Razločevanje poklicanosti in past ukvarjanja s samim seboj


Splošno priznano dejstvo o
slabljenju in pomanjkanju vere v zahodnem svetu se izkazuje tudi v vse večjem primanjkljaju novih duhovnih
poklicev
(duhovnikov, redovnikov/redovnic), ki po logiki stvari ne morejo
ustrezno nadomestiti svojih že tako maloštevilnih in obremenjenih starejših
sobratov. Primanjkljaj novih duhovnih poklicev ni zgolj posledica slabitve ali pomanjkanja
vere, temveč tudi določenih psiholoških
vzorcev, stekajočih se v nezmožnost sprejemanja zahtevnejših odločitev
. Preveč
mladih katolikov (izmed tistih, ki še ostajajo zvesti Cerkvi) se namreč v varni
družbi prijateljev otožno predaja nikoli končanemu iskanju samega sebe in
splošnega življenjskega udobja, pozablja pa tako na vselej delujočo božjo
milost kot tudi realistično zavedanje o neizogibnosti
tveganih korakov
, brez katerih se nikoli nič ne more obrniti na bolje.
Težava nekakšnega »večnega
iskanja« ali »večnega razločevanja« pogosto nima nič opraviti z njihovo
pobožnostjo in dobrimi nameni, marveč z napačnim dojemanjem t. i. božjega
klica. Pri razločevanju slednjega se
neprenehoma opirajo na čustveno podporo prijateljev in obenem tavajo od
svetovalca do svetovalca, od duhovnega vodje do duhovnega vodje
. Njihova
drža ni iskanje in upoštevanje Boga, ampak ukvarjanje z lastnimi nestanovitnimi
čustvi. Njihova drža v resnici ni
razločevanje, ampak sanjarjenje
. Tovrstni psihološki vzorci, v katere so
ujeti mladi katoliki, niso toliko stvar njihovih namer, kakor predvsem
postmoderne narcisoidne in kratkotrajnost slaveče kulture s propagiranjem
takšnih in drugačnih psihoterapevtov, svetovalcev, zdravilcev itd.
Predpostavka, da se posameznik nahaja v stanju stalnega nezadovoljstva in
nesposobnosti reševanja lastnih ali družinskih težav, z vso silovitostjo žal deluje
tudi v Cerkvi, kjer je povprečna
nedeljska pridiga zgrajena na temelju tolaženja in čustvenih izbruhov
v
imenu neke nedoločene ljubezni pod krinko tiste prave, žrtvovanjske, Kristusove.
Ključna težava omenjenega
napačnega razločevanja, takšnega razločevanja, ki se vrti okoli lastnih
čustev,  je v pričakovanju izrednih
dogodkov oziroma nezaslišanega božjega posega, čutno zaznavnega klica kot
nadvse očitnega zagotovila za miselno in čustveno jasnost. Ker je Bog
vsemogočen, lahko deluje tudi na takšen način, a vseeno največkrat ubira bistveno manj vsiljive in senzacionalne poti – deluje
skozi vsakdanje okoliščine in priložnosti
, skozi vsakodnevno molitev in
seveda sveto mašo, skozi srečevanje z ljudmi, ob upoštevanju posameznikovih
talentov, ki mu jih je podelil, njegovih študijskih ali poklicnih in interesnih
dejavnosti. Čas za vse izredno in presunljivo praviloma dozori šele takrat, ko
je tisto, kar je običajno, že opravljeno ali doživeto. Nekaj podobnega velja
tudi za začasno bivanje v semeniščih in redovnih hišah: praksa »pridi in
poglej« je žal močnejša od prakse »ostani in moli«. Poklicanost se ne bo izčistila z nenehnim gledanjem v lastno
notranjost, temveč z nenehno molitvijo in opazovanjem okolja, za katerega smo
se (sprva začasno) odločili.
Razločevanje poklicanosti je prvenstveno
razumski proces, ki ob upoštevanju cerkvenega nauka in božjih navdihov pri
osebni molitvi vodi k razporejanju različnih poklicanosti in osebnih zmožnosti
v hierarhični red – od boljšega k najboljšemu. Pri tem ni bistveno, kaj je tisto najboljše zame, pač pa, kaj je najboljše v objektivnem smislu, katera
poklicanost je najboljša za Boga in
njegovo Cerkev
.
Najboljša poklicanost je objektivno gledano duhovniška
ali redovniška. Slednje nikakor ne pomeni, da življenje v moči zakramenta
svetega zakona, ki posvečuje naravno vez med moškim in žensko, Bogu ni ljubo.
Pomeni enostavno to, da je osnovna
poklicanost vseh krščenih, torej svetost, lažje uresničljiva v duhovništvu
in/ali redovništvu
, saj gre že za zemeljsko okušanje pričakovane
eshatološke resničnosti, ki je gledanje Boga. Biti ves za Boga že na zemlji je namreč
najlepše pričevanje za nebesa, za tisto, po čemer v globini hrepenimo.
Bog je naš ljubeči Oče. Svoje
ljubezni nam ne želi nameniti le v bodočem nebeškem veku, temveč nam jo
izkazuje že tukaj in sedaj. Za nas želi
tisto najvišje in najboljše.
Za nas želi, da bi se mu popolnoma predali in
tako v čim večji meri okušali nebesa že na zemlji. Za nas želi duhovništvo in/ali redovništvo. Razločevanje
poklicanosti posledično pomeni najprej zavedanje tega ljubečega božjega načrta,
nadalje pa razumsko in kar najbolj
realistično ugotavljanje
, ali sem kot posameznik (glede na osebnostne
lastnosti in življenjske okoliščine) zmožen živeti v skladu s tistim najvišjim,
ki mi ga je Bog pripravil. Razločevanje
poklicanosti je torej osebno odločanje za ta univerzalni duhovniški in/ali
redovniški božji klic
.
Komur ni jasno, ali je zmožen
duhovniškega in/ali redovniškega življenja oziroma ni prepričan o naravni izbiri
poročenega življenja, temu vprašanju ne bo prišel do dna s preiskovanjem
lastnih čustev. Do jasnejše slike lahko
pride le z razmislekom, temelječim na izkušnji.
Kdor ve, da je v takšnem
stanju, naj vstopi v semenišče ali v
določen red kot novinec
in se poskusi vključiti v tamkajšnji vsakdan.
Semenišča in redovne hiše obstajajo ravno z namenom, da mladim ljudem pomagajo
pri ugotavljanju njihovih vzgibov in zmožnosti. Vstop v semenišče ali določen red v vlogi novinca še ne pomeni
dokončnega zapečatenja lastne usode
, pač pa pogumni odziv na božji klic, ki
pripomore k osebni zrelosti in dokončni odločitvi. Pomnimo, da nas je Bog prvi
vzljubil in nas vse izbral zase, da bi bili sveti pred njegovim obličjem (prim.
Ef 1: 4). Pomagal nam bo tudi pri tem, kje in na kakšen način lahko
uresničujemo svetost.