Na blogu Ad Dominum smo pred nekaj meseci
objavili predavanje nj. eksc. škofa Athanasiusa Schneiderja, ki je podeljevanje
sv. obhajila »na roko« označil kar kot »najhujšo rano v Kristusovem mističnem telesu.« Argumenti škofa Schneiderja proti tej moderni praksi so tako
prepričljivi, da je zares stvar pastoralne nujnosti, da Cerkev temu početju čim
prej naredi konec. Zares se lahko le čudimo, da številnejši škofje in duhovniki
ne povzdignejo glasu o tej tako pereči temi. Ta molk si lahko razlagamo samo z
globo krizo vere, tudi v samo Gospodovo resnično navzočnost v zakramentu sv.
evharistije. Le koliko slovenskih katoličanov, ki dandanes skorajda vsak teden
brez prejšnjega izpraševanja vesti mirno pristopajo k sv. obhajilu verjame, da
prejemajo resnično Kristusovo telo? 

Če je danes torej
ravnodušnost glede obhajila »na roko« lahko povezati z vsesplošno krizo vere,
ki jo omenjena praksa, kot je jasno razložil škof Schneider, še poglablja,
včasih temu ni bilo tako. Uvedba novega načina prejemanja sv. obhajila še
zdaleč ni bila sprejeta brez ugovorov, kar nakazuje na njeno spornost. Prav
tako ni bila sprejeta zaradi množičnega pritiska »od spodaj«(kar je bil eden od
pogojev Vatikana!), temveč je bila rezultat neke struje, ki je želela
uveljaviti svoj pogled na delovanje in vero Cerkve. 

Ekipa bloga Ad Dominum je prišla v posest več kot štirideset let starega dopisa, ki
je nastal v času uvedbe podeljevanja obhajila na roko v Sloveniji. Podpisali so
ga štirje duhovniki kočevske dekanije, katerih imena bomo zaradi varovanja
njihove zasebnosti zamolčali. Dopis se nam zdi vredno objaviti predvsem
zaradi velike jasnosti njihovih argumentov. Ti preprosti duhovniki so v
preprostem jeziku jasno razložili, kaj vse je narobe z obhajilom »na roko« ter
s tem pokazali globoko modrost, ki jo zaman iščemo pri marsikaterem
sodobnem teologu z bleščečimi akademskimi nazivi. Upamo, da bo objava tega
pisanja spodbudila k poglobljeni pobožnosti in čaščenju presvetega obhajila, h
kateri v svojem zapisu poziva tudi škof Schneider. 

Obhajilo na roko

Nadškofijskemu ordinariatu
(prepis stare fotokopije)                                                            

Je že mesec dni in več, odkar smo
prejeli, prebrali in razložili vernikom Okrožnico gornjega naslova glede
obhajanja vernikov na roko, pa se še ne moremo pomiriti. Človek je v verskem
oziru po svoji naravi strogo konzervativen in odstopi od starega le, ako mu je
razvidno, da je v večjo slavo Božjo ali pa v večjo korist vernikov.

Obhajanje na roko pa očitno ni v
večjo čast Božjo in ne v večjo korist vernikov. Je pa to hud udarec po
starodavnem, častitljivem spoštovanju do sv. Rešnjega Telesa, ki toliko bolj
boli, ker je padel od »zgoraj« in ne od vernikov. Tega slovenski narod od
svojih škofov ni nikdar pričakoval in tudi duhovščina tega ni prosila. Zaradi
neprestanih in neutemeljenih novotarij v Cerkvi, se polašča nas duhovnikov in
vernikov neka upravičena razočaranost in razdvojenost. Bojimo se, da se
potapljamo v neki novi modernizem, ki bo spet prinesel vsem skupaj ogromno
škodo.

Razlogi, navedeni v Okrožnici,
nikakor niso prepričljivi in so le izgovori tistih, ki komaj čakajo novo »m o d
o«. Pa jih preglejmo:

Moderni pravijo: Roka je najbolj
primerna za obhajilo, ker je med najodličnejšimi deli človeškega telesa. Odgovarjamo:
Je, ali pa ni! Z isto pravico namreč trdimo stari, da je jezik najbolj primeren
za sv. obhajilo, ker je med najodličnejšimi deli človeškega telesa. In to
upravičeno: prav jezik – govorica – nas dviga nad žival in samo z jezikom
moremo prepevati Bogu hvalo in zahvalo. In nasprotno prav upravičeno trdimo, da
je roka med najbolj umazanimi deli človeškega telesa: stokrat na dan jo umiješ,
pa je stokrat na dan blatna.

In stokrat na dan umazana roka
naj bo najbolj primerna za sv. Rešnje Telo? — In kam potem z njo?… V žep …
In kam z drobci, ki so ostali od sv. hostije?… V smrkav robec!… In kam s
tem robcem? …

Oprostite, tu se vse neha! Pred
tisoč in več sto leti so se prvi kristjani uprli takemu početju in ga obsodili.
Obsoja ga tudi danes velika večina duhovnikov, ki se zaveda, da je sveta
hostija najsvetejša stvar na zemlji. Tako početje obsoja tudi naš globokoverni
slovenski narod, ki se do današnjih časov ni drznil dotakniti niti svetih
posod, kaj šele hostije. Stokrat in tisočkrat 
smo z veseljem pokleknili v prah in blato, da smo tako po vseh svojih
močeh izkazali vso možno čast Najsvetejšemu. Zakaj naj zdaj pademo v
spoštovanju do sv. Rešnjega Telesa kar za 1000 let nazaj? — Komu na ljubo? …
Bogu na čast gotovo ne! Torej samo tistim modernim duhovnikom, ki jim je maša v
tem, da se šopirijo v svojih prestolih pred oltarjem in bi radi dajali ljudem
Evharistijo kakor piškote otrokom, kakor zdaj večkrat slišimo.

Opravičujejo se, da mali drobci
niso posvečeni. Oprostite, stara dogmatika nas uči, da je pod vsakim najmanjšim
delom ves Jezus, živi Jezus, z dušo in telesom, s krvjo in mesom. In tega do
danes ni preklical ne Bog ne Cerkev. Torej še drži! In kdo bo zdaj odgovarjal
za vse posvečene drobce, ki jih ljudje nosijo po svojih žepih?

…

Odgovarjajo: Papež je dal
dovoljenje, on odgovarja! Priznamo, papež odgovarja. Vendar za kaj odgovarja?
Vsako posebno dovoljenje se daje za izjemo od splošnega zakona ali postave, ki
ostane za vso Cerkev še v veljavi. Ako pa je kdo dobil zaradi posebnih okoliščin
kako izjemno dovoljenje, ga je dovoljeno uporabljati samo takrat, kadar so za
to tehtni in upravičeni razlogi. Ako pa teh razlogov ni in ako so ti razlogi
samo umišljeni ali napihnjeni, potem pa dovoljenje ne velja več. Mnenja smo, da
je tudi Okrožnica gornjega naslova dana v tem smislu, da se dovoljenje
uporablja tam, kjer je to res potrebno in koristno. Mnenja smo, da so to
dovoljenje nekateri prehitro uporabili in 
zlorabili; saj jim očitno ne gre za večjo čast Božjo ali večjo korist
naroda, ampak samo, da bi bili modernejši, da bi proslavili sebe pred drugimi
duhovniki, torej v svojo slavo in škodo naroda, ki je razdvojen in nesrečen.

Moderni spet pravijo: Devet držav
je že pred nami dobilo to dovoljenje, zakaj bi naj bili mi tako nazadnjaški?

Odgovor: Silno žalostno
spričevalo za našo vero je siliti v to prvenstvo! Hvala Bogu, da je še na
stotine narodov ki za to poniževalno dovoljenje niso prosili. In mi stari
duhovniki, ki nosimo v sebi še staro spoštovanje do sv. Rešnjega Telesa, bi
bili bolj ponosni na sv. Cerkev, če bi tega dovoljenja nikdar ne imeli, ali pa
da smo ga dobili prav zadnji.

Turisti?… Bore malo turistov prihaja k obhajilu. In tisti, ki pridejo s
pravim namenom, lepo in ponižno pokleknejo k angelski mizi. In seveda: Če bi se
kdo prevzetno postavil predme in zahteval sv. hostijo v roko, bi mu jo pa dal
po nalogu Okrožnice, čeprav sem prepričan, da bi je takemu napuhnjencu ne smel
dati.

Turisti pa od nas tega niti ne
zahtevajo; morda le v malenkostnih primerih, na katere se pa ne smemo ozirati.
Če grem jaz v inozemstvo, se moram tam v vsem ravnati po tamkajšnjih pravilih
in običajih. Kaj bi nam rekli v krajih, ki nimajo takega dovoljenja, pa bi
zahtevali obhajilo na roko? … To bi bilo z naše strani neko izzivanje. Torej:
Če se moramo mi ravnati v tujini po njihovih običajih, naj se še tujci pri nas
po naših. Le zakaj naj se samo naš narod stalno ponižuje pred tujci? … In to
proti svojemu boljšemu prepričanju? … Kaj ni to naša narodna sramota? ….

Higienski razlogi? … Le kakšni? …
V obeh primerih obhajanja mora najprej duhovnik prijeti hostijo s pravkar umito
roko. Pri obhajanju na roko jo da obhajancu najprej v eno roko, da jo ta potem
vzame še v drugo roko, ki sta pa obe neumiti. Torej: Kaj je zdaj bolj
higiensko, če gre hostija zdaj skozi tri roke, namesto samo skozi eno? To je
torej prav zlagan izgovor.

Priznamo pa, da je nekaj
duhovnikov, ki se pri obhajanju pravo po nepotrebnem dotikajo jezikov. To se
dogaja tam, kjer imajo premajhne hostije, pa tudi tam, kjer obhajajo po novem v
vrsti / Gonsermarsch/. Vsemu temu pa je z dobro voljo lahko odpomoči. V
Banjakoli in Fari imamo obhajilo še vedno po starem pri angelski mizi. Tu se mi
skoraj ne primeri, da bi se dotaknil jezika obhajanca. Dogodi se mi pa v
Osilnici, kjer je obhajanje v vrsti, kjer ljudje niso nikdar prav mirni. Tu je
pač krivo moderno obhajanje.

Moderni spet tolažijo: »Saj
drobcev skoraj ni«.

Odgovarjamo: Beseda skoraj že
pomeni, da so. So majhni in veliki. Dolga leta smo jih skrbno pobirali iz
korporala. In zdaj jih gledamo na mašni pateni, vidimo jih na obhajilni pateni.
Res, čudimo se modernim, da so tako slepi, da jih naenkrat nič več ne vidijo.
Kaj jim res sam vrag zatiska oči, da jih ne morejo več videti? …

Groza me je bilo, ko mi je gospa
B. na Brodu pokazala robček, ki ga je prala, z ostankom hostije. Rekla je, da
je v robček zakašljala. Kljub temu me je še danes groza! In koliko je danes
takih in podobnih ostankov po nemaziljenih rokah in prstih, žepih in robčkih!
Pa Vas ni prav nič groza? … Kaj Vas ni strah? … Bežimo vendar proč od tega
grdega modernizma!

Pa spet nas napadajo moderni:
Kristus je postavil ta zakrament v obliki kruha, ki se je z roko. Kristus pač
ljubi ponižnost.

Odgovarjamo: Da, celo Kristusovo
življenje je bilo ena sama ponižnost, skritost… In v Evharistiji živi prav tako
skrito. Ponižal se je do skrajnih meja. In prav zato, ker se je Kristus ponižal
do skrajnih meja, da nas je povišal, nas dolžnost hvaležno sili, da ga do
skrajnih meja povišujemo. Evharistija je NAJVIŠJI zakrament, zato mu dolgujemo
najvišje – možno – spoštovanje. Zato nam 
je starim nerazumljivo, oziroma neopravičljivo, da moderni tabernakelj s
Kristusom rinejo v kot, sebe pa postavljajo v sredino, kjer se šopirijo kot
judovski veliki duhovniki.

Te neprestane novotarije v Cerkvi
so tudi vzrok, da pada spoštovanje do avtoritete v Cerkvi. Če učitelj uči
enkrat tako in drugič drugače, je izgubil svojo avtoriteto. Če nimajo starši
več v hiši prave avtoritete, so navadno krivi starši vsaj v veliki meri. In da
danes vodstvo Cerkve nima več tiste avtoritete, je vsaj delno samo krivo.

S kakšnim veseljem in žrtvami so
si na primer ljudje kupovali mašne knjižice, misale, zdaj so pa razočarani, ker
je vse neuporabno. Koliko truda, muke, smo mi sami vložili in naši predniki, da
bi naš narod izkazoval čim višje češčenje NAJVIŠJEMU:

“Kar le moreš, daj v zahvalo,
zanj bo hvale še premalo” … No, zdaj so pa naenkrat prinesli vetrovi neki novi
nauk, tam iz Holandije menda, da sv. Rešnje Telo ni več toliko vredno, da bi ga
tako pobožno častili, da bi ga s takšnim spoštovanjem prejemali, kakor je
Katoliška Cerkev prej učila?…

Mnenja smo, da je to velik udarec
po slovenski Cerkveni avtoriteti. To je škandal in sramota za nas duhovnike! Po
2000 letih – pa še nimamo pravega katekizma in molitvenika! …

In končno: Zakaj smo se danes
oglasili? Ni naš namen, da bi s tem nergali. Mislimo pa, da imamo pravico in
dolžnost povedati svoje mnenje, saj vse to v živo zadeva nas in našo službo.
»Qui tacet, consentire videtur.« Vemo pa, da jih še mnogo molči, čeprav ne
soglašajo. Spregovorili smo, ker se bojimo odgovornosti pred Bogom in narodom.
Nočemo biti neki skriti oporekovalci, zato smo se oglasili in povedali svoje
mnenje.

V nekaj primerih pa bi morda ta
novost res bila v čast Božjo in v korist narodu. O tem primerih pa Okrožnica ne
govori in jih ne predvideva. Na primer:

Duhovnik, ki se mu roke tresejo,
naj bi položil ciborij na angelsko mizo in naj bi ljudje sami jemali hostije iz
njega. Isto naj bi veljalo za slepega duhovnika! Seveda samo v tem primeru, ako
ni mogoče dobiti zdravega duhovnika. Ali pa:

Na Kočevskem imamo cele vasi,
kamor duhovnik nima dostopa. Živi pa tam precej ljudi. Duhovnik ne sme niti k
umirajočemu! Zakaj ne bi smel za to primeren laik, moški ali ženska, ki ima
legalen dostop v te kraje, odnesti sv. hostije umirajočim in bi jih obhajal,
ako so poprej obudili popolno kesanje po navadni stari slovenski formuli? Pa
morda še v bolnišnice, ječe in povsod tja, kamor duhovnik ne more???

V teh primerih mislim, da bi
nemaziljene roke imele zadostno opravičljiv razlog, da se dotaknejo sv.
hostije.

OMNIA AD MAIOREM DEI GLORIAM!

Na dekanijski konferenci v
Kočevju, dne 26.5.1971