Adventno premišljevanje


Ameriški pesnik Ezra Pound je
nekoč zapisal: ”Tempelj je svet, ker ni na prodaj.” S tem citatom odpiramo
pričujoči zapis ravno zato, ker se bližamo božiču in smo posledično že sredi
novembra zasuti z božičnimi oglasi. Tako lahko jasno vidimo transformacijo, ki
jo je v javnem prostoru doživel božič – od drugega najpomembnejšega praznika krščanstva
do deleža v nekakšni hedonistično–potrošniški konstrukciji »veselega decembra«.
Pri tem se porajajo vprašanja, ki
presegajo pomen sekularizacije konkretnega verskega praznika. Vprašanja namreč
zadevajo izgubo pojma posvečenega ali svetega kot celote, kar je na najbolj
radikalen način mogoče opaziti pri nedavni odločitvi nemškega etičnega sveta o
neupravičenosti kriminalizacije incesta. Ta odločitev označuje rušenje enega
izmed poslednjih tabujev, ki še veljajo v sodobni zahodni družbi.
Po definiciji je tabu dejanje, ki
je bodisi preveč sveto bodisi preveč prekleto, da bi ga smel storiti običajen
človek. Odstranitev tabuja incesta je poskus zabijanja poslednjega žeblja v
krsto svetega. Ob tem ne smemo pozabiti, da je neodvisno od družbeno-političnih
procesov, katerim smo priča, pojem svetega imanenten del človeške narave, kar
nam potrjuje celotna zgodovina človeške kulture. Razmišljanja o vprašanju
svetega so v središču različnih književnih in filozofskih del, kot so npr.
Sofoklejeva Antigona, spisi cerkvenih
očetov, srednjeveške romance o gralu ali Nietzschejev prvenec Rojstvo tragedije iz duha glasbe. Pomen
pojma svetega je namreč tako velik, da ga nekateri misleci, med drugimi denimo
eminentni angleški konservativni filozof Roger Scruton, postavljajo v središče
religije same, še bolj kakor pojem boga.
Smiselno se je povprašati, kako
lahko razumemo izgon svetega iz javnega prostora, če smo vendar rekli, da je
slednji neodtujljivi del človeške narave. Menimo, da bi bilo bolj pravilno
govoriti o transformaciji in degradaciji svetega, saj velika večina ljudi po
svetem še kako hrepeni, čeprav se tega morda niti ne zavedajo. Proces, ki je
tukaj na delu, je podoben nekdanjemu iskanju zemeljske odrešitve preko politike
in ideologij; le da v sedanjem času uresničitev tuzemske odrešitve ni mišljena
preko oblikovanja popolne družbe, temveč preko užitkov, hedonizma. Pojem
svetega je tako prenesen na hedonistične prakse. Poglejmo samo zamaknjenost
publike na množičnih koncertih ali zabavah in sodobno dojemanje spolnosti,
ločeno tako od krščanskega kot tudi poganskega dojemanja – slednje je bilo
neločljivo povezano s kulti plodnosti, hedonistični moment pa je bil šele
drugotnega pomena.

Prav v duhu »posvečenega«
hedonizma lahko opazujemo transformacijo adventa. Od časa molitve in
premišljevanja smo prešli k »veselemu decembru«, festivalu hedonizma. Kljub
temu pa ne smemo pozabiti, da nam vnašanje psevdo-religioznih prvin v različne
pore življenja in priljubljenost z magijo prepojenih knjig, še kako priča o sodobnem
iskalcu, ki ga tako degradirano sveto ne zadovoljuje. Želi si metafizičnega in
presežnega smisla. Kot je bilo omenjeno, sekularizacija svetega ni uničila,
ampak ga degradirala. Sodobni iskalec je tako v slabšem položaju kot njegovi
zgodovinski predhodniki – sveto, ki so ga njegovi stari predniki že našli, vmes
pa njegovi »napredni« starši izgubili, je prisiljen zopet najti. Iskalčev prvi
korak bo oddaljitev od (ne)smislov, ki jih je proizvedla generacija staršev.
Naj nam v luči odkritja starih in
večnih resnic na novo zasije tudi spomin na rojstvo božjega Sina. Bog je ljudi
tako zelo ljubil, da je svojega Sina napravil za pravega človeka. Brez
učlovečenja se Bog ne bi mogel poistovetiti s človekom v vsej njegovi nesrečni
krhkosti, ki jo je povzročil greh. Toda Bog se ni učlovečil zato, da bi človeka
na način lažnega usmiljenja potrjeval v njegovi grešnosti (kakor bi sodobni
hedonisti radi slišali), ampak zato, da bi ga izvlekel iz »smrtne globeli« in
mu dal možnost neprestanega okušanja tiste prave sreče. Ta pa je v
spravljenosti s Stvarnikom.