Vrnite nam Elizabeto!

Mineva teden dni, kar je na rednem pregledu ultrazvok pokazal, da
srce našega otroka ne utripa več. Moje je pa začelo pospešeno biti,
čeprav se je vanj zaril velik nož. Boli. Bolelo je v torek, ko je drugo
zdravniško mnenje to potrdilo in sva z možem od zdravnika slišala
‘tolažbo’, da se ni kaj za sekirat, saj imava doma štiri zdrave sinove.
Ko je mož zaprosil, da bi nam izročili otroka za krščanski pokop, sva
bila deležna začudenja z argumentom, da je vprašanje, ali bomo po porodu
od otroka zaradi njegove majhnosti sploh kaj dobili. Še bolj je bolelo v
četrtek, ko so mi v ptujski porodnišnici ob 9. uri zjutraj sprožili
porod. Med močnimi popadki je v sobo prišel zdravnik s pravilnikom, po
katerem je po naši zakonodaji otrok v moji maternici zgolj biološki
material. Brez moževe prisotnosti bi se čutila popolnoma zapuščeno, saj
osebje razen s prinašanjem tablet za krepitev krčenja maternice in z
vprašanji, ali kaj krvavim, v dogajanje ni bilo vključeno. 10. julija ob
17. uri je po osmih urah trpljenja prišel na svet otrok, ki bi po moji
oceni lahko zapolnil moji dlani. Nisem utegnila preveriti, ker ga je
sestra skupaj z ostalimi tkivi takoj odnesla stran. Mož je šel za njo in
se vrnil z novico, da imamo punčko. Jok in sklep, da bi jo tudi jaz
rada videla. Ko sem jo videla ležati v umivalniku, se mi je zdelo, da
mirno spi, tisti prelepi obrazek s čudovitimi ušesci, z drobnimi
ročicami, kot narejenimi za prvi objem in nožicami, ki bi jo enkrat
ponesle v svet. Vedela sem, da je to Elizabeta. Pokrižala sem jo, še
poljubiti in dotakniti se je nisem upala, te krhke lepote. Bolelo je še
bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega
upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da
njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili. Ob
prisotnosti zastopnika pacientovih pravic smo se dogovorili za prenos na
UKC Maribor, kjer Elizabeta čaka na obdukcijo. Danes, v ponedeljek, je
moja bolečina še večja. Moja lepa hčerka leži v Bogve kakšnem hladilniku
in grozi ji, da jo bodo vrgli med biološki odpad. Vse v meni se upira
temu, kajti jaz sem jo v bolnišnico prinesla v trebuhu in jo cel dan
rojevala, sedaj pa mi Republika Slovenija ne dovoli, da bi jo z možem
pokopala v družinski grob. Kot ženska bi od te iste države lahko
zahtevala, da mi otroka na državne stroške ubijejo, moja domovina pa mi
ne dovoli, da bi svojo Elizabeto na lastne stroške pokopala.
Upanje nam sicer vliva nedavna, junijska sodba Evropskega sodišča za
človekove pravice, ki nakazuje, da tozadevna zakonodaja, kot jo imamo v
Sloveniji, krši 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah o
spoštovanju zasebnega in družinskega življenja (Marić v. Croatia, no.
50132/12, § 66, ECHR 2014-I).
Če lahko, prosim pomagajte.

Tadeja in Ivo Kerže

Pripis: Objavljeno pričevanje zakoncev Kerže je bilo prvotno objavljeno na spletnem portalu Časnik.si. Povezava(klik)

Odziv dveh bralk na 24kul.si(klik)



Odziv Lojzeta Peterleta na Facebooku(klik)