Velum in dostojanstvo ženske


Velum je latinsko ime za
pregrinjalo. V kontekstu rimske katoliške liturgije označuje praviloma dragocen
kos tkanine, uporabljen za simbolno pokrivanje in s tem poudarjanje posebnega
pomena določenih predmetov ali kretenj, pa tudi vseh oseb ženskega spola, ki si
velum nadevajo na glavo.

Funkcija veluma je zlasti
ščitenje oziroma pokrivanje svetih posod, to je predmetov, iz katerih preko
delovanja Svetega Duha priteka nadnaravno-zakramentalno življenje, in sicer od
Boga, ki je Darovalec in Življenje samo. Pokrivanje ciborija, keliha,
monštrance ali tabernaklja po eni strani kaže na dolžno skrb človeškega rodu za
spoštljivo ravnanje s Kristusom kot virom vsakega življenja, živo navzočega pod
krhkima podobama kruha in vina, po drugi pa kaže na Njegovo pripravljenost
razdajanja vernim kot svojim otrokom, kar pa v določenem trenutku ne more biti
dosegljivo vsakemu, temveč le ustrezno notranje pripravljenim. Le Bog je namreč
tisti, ki določa komu in kako bo podarjeno življenje, tako
nadnaravno-zakramentalno kot naravno-fizično. Človeška bitja smo lahko le
Njegovi hvaležni prejemniki, posvečeni možje pa tudi delivci oziroma
posredovalci tovrstnih darov. Pokrivanje svetih posod je torej omogočanje
zaščite in obenem znamenje, da presvetih darov, ki se nahajajo v njih, ne smemo
jemati po lastni volji, marveč le prejemati s ponižnim zaupanjem v svojega
Očeta, ki nam daje »jesti« ob pravem času.
Kakor je pokrita sveta
posoda, v kateri se nahaja in od koder se razdaja Življenje samo, tako je po
zelo pomenljivi tradicionalni katoliški navadi pokrita tudi vsaka oseba
ženskega spola. Slednja je, podobno sveti posodi, v naravnem smislu nosilka in
posredovalka življenja, posledično pa zemeljska podoba Svetega Duha, ki iz
odnosa kot podarjajočega srečanja dveh različnih razsežnosti daje sad oziroma
ga povzdigne z nastankom novega življenja. Kakor je ranljiv Kristus, shranjen
pod podobama kruha in vina v svetih posodah, tako je na svoj način ranljiva
tudi ženska. Kakor lahko človek zlahka zaobide spoštovanje in zaščito resnično
navzočega Boga, tako lahko zlahka prevlada nad žensko in z njo počne kar koli
se mu zahoče. Kakor se Kristus ob vsakokratnem utelešenju v sveti hostiji in
sveti krvi iz ljubezni do človeštva naredi ranljivega, tako postane ranljiva
ženska vsakič, ko zanosi in rodi. Tudi ženske so sveta bitja – zdravje vsake
družbe je namreč v največji meri odvisno od odnosa, ki ga ta goji do žensk in
hkrati od tega, kako ženske same dojemajo lastno poslanstvo. Kakor se lahko
Kristusovega telesa in krvi z rokami dotikajo le tisti, ki so za to v skladu s
svetim redom zakramentalno določeni, tako se lahko žensk upravičeno »dotikajo«
le tisti, ki so z njimi združeni v zakramentu svetega zakona.

Med vsemi svetimi
predmeti je ženska še najbolj podobna kelihu, v kateri se nahaja Kristusova
kri. Ko ženska zanosi, je ravno njena kri tista, ki omogoča življenje novemu
človeškemu bitju. Tudi Cerkev, Kristusova nevesta, svoje otroke varuje in
neguje s krvjo, in sicer Kristusovo, ki se pretaka skozi njeno posredovanje
najsvetejšega zakramenta. Kakor je Eva nastala iz Adamovega rebra, tako je
Cerkev, sodeč po razlagah cerkvenih očetov, nastala iz krvi in vode,
pritekajoče iz srca na križu razpetega Ženina. Cerkev je potemtakem skrivnostna
žena, za katero je sam Bog daroval življenje, in hkrati »prerojena Eva«, ki
svoje otroke hrani s telesom in krvjo svojega Ženina.

Prevladujoče mišljenje
sodobnega zahodnega sveta se pogosto hvali, kako zelo si prizadeva za pravice
žensk, v isti sapi pa ni voljno ali sposobno zaščititi nečesa, kar je za žensko
temeljno, to je njeno dostojanstvo. Še več, sodobna družba terja, da si ženska
sleče svoje svatbeno oblačilo, se »osvobodi« moža in Boga, si nadene »starega
človeka« in živi brez vsake pokritosti oziroma zaščite, domnevno osamosvojeno. Moške
se spodbuja, naj v ženskah vidijo in iščejo sredstvo za zadovoljitev svojih
strasti, ženske pa naj se v skladu s tem obnašajo tako, da bodo s svojo
odkritostjo in izzivalnim obnašanjem pri moških vzbudile pozornost. Postati in
delovati kot spolni objekt se v tem kontekstu jemlje kot normalno. Z vsesplošno
uporabo umetne kontracepcije in posledično z ločitvijo med spolnim odnosom in
novim življenjem je plodnost izgubila svojo dragocenost, privilegij ženske, da
lahko nosi in rodi novo človeško bitje, pa je tako spregledan. Ker plodnost ni
več dragocena in ker novo bitje ni več dar, je izginila tudi odgovornost do
rojevanja in vzgajanja novih generacij. Ker je ženska nezaščitena, je številnim
poškodbam podvržena tudi zakonska zveza, ki se pravno vse bolj približuje
poljubno definirani in kadar koli spremenljivi pogodbi, kjer niti naravna
danost moškega in ženskega spola ne igra več nobene vloge. Glavno vlogo so
prevzeli nestanovitni interesi samoljubnih posameznikov.
Sodobnemu mišljenju
zahodnega sveta so v zadnjih desetletjih podlegli tudi milijoni in milijoni
katolikov – v času, ko so množično zavračali cerkveni nauk o posredovanju
novega življenja, so prav tako zavrnili pokritost žensk z velumom, obenem pa so
premnogi ljudstvu všečni pastirji opustili spoštljivo ravnanje z najsvetejšim
zakramentom. Te tri zavrnitve niso naključne. Ko je ženska postala nevredna
zaščite, je istočasno postalo nevredno novo življenje, obenem pa se je omajala
ali celo propadla vera v resnično navzočega Gospoda pod podobama kruha in vina.
Nedavno tega je torej tudi znotraj Cerkve postalo očitno, kako se spremenjeni
odnos do žensk odraža v splošnem odnosu do vsakdanjega življenja in
uresničevanja vere v njem.
Ne glede na vse grehe in
zmote, katoliki vemo in verujemo, da smo vsi mi kot slavnostno oblečeni svatje
poklicani na Jagnjetovo večerjo. Kot svatje se ne smemo in ne moremo sramovati
svojega oblačila. Naša obleka je sam Kristus, ki nas je s svojo krvjo rešil
večne smrti. Pri tem so ženske deležne posebne časti – zgledujoč se po Cerkvi,
ki je Kristusova nevesta in posredovalka življenja skozi zakramente, v zvestobi
do svojih mož (svojih »Kristusov«) posredujejo novo življenje in tako
dopolnjujejo čudovito delo Boga Stvarnika in Darovalca.