Dietrich von Hildebrand je eden izmed največji
katoliških mislecev 20. stoletja. Pij XII. ga je označil za cerkvenega učitelja
(doctor Ecclesiae) 20. stoletja, Benedikt XVI. pa je dejal, da ko bo napisana
intelektualna zgodovina Cerkve 20. stoletja, bo ime Dietrich von Hildebrand
posebej izstopajoče. Pričujoče razmišljanje povzema njegovo kritiko pojma »duh
koncila«, ki še vedno služi kot sredstvo izkrivljanja drugega vatikanskega
koncila v prid človeških, časnih miselnih tokov.
katoliških mislecev 20. stoletja. Pij XII. ga je označil za cerkvenega učitelja
(doctor Ecclesiae) 20. stoletja, Benedikt XVI. pa je dejal, da ko bo napisana
intelektualna zgodovina Cerkve 20. stoletja, bo ime Dietrich von Hildebrand
posebej izstopajoče. Pričujoče razmišljanje povzema njegovo kritiko pojma »duh
koncila«, ki še vedno služi kot sredstvo izkrivljanja drugega vatikanskega
koncila v prid človeških, časnih miselnih tokov.
Profesionalni avantgardsti v
Cerkvi današnjih dni se nikoli ne naveličajo govorjenja o krščanski veri v
post-koncilski dobi in o spremembah, po katerih kliče ”duh koncila”.
Ti nejasni slogani prikrivajo težnjo po zamenjavi nezmotljivega učiteljstva in
nespremenljive vere Cerkve z nečim drugim, nečim novim. To spominja na znani
program nemške nacionalsocialistične stranke, ki je v 17. paragrafu določal, da
sprejema krščanstvo, v kolikor le-to sovpada z ”nordijskim etosom”. V tem primeru bi se tudi božansko razodeta
doktrina Cerkve morala podrediti ekstremno nejasni in poleg tega zgolj povsem
človeški normi.
Cerkvi današnjih dni se nikoli ne naveličajo govorjenja o krščanski veri v
post-koncilski dobi in o spremembah, po katerih kliče ”duh koncila”.
Ti nejasni slogani prikrivajo težnjo po zamenjavi nezmotljivega učiteljstva in
nespremenljive vere Cerkve z nečim drugim, nečim novim. To spominja na znani
program nemške nacionalsocialistične stranke, ki je v 17. paragrafu določal, da
sprejema krščanstvo, v kolikor le-to sovpada z ”nordijskim etosom”. V tem primeru bi se tudi božansko razodeta
doktrina Cerkve morala podrediti ekstremno nejasni in poleg tega zgolj povsem
človeški normi.
Mar se izraz ”duh koncila” ne nanaša
na ”duh drugega vatikanskega koncila”? Mar ni zaradi tega nekaj natančnega
in krščanskega? Četudi bi to bil pravi pomen te besedne zveze, bi kot posledico
imel predstavljanje drugega vatikanskega koncila (”duha” njegovih dekretov)
kot ultimativno normo, ki je odigrana proti prejšnjim koncilom, predvsem pa
proti tridentinskemu. Toda v trenutku, ko nekdo namigne, da je en koncil
napravil druge za zastarele in nepomembne, se takoj postavi vprašanje: Od kod
izhajajo prepričanja, da je resnico Svetega Duha mogoče najti v večji meri v
tem koncilu kot v drugih? Prvič, tudi če bi se koncil lahko motil v svojih
dogmatičnih definicijah, ni razloga za predvidevanje, da je zadnji koncil manj
izpostavljen napakam kot prejšnji.
na ”duh drugega vatikanskega koncila”? Mar ni zaradi tega nekaj natančnega
in krščanskega? Četudi bi to bil pravi pomen te besedne zveze, bi kot posledico
imel predstavljanje drugega vatikanskega koncila (”duha” njegovih dekretov)
kot ultimativno normo, ki je odigrana proti prejšnjim koncilom, predvsem pa
proti tridentinskemu. Toda v trenutku, ko nekdo namigne, da je en koncil
napravil druge za zastarele in nepomembne, se takoj postavi vprašanje: Od kod
izhajajo prepričanja, da je resnico Svetega Duha mogoče najti v večji meri v
tem koncilu kot v drugih? Prvič, tudi če bi se koncil lahko motil v svojih
dogmatičnih definicijah, ni razloga za predvidevanje, da je zadnji koncil manj
izpostavljen napakam kot prejšnji.
Vsekakor je vsako neskladje v
dogmi nezdružljivo z nezmotljivim učiteljstvom Cerkve. Vsako namigovanje, da je
drugi vatikanski koncil na kakršen koli način razveljavil dogmatične razlage
prejšnjih koncilov, postavi pod vprašaj božansko institucijo in večno
”garancijo” katoliške vere. Poleg tega drugi vatikanski koncil ni razglasil
nobene dogmatične definicije: njegov namen je bil čisto pastoralne narave.
Koncil je poleg tega expressis verbis
razglasil kontinuiteto ”duha” njegovih izrazov z izrazi prejšnjih
koncilov. Sveti oče je namreč sam dal jasen odgovor tistim, ki želijo dojemati
drugi vatikanski koncil kot začetek avtentičnega krščanskega razodetja oz. kot
novo normo, nasproti kateri bi bilo domnevno potrebno presojati učenje
prejšnjih koncilov:
dogmi nezdružljivo z nezmotljivim učiteljstvom Cerkve. Vsako namigovanje, da je
drugi vatikanski koncil na kakršen koli način razveljavil dogmatične razlage
prejšnjih koncilov, postavi pod vprašaj božansko institucijo in večno
”garancijo” katoliške vere. Poleg tega drugi vatikanski koncil ni razglasil
nobene dogmatične definicije: njegov namen je bil čisto pastoralne narave.
Koncil je poleg tega expressis verbis
razglasil kontinuiteto ”duha” njegovih izrazov z izrazi prejšnjih
koncilov. Sveti oče je namreč sam dal jasen odgovor tistim, ki želijo dojemati
drugi vatikanski koncil kot začetek avtentičnega krščanskega razodetja oz. kot
novo normo, nasproti kateri bi bilo domnevno potrebno presojati učenje
prejšnjih koncilov:
»Učenja koncila ne tvorijo popolnega, organskega sistema katoliške
doktrine. Doktrina je, kot vsi vemo, precej bolj obsežna in ni postavljena pod
vprašaj s strani koncila, kakor tudi ni vsebinsko spremenjena.« (Nagovor
papeža Pavla VI., 12. januar 1966)
doktrine. Doktrina je, kot vsi vemo, precej bolj obsežna in ni postavljena pod
vprašaj s strani koncila, kakor tudi ni vsebinsko spremenjena.« (Nagovor
papeža Pavla VI., 12. januar 1966)
Toda v resnici propagandisti ”duha
koncila” le-tega sploh ne identificirajo z duhom dekretov drugega
vatikanskega koncila. Sam izraz ”duh koncila” ali ”po-koncilska
Cerkev” namiguje, da je mišljeno nekaj popolnoma drugega. Pogosto je to
celo odkrito priznano, kot je bilo npr. na kongresu v Torontu leta 1967, kjer
je bil v očeh nekaterih govornikov drugi vatikanski koncil viden zgolj kot
začetek in ne kot popoln izraz ”duha koncila”. Ta prikladno nejasen
pojem dejansko nima nobene podlage v nezmotljivem učiteljstvu Cerkve, temveč
predstavlja mentaliteto, hranjeno s historičnim relativizmom in v službi
izmišljenega bitja – ”sodobnega človeka”.
koncila” le-tega sploh ne identificirajo z duhom dekretov drugega
vatikanskega koncila. Sam izraz ”duh koncila” ali ”po-koncilska
Cerkev” namiguje, da je mišljeno nekaj popolnoma drugega. Pogosto je to
celo odkrito priznano, kot je bilo npr. na kongresu v Torontu leta 1967, kjer
je bil v očeh nekaterih govornikov drugi vatikanski koncil viden zgolj kot
začetek in ne kot popoln izraz ”duha koncila”. Ta prikladno nejasen
pojem dejansko nima nobene podlage v nezmotljivem učiteljstvu Cerkve, temveč
predstavlja mentaliteto, hranjeno s historičnim relativizmom in v službi
izmišljenega bitja – ”sodobnega človeka”.
Poleg tega ”duh koncila”
ne more pravično opisati stanja v Cerkvi po drugem vatikanskem koncilu, saj
nihče ne more zanikati obstoja nasprotujočih si tokov v okviru današnje Cerkve.
Noben trend niti najmanj ne vključuje vseh katolikov. Zato ni mogoče govoriti o
”duhu koncila”, ki bi bil primerljiv s ”post-tridentinsko
mentaliteto”. Tridentinski koncil je namreč s svojimi natančnimi in
poudarjenimi definicijami vere uveljavil jasno enotnost duha hierarhije, klera
in vseh vernikov. Ta duh pa je ožigosal čas, ki ga dandanes poznamo pod izrazom
protireformacija.
ne more pravično opisati stanja v Cerkvi po drugem vatikanskem koncilu, saj
nihče ne more zanikati obstoja nasprotujočih si tokov v okviru današnje Cerkve.
Noben trend niti najmanj ne vključuje vseh katolikov. Zato ni mogoče govoriti o
”duhu koncila”, ki bi bil primerljiv s ”post-tridentinsko
mentaliteto”. Tridentinski koncil je namreč s svojimi natančnimi in
poudarjenimi definicijami vere uveljavil jasno enotnost duha hierarhije, klera
in vseh vernikov. Ta duh pa je ožigosal čas, ki ga dandanes poznamo pod izrazom
protireformacija.
Če želimo jasno
vedeti, kaj sestavlja novi modernizem, ki samega sebe imenuje ”duh koncila”,
se moramo zgolj obrniti k številnim opozorilom svetega očeta. Če preučimo govore
in pisanja glasnikov ”duha koncila”, bomo ugotovili, da je resnična
vsebina tega duha želja po prilagoditvi ”modernemu času” , ”znanstveni
dobi” in ”polnoletnemu človeštvu”. Ta nova norma je v vsakem primeru zgolj
posebnost ene dobe, kot je nacionalsocialistični etos nordijske rase bil
posebnost enega ljudstva.
vedeti, kaj sestavlja novi modernizem, ki samega sebe imenuje ”duh koncila”,
se moramo zgolj obrniti k številnim opozorilom svetega očeta. Če preučimo govore
in pisanja glasnikov ”duha koncila”, bomo ugotovili, da je resnična
vsebina tega duha želja po prilagoditvi ”modernemu času” , ”znanstveni
dobi” in ”polnoletnemu človeštvu”. Ta nova norma je v vsakem primeru zgolj
posebnost ene dobe, kot je nacionalsocialistični etos nordijske rase bil
posebnost enega ljudstva.
Modernizacija
Cerkve je navajana kot poskus poglobitve krščanskega razodetja in kot poskus
osvoboditve katoliške vere mitoloških elementov. Toda v tem, da se naredi
domnevne mentalitete naše dobe za kriterij vere, duhovi koncila zgolj
zamenjujejo večno vero s kratkoročnimi in pogosto protislovnimi slogani. Modne
teorije, ki polnijo ozračje, so pogosto nič več kot sofisticirane vraže. Z izbiro
tega kot norme za domnevno poglobitev krščanske resnice niso duhovi koncila
storili nič drugega, kot postavili volka za varuha ovac.
Cerkve je navajana kot poskus poglobitve krščanskega razodetja in kot poskus
osvoboditve katoliške vere mitoloških elementov. Toda v tem, da se naredi
domnevne mentalitete naše dobe za kriterij vere, duhovi koncila zgolj
zamenjujejo večno vero s kratkoročnimi in pogosto protislovnimi slogani. Modne
teorije, ki polnijo ozračje, so pogosto nič več kot sofisticirane vraže. Z izbiro
tega kot norme za domnevno poglobitev krščanske resnice niso duhovi koncila
storili nič drugega, kot postavili volka za varuha ovac.
Morda je
najbolj prodorna manifestacija ”duha koncila” neomejena svoboda, ki jo
mnogi prevzemajo v diskusiji o religioznih zadevah, nagnjenje za ponovno
preverjanje dogem namesto sprejetja pologa katoliške vere, nezmotljivo
posredovanega s strani Cerkve. Toda ko privrženci duha koncila trdijo, da se mora
Cerkev prilagoditi mentaliteti dobe, imajo v mislih izpolnjevanje vseh očitkov,
naperjenih proti Cerkvi, ne zgolj s strani raznih protestantskih denominacij,
pač pa tudi tistih s strani ”sveta”. Najgloblja želja mnogih naših
progresivcev je tako povzdigniti se v očeh sveta. Toda tak odnos nikakor ne
raste iz globoke želje po resnici, temveč prihaja iz neupravičenega spoštovanja
do mnenj sveta in strahu pred njegovo cenzuro. Prihaja iz odločitve za zamenjavo
nezmotljivega učiteljstva Cerkve z nekaterimi sodobnimi mnenji.
najbolj prodorna manifestacija ”duha koncila” neomejena svoboda, ki jo
mnogi prevzemajo v diskusiji o religioznih zadevah, nagnjenje za ponovno
preverjanje dogem namesto sprejetja pologa katoliške vere, nezmotljivo
posredovanega s strani Cerkve. Toda ko privrženci duha koncila trdijo, da se mora
Cerkev prilagoditi mentaliteti dobe, imajo v mislih izpolnjevanje vseh očitkov,
naperjenih proti Cerkvi, ne zgolj s strani raznih protestantskih denominacij,
pač pa tudi tistih s strani ”sveta”. Najgloblja želja mnogih naših
progresivcev je tako povzdigniti se v očeh sveta. Toda tak odnos nikakor ne
raste iz globoke želje po resnici, temveč prihaja iz neupravičenega spoštovanja
do mnenj sveta in strahu pred njegovo cenzuro. Prihaja iz odločitve za zamenjavo
nezmotljivega učiteljstva Cerkve z nekaterimi sodobnimi mnenji.
Absurdnost vseh
teh perverzij vere je najbolj groba pri tistih, ki trdijo, da poglabljajo resnico,
potem ko so najprej zatrdili, da stalna resnica ne obstaja. Ta protislovna
pozicija, rojena iz radikalnega historičnega relativizma, bi (v kolikor bi jo
bilo možno jemati resno) naredila vsa prizadevanja za resnico nesmiselna,
pozivanje na resnico za prazno gesto in vero ter religijo skrajno nesmiselno.
teh perverzij vere je najbolj groba pri tistih, ki trdijo, da poglabljajo resnico,
potem ko so najprej zatrdili, da stalna resnica ne obstaja. Ta protislovna
pozicija, rojena iz radikalnega historičnega relativizma, bi (v kolikor bi jo
bilo možno jemati resno) naredila vsa prizadevanja za resnico nesmiselna,
pozivanje na resnico za prazno gesto in vero ter religijo skrajno nesmiselno.
Nespremenljiv
značaj Cerkve je nedvomno škandalozen za svet in vse posvetno. Toda katolik bi
moral pritrditi tej nespremenljivosti kot znaku njenih nadnaravnih temeljev:
značaj Cerkve je nedvomno škandalozen za svet in vse posvetno. Toda katolik bi
moral pritrditi tej nespremenljivosti kot znaku njenih nadnaravnih temeljev:
»Jasna
podoba starodavne Cerkve se dvigne naenkrat, tako sveža in živa, kot da ne bi
nikoli prekinila svoje rasti. Ona je ista kot pred tremi stoletji. Preden so sodobne
religije države obstajale, je ona bila ista. Obtožba proti njej je, da se ne
spreminja, čas in prostor nanjo ne vplivata, ker ima svoj izvor tam, kjer ni ne
časa ne prostora, ker prihaja iz prestola neomejenega večnega Boga!«
podoba starodavne Cerkve se dvigne naenkrat, tako sveža in živa, kot da ne bi
nikoli prekinila svoje rasti. Ona je ista kot pred tremi stoletji. Preden so sodobne
religije države obstajale, je ona bila ista. Obtožba proti njej je, da se ne
spreminja, čas in prostor nanjo ne vplivata, ker ima svoj izvor tam, kjer ni ne
časa ne prostora, ker prihaja iz prestola neomejenega večnega Boga!«
(John Henry
Newman, Obeti katoliškega misijonarja v Diskurzi mešanim kongregacijam)
Newman, Obeti katoliškega misijonarja v Diskurzi mešanim kongregacijam)