Kardinal Raymond Leo Burke o katoliški »krizi moških« in kako ukrepati – 1. del


S kardinalom se je pogovarjal Matthew James Christoff.
Pred kratkim me je
doletela velika čast, da sem lahko opravil privatno avdienco pri njegovi
eminenci kardinalu Raymondu Leou Burkeu in se z njim pogovoril o stanju
ameriškega moškega katoličana (situacija je podobna po vsem zahodnem svetu, op.
p.).
Matthew James Christoff: Vaša
eminenca, v veliko čast nam je, da smo lahko z Vami. Danes bi radi govorili o
stanju katoliških moških v ZDA in o tem, kako jih vključiti v novo
evangelizacijo. Vaša eminenca, bi lahko na začetku orisali stanje moških v
katoliški Cerkvi danes?
Kardinal Raymond Leo Burke: Mislim,
da v zadnjih petdesetih letih obstaja v Cerkvi velika zmeda med moškimi, ki so
poklicani v zakonski stan, in med moškimi nasploh. To je sicer sad mnogih
sprememb, a vseeno je radikalni feminizem že od 60. let prejšnjega stoletja močno
napadal tako Cerkev kot družbo in s tem moške potisnil v ozadje.
Na žalost je radikalni
feminizem močno vplival tudi na Cerkev, jo silil k nenehnemu reševanju ženskih
vprašanj na račun obravnavanja kritičnih vprašanj za moške – kot je npr. pomen
očeta v zakonski zvezi ali izven nje, pomen očeta za otroke, pomen očeta kot
duhovnika, odločilni učinek možatega značaja, poudarek na talentih, ki jih Bog
daje moškim za dobrobit celotne družbe. 
Pomen in dobre plati
moškega so postale skrite in zaradi različnih praktičnih razlogov pozabljene. To
se je zgodilo kljub dejstvu, da ima Cerkev na tem področju dolgo tradicijo,
posebej s pobožnostmi na čast sv. Jožefu, poudarjanjem moškega značaja in
človeka, ki svoje življenje popolnoma posveti domu, je pripravljen viteško
braniti ženo in otroke ter delati, da preživi družino.
Vse te plemenite značilnosti
moškega spola so zelo pomembne za otroke, da jih opazujejo in ob njih rastejo
ter zorijo. Zdrav odnos do očeta otrokom pomaga, da se pripravijo na prehod od
materine nežne ljubezni do izgradnje discipline, s čimer se otrok izogne
pretirani samovšečnosti. To zagotavlja, da se je otrok sam zmožen opredeliti do
drugih, kar je ključnega pomena tako za dečke kot deklice. 
Otrokov odnos z očetom je
ključen za spoznanje samega sebe, kar se dogaja, ko otrok odrašča. Potrebujemo
močno in iskreno vez z materjo, a hkrati je potreben odnos z očetom – ki je že
po naravi malo bolj oddaljen, a prav tako ljubeč – da tako naše življenje
discipliniramo. Oče otroka uči živeti nesebično in sprejeti žrtve, ki so
potrebne, da bi bili iskreni do Boga in drugih.
Spomnim se mladeniča, ki
mi je sredi 70. let povedal, da se boji poroke, in sicer zaradi radikalnih in
vase zagledanih žensk, ki so bile takrat v porastu. Mladeniči so bili takrat
prepričani, da zakon zaradi neprestanih in trmastih zahtev žensk po pravicah preprosto
ne bo deloval. Ta prepad med moškimi in ženskami postaja od takrat naprej vedno
večji.
Moški, ki zlorabljajo
ženske, niso pravi moški, ampak lažni možje, ki izkoriščajo svojo moško naravo
za zlorabo žensk.
Krizo med moškimi in ženskami je dodatno
poglobil tudi propad kateheze v Cerkvi. Mladeniči odraščajo brez prave
izobrazbe o svoji veri in svojem poklicu. Niso poučeni, da so ustvarjeni po
podobi Boga – Očeta in Sina in Svetega Duha. Ne poznajo vseh kreposti, ki jih
delajo moške in bi z njimi izpopolnili dar moškosti.
Stvari je še dodatno
poslabšal puhel, površinski katehetski pristop do vprašanj o spolnosti in
naravi zakona.
V istem času je v družbi
prišlo do eksplozije pornografije, ki je za moške že tako nevarna, ker
grozljivo uničuje njihov realni pogled na spolnost. Pornografija moškega in
žensko privede k temu, da spremenita odnos do spolnosti in jo ločita od
zakonske zveze.
V resnici je dar spolne privlačnosti
usmerjen k poroki, spolno občevanje naj bi praviloma pripadalo le zakonski
zvezi. Toda celoten svet pornografije je uničil mladino in jo pripravil k
verjetju, da je njihova spolnost le za njihovo zabavo in užitek, kar se
nadaljuje v izčrpavajočem poželenju, ki je eden izmed sedmih naglavnih smrtnih
grehov.
Dar spolnosti se je
sprevrgel v potešitev lastnih potreb, običajno z drugo osebo, bodisi v hetero
ali pa v homoseksualni zvezi. Moški, ki ni pravilno seznanjen z moško
identiteto in z očetovsko figuro, bo sčasoma postal nesrečen. Takšni slabo
oblikovani moški postanejo zasvojeni s pornografijo, menjavanjem spolnih partnerjev,
alkoholom, drogo in različnimi drugimi odvisnostmi. Prav tako v tej
mešanici…. Sem se preveč razgovoril?
Matthew:  Ne,
ne. [smeh]
Kardinal Burke: To
žalostno zmedo je dodatno poslabšalo opuščanje skupnega družinskega življenja.
Kultura je postala zelo materialistična in osredotočena na potrošnika, kar je
starše primoralo, da delajo dolge ure. Potrošniška miselnost je tudi vsilila
idejo, da mora biti vsak otrokov dan napolnjen z raznimi aktivnostmi: šola,
šport, glasba in različne druge aktivnosti vsako popoldne v tednu. 
Vse te stvari so same po
sebi dobre, toda izgubile so zdravo mero. Domače življenje, kjer otroci
preživijo nekaj skupnega časa s starši, je za mnoge družine izgubljeno. Družine
so prenehale jesti skupaj. Spomnim se, kako nas je oče učil olike pri družinski
mizi. Čas, preživet v klepetu s starši, je bil zelo pomemben za mojo osebno
rast. Kot mlademu duhovniku mi je bilo zelo težko poslušati otroke, ki so mi
pripovedovali, da se redko pogovarjajo z očeti, če pa se že pogovarjajo, to
opravijo na hitro.
Družine bi morale imeti
vsaj en skupen obrok v tednu, kjer bi se vsa družina zbrala skupaj. Fant ali
mlad moški težko razvije pravo moško identiteto in moške vrednote, če ne živi z
očetom in materjo, kjer lahko v domačem okolju okusi edinstveno sožitje med
moškim in žensko, kjer je človeško življenje dobrodošlo, se lahko razvija in
neguje.
Vse te negativne sile so
se združile in moškega močno ranile.
Žal Cerkev ni dovolj
učinkovito odgovorila na te rušilne sile, ki so prišle iz posvetne kulture.
Namesto tega je postala preveč pod vplivom radikalnega feminizma in povečini
ignorirala resne potrebe moških.
Za mojo generacijo so bili
samoumevni številni blagoslovi, s katerimi smo bili blagoslovljeni po trdnem
družinskem življenju in cerkvenem nauku. Prav ta generacija pa je pozneje
dopustila, da je vsa ta neumna spolna zmedenost, radikalni feminizem in propad
družine prodiral dalje, ne da bi se zavedala, da s tem prihodnjim generacijam
odtegujemo darove, ki smo jih sami prejemali kot blagoslov.
Močno smo ranili trenutne
generacije. Kot škofu so se mi mladi večkrat pritožili, zakaj o teh rečeh ne
govorimo. Zakaj nismo dobro poučeni o maši, spovedi in drugih pobožnostih? Te
stvari so ključne za duhovno življenje in človekov značaj.
Obiskovanje nedeljske
maše, opravljati spoved, kot družina skupaj vsak večer moliti rožni venec,
skupaj obedovati – vse te reči dajejo smernice v življenju kristjana. Učiti, da
ni moško preklinjati ali biti bogokleten, da je potrebno biti vljuden in
prijazen do drugih se na prvi pogled ne zdi veliko, ampak vse to tvori značaj
moškega. Veliko od tega je bilo izgubljeno.

Matthew: Vaša
eminenca, kakšen je bil vpliv katoliške »krize moških« na Cerkev?
Kardinal Burke: Cerkev
je postala zelo feminizirana. Ženske so prekrasne, to je jasno. Zelo naravno se
odzovejo vabilu, da bi bile aktivne v Cerkvi. Če odštejemo duhovnike, so cerkve
postale polne žensk. Aktivnosti v župniji in celo liturgiji so zapadle pod
vpliv žensk in postale tako feminizirane, da s tem odbijajo moške.
Moškim se aktivno sodelovanje
v Cerkvi velikokrat upira. Poženščeno okolje in pomanjkanje cerkvenega interesa
po večji vključitvi moških je privedlo do velikega odpada moških.
Na primer, postalo je
politično nekorektno, da govorimo o vitezih oltarja, o ideji, ki se tiče mladih
fantov. Vitezi oltarja poudarjajo idejo, da se fantje viteško darujejo za
obrambo Kristusa na oltarju in svetih reči Cerkve. Ta ideja dandanes marsikje
ni več dobrodošla.
Vidik cerkvenega
življenja, ki poudarja moške oblike pobožnosti in žrtvovanje, je izgubil poudarek.
Pobožnosti, ki zahtevajo čas in trud, so bile preprosto opuščene. Vse je
postalo tako enostavno – ko pa so stvari enostavne, se moškim ne zdi vredno, da
bi se z njimi ukvarjali.
Bile so in še vedno so resne
liturgične zlorabe, ki moške odbijajo.
Marsikje je maša postala
klerocentrična, kot nekakšna duhovnikova predstava. Takšen tip zlorabe vodi do
izgube občutka za sveto, maši odvzema ključno skrivnost. Kristusov prihod na
oltar kot daritev na Kalvariji se izgubi. 
Razmah liturgičnih eksperimentov
po II. vatikanskem koncilu, ki jih koncil večinoma sploh ni naročil, je mašo oropal
vseh natančnih določb presvete Skrivnosti, ki so se razvijale skozi stoletja.
Maša je postala nekaj popolnoma domačnega, opravljena s strani ljudi; s tem se je
zabrisala nadnaravna Skrivnost.
Izguba svetosti pripelje
do izgube udeležencev obeh spolov. Vendar verjamem, da je moške izguba svetega
še bolj odbila. Jasno je, da mnogi nimajo globoke liturgične duhovnosti; tako
danes mnogi moški niso povabljeni k služenju pri oltarju.
Intervju je bil prvotno
objavljen 5. januarja 2015 na spletnem portalu »The New Emangelization«: POVEZAVA