Sv. Avguštin, največji zahodni
cerkveni oče, je iz lastne izkušnje še predobro poznal sužnost spolne sle. Če
bi živel v našem času, bi se lahko
označil za odvisnika. V svojih Izpovedih
namreč piše takole:

Nisem bil
okovan z železnimi verigami, ki jih je naredil nekdo drug, ampak z verigami
lastne železne volje. Sovražnik je držal mojo voljo in iz nje naredil verige in
me okoval. Ker je bila moja volja izkrivljena, se je spremenila v slo, sla je
prešla v navado; sla, ki si ji nisem uprl, pa je postala nujnost.

Nujnost. Čutil je, kot da potrebuje spolno slo.

Bistveno sporočilo sodobne (zlasti spletne) pornografije, ki žal zasužnjuje vedno več ljudi, je v tem, da izenačuje spolnost z
življenjem kot takim. Življenje tako postane spolnost in spolnost postane življenje.
Udejanjanje spolnosti  je po takšnem
načinu razmišljanja temeljna človeška potreba, ki je nikoli ni mogoče niti
zaustaviti niti uravnavati. Kdor spolnosti noče ali ne more udejanjati, je po
takšni razlagi prikrajšan za nekaj nujnega in samoumevnega. Bistveno sporočilo
pornografije ne širi zgolj laži o človeški naravi in intimnosti, ampak močno
zavaja tudi katolike, ki se jim vse bolj zdi, da jim z zapovedanim bojem proti
takšni ali drugačni nečistosti Bog odreka same sebe, da jih prisiljuje k nečemu,
k čemur jih pravzaprav sploh ne more prisiliti. Bistveno sporočilo pornografije se na duhovni ravni konča s
posameznikovo jezo nad Bogom in posledično odpadom od Njega, ki je
darovalec polnega življenja. Pornografija je torej delo hudega duha, saj je
njegov prvi in zadnji cilj pretrgati tako osebni kot skupnostni odnos z Bogom.

Spolnost v resnici ni življenje. Je le del življenja. Udejanja se v zakramentu svetega zakona.
Kljub svoji zemeljski lepoti in prijetnosti zakonsko-zakramentalna spolnost kaže
na nekaj več, na nekaj, kar že na zemlji pripada nebesom, v katera bi morali
imeti kot Bogu zvesti otroci stalno uprt pogled. Sveti zakon in z njim udejanjanje spolnosti je namreč otipljivo
nadaljevanje božjega dela v stvarstvu: rojevanje otrok oziroma nadaljevanje
življenja po zgledu stvarnika Boga Očeta, ljubezen med možem in ženo po zgledu
Kristusa in Njegove Cerkve, vez ljubezni in spodbuda modrosti v družini po
zgledu Svetega Duha, ki iz različnega dela eno.

Kakor je bistveno sporočilo
pornografije usmerjeno k pretiravanju s spolnostjo in pretrganju odnosa z
Bogom, tako nam pri tem vera v
Odrešenika ponuja odličen protistrup, ki je usmerjen k treznemu postavljanju
spolnosti v celostni kontekst življenja in krepitvi Njegove milosti v nas,
ki nas rešuje posebno v trenutkih naše šibkosti. Vera nam daje vedeti, da se
vsa naša hrepenenja lahko uresničijo le v Njem, ki nas je ustvaril in odrešil. Samo
Bog je tisti, ki nas napolnjuje s smislom in močjo. Obljub je v svetu veliko, a
le ena je uresničljiva – obljuba nedolžnega žrtvenega Jagnjeta, umorjenega
zato, da bi mi živeli in imeli življenje v izobilju. S svetim Avguštinom lahko
ponovimo, da se »le v Njem umiri naše srce«. Ko smo pripravljeni »obleči Kristusa«, se v hipu zavemo, da drugih poti
ne potrebujemo. Zadostuje nam le zaklano Jagnje. Vse ostalo so prevare,
zaradi katerih postajamo opeharjeni tiste iskre božjega v nas, tiste prave
ljubezni, ki jo povsem upravičeno iščemo. Zavrnitev spolne sle po volji pornografije
kot hudičevega orodja ni toliko v zavrnitvi tega zla kot takega, temveč še bolj
v sprejemu nečesa neprimerljivo večjega. Če
imamo na voljo »nekaj več«, ki je povrhu vsega tudi božje, ni razloga, da bi se
vračali nazaj v zanke hudega duha.

Pornografija je privlačna zato,
ker nam obljublja veliko in za to ne zahteva osebnega truda. Človek, ranjen od izvirnega greha, namreč hitro
sprejme nekaj, kar se kaže kot lahko dosegljivo in obetavno. Pornografija
(v njenem ozadju pa hudič) nam obljublja predvsem sledeče:

Spoštovanje. Če se počutimo nesprejete
ali zavrnjene, si naše grešno srce želi
hitre kompenzacije v obliki spoštovanja. Fantazijski svet z neznanimi
moškimi in ženskami nam s pritrditvijo našim željam zlahka pričara občutek
pomembnosti pred drugimi.

Odnos. Želimo si intimnosti in ljubezni,
a nismo pripravljeni prevzeti spremljajoče
odgovornosti. Želimo si biti blizu drugim, a nočemo postati ranjeni. Želimo
si odnosa, a hkrati držati vse vajeti v svojih rokah. Pornografija nam za
kratek čas pričara občutek povezanosti z drugimi izključno po lastnih željah,
vendar tudi brez napora, ki je del resničnega življenja.

Zatočišče. Ko smo razočarani, poraženi
ali pod kakršnimkoli pritiskom, se radi
znebimo napetosti, ki je v nas. Ko je življenje težko, si želimo zbežati na
varno, želimo se pretvarjati, da smo nekdo drug ali nekje drugje. Pornografija
nam pričara občutek, da smo vselej v središču pozornosti. Vselej nas čaka moški
ali ženska, ki nas sprosti.

Odrešenje. Ko nas grize krivda ali
zavest o lastnih pomanjkljivostih, nam
fantazijski svet pornografije pričara občutek odrešenja. Šepeta nam, da je
z nami vse v redu, da smo pač takšni, kakršni smo, da se ne moremo spremeniti
na bolje. Potiska nas v še globljo odvisnost, saj nam daje na znanje, da je pornografija
edino sredstvo celjenja naših ran, da za kaj drugega sploh nismo sposobni.

Naštete obljube so lažne in nas
potiskajo v greh, ki je oddaljenost od Boga, nas samih in naših bližnjih.
Naštetim lažnim obljubam prihaja naproti
protistrup vere v žrtveno Jagnje, ki od nas sicer zahteva trud in nam ne slika
iluzij, vendar nam hkrati daje moč v obliki Njegove milosti, da skupaj z
Njim uresničimo to, kar nam obljublja.

Spoštovanje. Če se počutimo nesprejete
in zavrnjene, vemo, da nas Bog po
Kristusu, ki se je žrtvoval zaradi grehov človeštva, v polnosti pozna in ljubi kot svoje otroke. Moški in ženske iz
sveta pornografije nas niti ne poznajo niti ne ljubijo in nas najbrž nikoli ne
bodo. Pokesati se moramo zaradi iskanja potrditve pri ljudeh in se usmeriti v
delo za slavo Boga. Merilo niso mnenja ljudi, ampak zapovedi Boga, s katerimi
nas dobri Oče rešuje pred lastnimi padci.

Odnos. Ko nočemo tvegati in sprejemati
odgovornosti za odnose, vemo, da se lahko zatečemo k Očetu, ki nas
pripravlja na življenje s svojimi bližnjimi. Odnosi so vselej tvegani,
ranjenost pa je nekaj običajnega. Toda Bog nas s svojo previdnostjo vodi tudi
skozi težave, saj nas te dolgoročno utrjujejo v modrosti in poživljajo vero
vanj. Vsi ranjeni ali neuspeli odnosi so
priložnost, da nas Oče oblikuje po podobi svojega Sina, ki je s smrtjo
premagal smrt in tako prišel do vstajenja. Varnost pornografije je le
navidezna, saj nam odreka možnost dejanskih življenjskih izkušenj in posledično
uspešnih odnosov.

Zatočišče. Ko nam življenje teče slabo, vemo, da je edina opora naš Oče, »naša
skala« in »trdnjava«. Neodvisno od teže življenjskih okoliščin vemo, da so te
prazen nič v primerjavi z Njim, pri
katerem je vse mogoče. Namesto da se, spodbujeni od pornografije, vrtimo
okrog naših ran in se smilimo samim sebi, se zatecimo k Njemu, ki nas ljubi in s svojo milostjo z veseljem usposablja
za bojišče, ki se imenuje življenje.

Odrešenje. Ko nas grize krivda ali
zavest o lastnih pomanjkljivostih, vemo,
da je le On tisti, ki nam lahko odpusti, saj je na križu visel ravno zato,
da je naš greh vzel nase in nas s tem pritegnil k svoji zmagi velikonočnega
jutra. Odrešenja ne bomo dosegli ne z zanikanjem lastnih grehov ali
pomanjkljivosti ne s kaznovanjem samega sebe. Ozreti se moramo na žrtveno Jagnje,
na našega Najvišjega duhovnika, ki je sebe z nami vred žrtvoval Očetu, da bi
postali sveti in od Njega nikoli več ne odpadli. Ko nas vest opominja na grehe in pomanjkljivosti, se moramo pri
zakramentu sprave in evharistije spomniti na Kristusove besede: »Dopolnjeno
je.«

Pred spreobrnitvijo je Avguštin,
kakor tudi vsak drug odvisnik od spolne sle v vseh časih, čutil dvojnost
lastnega srca. Spominjal se je, da je Boga, ki je edino gotovo veselje, »želel
svobodno moliti in uživati«, pa tega ni zmogel. Svojo spolno slo je premagal s tem, da je Boga postavil na prvo mesto v
življenju. Tega veselja mu ni mogel odvzeti nihče.