ne želi več predstavljati kot Osebo, temveč kot abstraktno bitje, kot energijo
ali moč, ta bo izgubil tudi vero. Vsak človeški odnos – in vera je končno prav
to – potrebuje namreč drugo živo osebo.
tudi Cerkve so veliko prispevale k uničenju pobožnosti in verske »naivnosti« oz.
bolje rečeno, neposredne nagovorljivosti verskih podob. Pogosto so Cerkve same
izpodbijale in uničevale tradicionalne verske predstave. Mogoče je ravno to
najbolj grozljivi del razvoja moderne teologije: vsebino je ločevala od njenih
podob, vero je želela narediti abstraktno, »duhovno« in predvidevala, da bo
sodobni človek več zmogel s pojmom kot s podobo. Neumnost. Podoba ostane
podoba, ki fascinira ali razburja, je sprejeta ali zavrnjena, a se končno sama
uveljavlja. Kdor uniči podobo, tudi od pojma ne ohrani kaj dosti. Kdor si Boga
ne želi več predstavljati kot Osebo, temveč kot abstraktno bitje, kot energijo
ali moč, ta bo izgubil tudi vero. Vsak človeški odnos – in vera je končno prav
to – potrebuje namreč drugo živo osebo.
Prirejeno po: http://www.faz.net/aktuell/politik/inland/krise-der-kirche-ist-deutschland-noch-ein-christliches-land-13342759.html