Je “trdota” pravičnosti res neljubeča?

»Bodi tiho«; »Nikogar ne
užali«; »Spoštuj čustva drugih«; »Pomembno je le, da smo vsi srečni in se ne
prepiramo«. Vse to so fraze, ki jih v sodobni evropski družbi zelo pogosto
poslušamo. Navzoče so vse od vrtca do množičnih medijev, od osebnih pogovorov
do pridig po cerkvah. Na prvi pogled se zdi, da je svet, ki ga napolnjujejo
tovrstne fraze, naposled dosegel mir in medsebojno spoštovanje. Resnično stanje
pa je radikalno drugačno. Še nikoli doslej evropski svet ni bil tako siv,
enoličen. Za kuliso strpnosti se skriva vsesplošno pomanjkanje spoštovanja do
česarkoli. Ideali so izginili, svetinje so zasmehovane, vse je relativno,
vsepovsod vlada tiha cenzura, uperjena proti vsemu, kar ni »politično korektno«.
Resnica je postala izpraznjena – resnica je po novem v tem, da resnice ni. Kako
je takšna drža uspela prodreti celo v Cerkev, ki naj bi bila glasnica
nespremenljive resnice?
Da se je vsemogočni Bog v
Stari zavezi svojemu izvoljenemu hebrejskemu ljudstvu kazal kot strog in
občasno celo maščevalen, je splošno znana resnica. Pri obravnavi tega dejstva
pa se redno pozablja vpraševati po namenu omenjene božje strogosti. Bog ni
strog zaradi samovšečnega uveljavljanja svoje moči, temveč je njegova strogost
povsem upravičena in človeškemu razumu v veliki meri dostopna. Slednja je svoje
mesto našla zaradi ljubeče skrbi Boga do ljudi, ki jih je ustvaril in jih kljub
ponavljajočim se grehom (odpadom od božje ljubezni) ni nameraval zapustiti. Bog
zvestobo nagrajuje z zvestobo, saj se veseli stanovitnega in pomirjenega
človeka, za izdajo vrača s kaznijo oziroma odtegnitvijo milosti, saj spoštuje
človekovo svobodno voljo. Dobro v božjih očeh velja za dobro, slabo za slabo. Božja
strogost je temelj pravičnosti, ta pa je povzeta v desetih božjih zapovedih, še
kako koristnih sredstvih, ki varujejo človeka pred samim seboj in ga tako
usposabljajo za vsakdanje življenje.
Četudi izvoljeno ljudstvo
Stare zaveze nikakor ni spoznalo pravega namena božje strogosti oziroma
pravičnosti, ki je v ljubezni Očeta do svojih otrok, in nikakor ni razumelo
nezadostnosti izključno človeškega truda za krepostno življenje, ki ga je v
biblijskem kontekstu mogoče doseči le s človeškim sodelovanjem z božjo pobudo
oziroma božjimi zastonjskimi darovi (milostjo), Stvarnik vesoljstva ni obupal
nad »neposlušnim« ljudstvom. Izvoljenim Hebrejcem in celotnemu človeštvu je s
poslanjem in prostovoljnim žrtvovanjem svojega edinega Sina želel pokazati,
kako nedoumljivo močno ga želi napraviti srečnega, to je odrešenega od
gospostva greha, katerega zadnja posledica je smrt. Takšna božja ljubezen do
ljudi vsebuje dve temeljni prvini, temeljni stični točki med pravičnostjo in
usmiljenjem: priznanje realnosti greha na eni strani in ponižanje Vsemogočnega
(najvišjega možnega »bitja«) do najsramotnejše smrti, smrti na križu na drugi
strani, po kateri je božji Sin nase prevzel ves »greh sveta«. Edino v moči
božje ljubezni je lahko postal tako zaklano velikonočno jagnje kot tudi s
telesom vstali zmagovalec.
Zaradi pravičnosti, ki je
Bog ne more zaobiti, – svojih absolutnih zakonov namreč ne more spremeniti in
se s tem izneveriti samemu sebi – greh ni bil niti zanikan niti izbrisan, ampak
ga je božji Sin moral prevzeti nase, da bi se tako lahko najbolj približal
človeku v njegovi krhki stvarnosti. Zaradi pravičnosti, ki je Bog ne more
zaobiti, saj je njegova, je tudi vstal od mrtvih in svoj poseg zaključil v
popolni skladnosti do svojih preteklih dejanj – Bog je namreč vselej reševalec
iz zla, ki človeka vleče iz pasti pogube, oziroma stalni darovalec dobrega, ki
človeka povzdiguje nad njegovo trenutno stanje. Priznavanje realnosti zla in
povzdigovanje nad zemeljsko ujetost sta bistvena vzgiba vsakršnega božjega
delovanja. Ker je Bog ljubezen v najčistejši obliki, dejanska ljubezen – tudi
tista, ki jo v posnemanju Sina uresničuje človek – ne more biti sopomenka za
neodgovorno nežnost ali opravičevanje grešnih dejanj. Prava ljubezen je vselej
združena s pravičnostjo, to je priznavanjem posledic tako grešnih kot
krepostnih dejanj, in hkrati usmiljenjem, to je sklanjanjem k človeku, da bi
bil dvignjen, izboljšan.
Od tod sledi, da je
sodobno, pogosto celo v katoliških krogih navzoče pojmovanje ljubezni
izkrivljeno. Sodobni Evropejec, marsikdaj pa tudi sodobni katolik, si namreč
ljubezen predstavlja kot mehkobo, do konca prignano strpnost, kot držo, ki
počiva na leporečju, čustvenih izlivih, zanikanju dejstev, otepanju jasnih
stališč in opravičevanju vsega, tudi tega, kar po stari, domnevno »zadrgnjeni«
morali veljala za greh. Spomnimo se denimo le nekaterih vročih notranje
cerkvenih razprav v kontekstu obeh sinod o družini, kjer so se pojavljala
mnenja, da naj bi bila prepoved prejemanja Kristusovega telesa in krvi v stanju
smrtnega greha nekaj »neljubečega«. Pri vsem tem gre za karikaturo ljubezni, ki
ne pozna ne pravičnosti ne usmiljenja, za karikaturo ljubezni, ki ji je tuje
tako upoštevanje posledic dobrih in zlih dejanj kot tudi sklanjanje k človeški
bedi z namenom odrešilnega dviga v smeri odrešenega in krepostnega življenja. Tovrstna
izkrivljena ljubezen ne pozna in si ne želi rešitve izpod zla, ne pozna in si
ne želi truda niti za večno življenje niti tostransko srečo, resnica in pravica
je ne zanimata, smisel življenja pa enači z vznesenimi občutji samopotrditve. Tovrstna
izkrivljena ljubezen je zgolj človeško čustvo.
Prav v luči prave ljubezni,
združene s pravičnim upoštevanjem človeške (grešne) resničnosti in hkrati
usmiljenim sklanjanjem zaradi odrešilnega dviga, je lahko božji Sin brez
zadržkov vstopal v ostre besedne spore s predstavniki takratne hebrejske verske
oblasti in celo posegel po fizični sili, ko se je odločil prevrniti mize
prodajalcev in menjalcev, ki so s svojim pohlepnim ravnanjem skrunili božji tempelj.
Prav v luči prave ljubezni je lahko na eni strani napovedal »večni ogenj« za
zavestno zakrknjene do očitno izkazanih božjih del in na drugi obljubil bivanje
»v raju« za levega razbojnika, ki je ob predsmrtnem priznanju učlovečenega Boga
obžaloval svoja zla dejanja.
Božji Sin je svoje
poslanstvo dopolnil kot »dobri pastir«, ki je v svoji neskončni ljubezni do
»ovac« žrtvoval svoje življenje za njihovo rešitev. »Dobri pastir« je zgled
svoje ljubezni zapustil zlasti apostolom in njihovim naslednikom, to je »drugim
Kristusom« (škofom in duhovnikom). Kakor se božji Sin ni bal govoriti resnice,
tako tudi zgledni duhovni pastirji ljudstvu, ki jim je zaupano, ne morejo
ponujati pokvarljivo »hrano« neodgovorne nežnosti. Kakor se božji Sin ni otepal
pravičnosti, tako se tudi zgledni duhovni pastirji ne morejo zadovoljiti s
»politično korektno« strpnostjo. Kakor se božji Sin ni bal usmiljenega spusta v
smrt, tako se tudi zgledni duhovni pastirji ne morejo bati zasramovanja zaradi
zvestobe desetim zapovedim, za katere si v ljubezni do bližnjega želijo, da bi jih
priznavalo celotno človeštvo, združeno v eni čredi Cerkve pod enim pravim
pastirjem, ki je Kristus, žrtvovano jagnje in zmagovalec.