Kaj o evharistiji vedo demoni?


Steve Skojec
Ste vedeli, da le 63%
ameriških katolikov veruje v resnično prisotnost Kristusa v Najsvetejšem
oltarnem zakramentu? Od teh jih kar 17% ne ve, da je to nauk Cerkve.

Približno polovica katolikov
v ZDA tako ne pozna tega osrednjega dela katoliške vere. Prepričan sem, da bi
podrobnejše raziskave razkrile, da dejansko še manj katolikov veruje, da je
evharistija resnično Kristusovo telo, duša in božanskost. Leta 1994 opravljena
anketa med katoliki, starimi od 18 do 44 let je namreč pokazala, da kar 70%
slednjih meni, da je evharistija »samo simbol«.

Prejšnji teden je msgr.
Charles Pope pisal o satanistični »maši« v Oklahoma Cityju. V svojem zapisu je
opisal izkušnjo, ki se mu je pripetila pred 15 leti, ko je v Washingtonu
daroval tradicionalno latinsko mašo. Citiramo:

Kot morda veste, se tradicionalno
latinsko mašo daruje »ad orientem« (proti liturgičnemu vzhodu). Duhovnik in
ljudstvo gledata tako v isti smeri, ljudstvo pa se nahaja za duhovnikom. Bil je
čas posvečevanja. Duhovnik se mora globoko prikloniti proti oltarju s hostijo
med prsti.

Priklonil sem se in thiho, a jasno izrek častitljive besede: Hoc est enim Corpus meum. Zvonovi so zazvonili, ko sem pokleknil.

Za mano se je tedaj nekaj zgodilo; šumeč ali tresoč zvok je prihajal iz sprednjih klopi na moji desni. Sledilo je nekakšno stokanje in godrnjanje. Spraševal sem se, kaj naj bi to pomenilo. Zvoki niso delovali človeško, bolj so me spominjali na oglašanje kakšne večje živali, kot npr. merjasca ali medveda. Tudi stokanje ni bilo nič kaj podobno človeškemu. Povzdignil sem hostijo in se še vedno čudil, kaj se je zgodilo. Sledila je tišina. Kot duhovnik se v tem trenutku nisem mogel obrniti, a še vedno sem se spraševal, kaj sem slišal.


Sledila je posvetitev keliha. Spet sem se priklonil proti oltarju in tiho izgovoril: Hic est enim calix sanguinis mei, novi et aeterni testamenti; mysterium fidei; qui pro vobis et pro multis effundetur in remissionem pecatorum. Haec quotiescumque feceritis in mei memoriam facietis.

Tedaj sem zaslišal nov zvok, tokrat
nedvomen stok in nato krik, ko je nekdo zavpil: »Pusti me pri miru, Jezus!
Zakaj me mučiš?« Nekdo je nato glasno stekel iz cerkve, kot bi bil ranjen.
Vrata so se odprla in nato zaprla. Sledila je tišina.
Med povzdigovanjem keliha se nisem
mogel obrniti, a takrat sem jasno spoznal, kaj se je zgodilo. Eden izmed
prisotnih, ki je očitno trpel zaradi demonske obsedenosti, se je znašel v
Kristusovi prisotnosti, ki je ni zmogel prenesti. Spomnil sem se na besede
Svetega pisma: Tudi demoni verujejo in trepetajo (Jak, 2:19).
Kot je apostol Jakob s temi besedami
karal šibko vero svoje črede ter jo skušal pripraviti k kesanju, sem se
nenadoma zavedel, da se moram pokesati tudi sam. Zakaj je bil obsedeni človek
bolj dovzeten in bolj pretresen nad resnično Gospodovo prisotnostjo kot jaz? On
je bil seveda presunjen v negativnem smislu, zato je zbežal. A zakaj nisem bil
sam enako ganjen, čeprav seveda pozitivno? Kaj pa ostali verniki v klopeh? Ne
dvomim, da smo umsko vsi verjeli v resnično prisotnost. A nekaj povsem drugega
in čudovitega je biti ganjen v samo globino duše! Tako preprosto je biti zaspan
v prisotnosti Svetega, pozabljati o čudežni in čudoviti Prisotnosti, ki je
namenjena nam.
Ta zapis je na prvi
pogled presenetljiv, a po premisleku se vse zdi popolnoma logično. Padli angeli
popolnoma poznajo pravo naravo evharistije. Imajo namreč metafizično
razumevanje, ki presega zgolj človeško razumevanje.

Če je naš odnos do
evharistije – v spoštljivi liturgiji, čaščenju Najsvetejšega zakramenta,
procesijah – skladen s tem, kar katoliška vera dejansko uči o evharistiji, to
nedvomno močno vpliva na našo vero in razumevanje te presvete skrivnosti.