Apologija katoliškega političnega delovanja


Premislek o ločitvi Cerkve in države
Med nasprotniki katoliške Cerkve
je navzoč stalni ”bojni krik”: ločimo Cerkev od države! Princip ločitve Cerkve
od države si je vse od francoske revolucije preko liberalizma 19. stoletja
pridobil mesto stalnice v ustavah evropskih držav in je vsak dvom o njem
označen kot prvovrstna oblika ”mračnjaštva”. Toda še tako kratek pregled
polemik v zvezi z ločitvijo Cerkve od države nam hitro razkrije šibkost
poznavanja pojmov in njihove uporabe. Prav tako je vsaka razprava na omenjeno
tematiko povezana z nepoznavanjem zgodovine in celo izvora ”sekularizacije”
same. Nekaj izmed omenjenih nesporazumov bomo poskušali razrešiti v pričujočem
eseju, čeprav bomo marsikdaj prisiljeni zaobiti rdečo nit. Za jasno obravnavo
tematike je namreč potrebno poznavanje pojmov naravnega prava, družbenega nauka
katoliške Cerkve, pojma političnega udejstvovanja in pojma države same. V
nasprotnem primeru bi namreč vnesli še več zmede in bi marsikatero vprašanje
ostalo nerešeno. Iz enakega razloga v eseju ne bo govora o idealnem stanju,
temveč gre predvsem za apologijo političnega delovanja v današnjih razmerah, v
katerih, hočeš – nočeš, živimo.

Sveti Ludvik IX. – francoski kralj
Država in politika

Začetek pojmovne zmede izhaja že
iz pomešanja pojmov politika in država. Ta dva pojma se pogosto jemlje kot
sopomenki. Tako lahko pogosto slišimo očitke, da se predstavniki Cerkve s tem,
ko podajo takšno ali drugačno mnenje o političnih temah, ne držijo ustavne ločitve
Cerkve in države. Ob tem naj poudarimo, da ustava nikakor ni večna, saj se jo
lahko spremeni že z dvotretjinsko večino v parlamentu. Kljub temu pa je ustava,
dokler velja, najvišji dokument države in ga je kot takega posledično potrebno
upoštevati. A vendarle nam pregled nad pojmi pokaže različno sliko kot smo je
vajeni iz ust nasprotnikov Cerkve. Če državo definiramo kot organiziranje
ljudstva za dosego političnih ciljev, je namreč že samodejno uvedena vsebinska
razlika med državo in politiko oz. političnim. Od tod se nam ločitev Cerkve od
države pokaže kot ločitev Cerkve od ”organizacije”, ki je bila ustvarjena za
dosego političnih ciljev. Ker pa sodobne demokratične države nimajo že v naprej
začrtanih političnih ciljev, temveč se ti dosegajo preko udejstvovanja
državljanov, je izključitev katerega koli dela javnosti iz politike, tudi
katoliškega, po svojem bistvu protidemokratična. Pogled v same pojme politike
in političnega pa nam razkrije, da je politično udejstvovanje katoliškega dela
javnosti in s tem tudi Cerkve ne samo upravičena, temveč tudi nujna. Carl
Schmitt, eden izmed največjih konzervativnih teoretikov politike in prava 20.
stoletja, je v svojem eseju Pojem političnega izpostavil, da je pojem
političnega, ki je samo bistvo politike, razlikovanje med sovražnikom oz.
nasprotnikom in prijateljem oz. zaveznikom. Žal je pozaba ideje o ”vojskujoči
se Cerkvi
” pripeljala do nezaupanja do vsakih resnih političnih pobud in posledično
do označbe le-teh za nekaj, kar nadaljuje t. i. ločitev duhov oziroma ovira
nekakšno vseljudsko spravo. A vendar je stanje človeštva takšno, da je boj,
tako duhovni kot politični, nujen. To še posebej drži za današnji čas, ko se
zaradi postmodernega zavračanja objektivnih vrednot, kar je Benedikt XVI.
posrečeno poimenoval diktatura relativizma, Cerkvi močno omejuje oznanjanje resnice.
V izogib amaterskemu navajanju bibličnih citatov je potrebno poudariti tudi to,
da boj ne nasprotuje krščanski vrednoti miru, kot nam pričajo razni zgledi iz
cerkvene zgodovine, temveč ga celo predpostavlja in končno (kot cilj)
vzpostavlja.

Poleg tega je pomembno pomisliti
na argument mnogih nasprotnikov Cerkve, da je javni državljanski prostor laičen
in v njem katoliško delovanje nima kaj iskati. Toda takšno dojemanje javnega
prostora je skregano s prej omenjeno razločitvijo med politiko in državo. Če
sedaj pogledamo s popolnoma laičnim pogledom, je religija, v našem primeru katolištvo,
zgolj ena izmed svetovnih nazorov državljanov, katerega načela preko političnih
strank, mnenjskih voditeljev in širšega javnega delovanja določeni državljani (torej
pripadniki nekega svetovnega nazora) tudi uveljavljajo. V nasprotju s tem
zdravorazumskim sklepom pa levičarski del javnosti zagovarja prepričanje, ki
religiji namenja prav čudno mesto. Če se ozremo na nove predloge za družinski
zakonik, lahko ugotovimo, da se pri tem veliko govori o reševanju otrok pred
versko indoktrinacijo. Toda nihče izmed snovalcev ni niti pomislil na
indoktrinacijo otrok v duhu npr. komunizma, liberalizma itd. Vse to nam
pomagata razložiti dve prevladujoči smeri mišljenja, ki žal zaznamujeta javni
diskurz:

a) Postmoderni relativizem. Ta je
že v izhodišču naperjen proti vsemu absolutnemu in je posledično religija
njegova prva tarča. Religija namreč oznanja absolutno resnico, katere merilo ni
človek. To pa je v popolnem neskladju s postmodernim relativizmom kot takim.
Takšno mišljenje že oznanja pot k tiraniji, saj v svoji navidezni odprtosti
preganja tiste dele družbe, ki se z relativizmom ne strinjajo.

b) Pojav političnih religij. To je
tisto, kar je Eric Voegelin poimenoval ‘novi gnosticizem’. Gre za iskanje
odrešenja na zemlji v političnih religijah kot so komunizem, nacionalsocializem,
celo nekatere oblike liberalizma itd. Gre za ideologije, ki vidijo odrešitev v
vzpostavitvi popolne družbe in sredstva do odrešenja: razredni boj, izboljšanje
človeka z evgeniko, širjenjem demokracije in liberalizma po celotni zemeljski obli
itd. Vsakršni politični religiji je seveda glavni sovražnik vsakdo, ki opozarja
na grešno naravo človeka, ki je ni mogoče izboljšati z nekimi zunanjimi posegi.
Cerkev je s svojo doktrino o izvirnem grehu tako med prvimi na spisku
sovražnikov.

Izločitev Cerkve iz države v praksi – Mehika 1927
Vse dokler veljajo demokratične
norme, izhajajoče prav iz zgoraj omenjene drže politične religije, te ne morejo
preprečiti katoliškega političnega delovanja, saj bi potemtakem šlo za začetek
omejevanja svobode združevanja in vesti. Če so nekatere stranke kot so neonacistične
in ponekod komunistične povsem upravičeno prepovedane, pa demokratična javnost
ne more po istih merilih prepovedati katoliške stranke, četudi bi razni
”intelektualci” želeli dokazati, da je katolištvo totalitarno. Kakorkoli že, neskladja
katolištva z dejansko listino o človekovih pravicah ni in potemtakem pravno
gledano takšnega delovanja ni mogoče ovirati, razen v primeru, če bi se kakšna skrajnejša
vlada odločila katoliško politično delovanje prepovedati pod pretvezo, da gre
za ”protiustavne cilje”. O tem, da bi takšna prepoved hitro padla na
mednarodnih sodnih instancah, pa seveda ni mogoče dvomiti. 

Politika kot nadaljevanje
teologije
 

Hannah Arendt je nekoč zapisala,
da je politika zadnja konsekvenca filozofije. Podobno bomo trdilivtudi mi pri
ob predpostavki, da je politika nujno nadaljevanje metafizičnega, duhovnega
boja proti zlu. Hkrati pa še vedno izhajamo iz Schmittove definicije
političnega kot ločevanja med prijateljem in sovražnikom. Kot je bilo nekoč v blogovskem zapisu o nujnosti duhovnega boja poudarjeno,
da je duhovni boj proti hudemu duhu nujen, je nujno tudi delovanje proti hudemu
duhu v javnosti, se pravi na političnem področju. Če je pričujoči prispevek do
sedaj predstavljal argumente namenjene nekatoliškemu delu javnosti, pa ta del
apelira na katoliškega. Tudi v cerkvenem občestvu so namreč pogoste teze o
avtonomiji zemeljskih stvarnosti, po katerih je vizija Cerkve, ki se ukvarja
tudi z zemeljskimi zadevami, že stvar preteklosti. Toda, če upoštevamo, da hudi
duh deluje na posameznike, nujno pogojuje tako njihovo osebno kot javno-politično
delovanje. Že če pogledamo na debate glede splava, umetne oploditve in sodomije,
lahko opažamo ne samo mlačno toleriranje greha, temveč celo njegovo
propagiranje preko politike. Zakoni o sovražnem govoru, prvotno namenjeni
zaščiti človeškega dostojanstva, so se izrodili tako močno, da marsikdaj
preprečujejo boj proti grehu, posebej grehom mesa. Vsak greh seveda še ni zločin.
Malokdo bo namreč trdil, da je sodomija ali uporaba kontracepcije tudi zločin.
Je pa oboje nedvomno greh. Ravno preko propagiranja greha lahko vidimo
delovanje hudega duha na javnem polju, čemur se je treba zoperstaviti.
 

Nadalje
si je koristno priklicati v spomin, da je vse od antike naprej prevladujoča
misel na Zahodu od antike dalje učila, da je namen politike usmerjati ljudi k
dobremu, omogočati življenje v skladu z vrlino in smotrom. Cerkveni nauk je namenjen
prav temu, da usmerja ljudi k življenju, ki jim bo omogočilo odrešitev, se
pravi življenju v izogibanju greha in upoštevanju zapovedi. Tukaj se moramo
navezati na naslov odstavka. Če je, kot trdi Tomaž Akvinski, filozofija le
dekla teologije, in če je politično delovanje posledica filozofije, bi bilo
pravilno, da bi krščanske stranke ta princip upoštevale in dejansko izhajale iz
družbenega nauka Cerkve. Če je udejanjanje le-tega dandanes v dobesednem pomenu
izrazito težko – npr. uveljaviti korporativni sistem bi bilo skorajda nemogoče
–, pa se lahko vseeno upošteva moralna načela tega nauka. Tako bi npr. pravi
katoliški politiki morali vzpodbujati civilno družbo na tak način, da bi bilo
lažje ustanavljanje organizacij, podobnih cehom. Če se ustavimo ob primeru
kmetijstva, bi izhajanje iz takšnega nauka pomenilo vzpodbudo države, da se
kmetje organizirajo v neko skupno organizacijo, preko katere bi lahko skupaj
nastopali na trgu pri prodaji pridelkov in v politiki ščitili svoje interese.

Hkrati
bi upoštevanje nauka okrožnice Rerum novarum pomenilo zakonodajo, ki bi
preprečila izkoriščanje delavcev in neplačevanje raznih socialnih prispevkov,
ko bi bilo npr. uvedeno odgovarjanje direktorjev s svojim lastnim premoženjem.
Seveda ima cerkveni nauk tudi nujne aplikacije na ostalih področjih, kot se je denimo
v Sloveniji pokazalo z angažiranjem proti oploditvi z biomedicinsko pomočjo in
proti družinskemu zakoniku, kar nam daje izredno pozitiven zgled za prihodnost.

Takšni
zakoni gotovo ne bodo preprečili niti greha sodomije niti iskanja umetne
oploditve v tujini, kar v današnjem globaliziranem svetu sploh ni težko. Bodo
pa preprečili hujše, javne posledice teh grehov in njihovo širše sprejetje kot
norme. V tem pogledu je tak angažma izrazito pozitiven in ga nauk o avtonomijah
zemeljskih stvarnosti ne more preprečiti.


Gabriel Garcia Moreno – katoliški predsednik Kolumbije

Cerkev
in država
 

Pokazali
smo na napako enačenja države in politike pri vprašanju katoliškega (in tudi
siceršnjega) političnega delovanja. Sedaj pa se moramo še vprašati o samem
razmerju med Cerkvijo in državo. Katoliška tradicija zlitju Cerkve in države ni
naklonjena. Zahodnemu krščanstvu je bil namreč vedno tuj tako cezaropapizem,
značilen za vzhodno krščanstvo, kot tudi teokratično tolmačenje verskih
tekstov, kar je najbolj očitno v islamskem svetu. Hkrati pa je katolištvo
ohranilo večjo ločenost od države tudi v primerjavi s protestantskimi državami,
kjer so monarhi pogosto bili tudi, vsaj nominalno, prva oseba v svojih verskih
skupnostih.

Preden
začnemo s širšim razpravljanjem o razmerju med Cerkvijo in državo, moramo
pogledati sam odnos do pojma teokracija in njegov pomen na Zahodu. Mnogi
predstavniki novega ateizma namreč skupaj s tem, ko zagovarjajo izganjanje
Cerkve in vere iz javne sfere, s prstom kažejo na islamski svet in njihovo
”teokracijo”. Teokracija je pojem, ki prihaja od rimskega zgodovinarja
judovskega porekla, Jožefa Flavija. Ta je teokracijo postavljal nasproti
političnim ureditvam, ki so bile poznane iz del grških filozofov in tako trdil,
da Izrael ni ne demokracija ne monarhija, temveč teokracija, torej božja moč
ali vladavina. Ureditev Izraela naj bi izhajala iz Mojsesa in njegov suveren
naj ne bi bil kralj, temveč Bog oziroma božji zakon. To je tudi pomen
teokracije kot jo razume sodobni islamski svet s svojim šeriatskim pravom.

Medtem
pa ima krščanstvo (in posebej katolištvo) drugačno dojemanje. Zahodni svet je
namreč, tudi pod vplivom klasične antike, sprejel idejo naravnega prava.
Naravno pravo pa ni zapisano ne v Bibliji ne v delih cerkvenih očetov, temveč
izhaja iz narave, posebej narave Boga in narave človeka. To naravno pravo, ki
ni neposredno omejeno na religijo, saj ga je človek zmožen spoznati z razumom,
je onemogočilo popoln diktat religije nad posvetno sfero, saj ni bil zakon, ki
bi bil že vnaprej ”dan iz neba”, kot naj bi bilo po verovanju muslimanov
šeriatsko pravo ali pri judih postava. Napak pa bi bilo misliti, da je naravno
pravo posledično za posvetne oblastnike popolnoma nezavezujoče. Tomaž Akvinski
je namreč o naravnem pravu zapisal, da je delež večnega prava v razumnih
bitjih. Večno seveda pomeni božansko. Iz tega izhaja, da naravno pravo ni
ločeno od Boga. Vsaka dobra oblast bi naravno pravo morala spoštovati in po
njem urejati svoje posvetne zakone. V tem kontekstu je vloga Cerkve in njenega
družbenega nauka, da kot Kristusova nevesta poda smernice, po katerih bi se
večne principe udejanjalo v tuzemski stvarnosti.

Kljub
vsemu je nujno upoštevati ločene pristojnosti tako Cerkve kot države in
pomisliti o razlogih za ločitev. Marsikateri goreč zagovornik ločitve namreč ne
ve, da ta izhaja iz srednjega veka, ko se je Cerkev borila proti vmešavanju
države v njene zadeve in ne obratno. Prav tako je država zahtevala svoj del
svetosti. Že samo ime Sveto rimsko cesarstvo priča o tem. Cerkev je
namreč želela državo vrniti v svojo zemeljsko (sekularno) funkcijo, se pravi k
zagotavljanju miru, pravičnosti in dobrega družbenega reda.

Za
konec se je koristno povrniti k prejšnjim mislim in se vprašati, ali ima država
sama merilo za to, kaj dober družbeni red sploh je. Država kot taka tega merila
seveda nima, neizpodbitnega merila ne moremo dobiti niti iz znanosti ali
ideologij. Zato moramo še enkrat opozoriti, da je kljub temu, da imata država
in Cerkev načeloma ločene pristojnosti, politična aktivacija katoliškega
občestva nujna. Nujna je zato, da se vrne naravno pravo in želja po doseganju
dobrega v brezosebno, neživljenjsko, pravno pozitivistično, od Boga in človeka
odtujeno politiko.