Hudič sovraži Tradicijo – beseda eksorcista


»Maša je vedno maša. Da, ampak…Učinkovitost se spreminja: ta je zares
neznosna!«
To mi zakriči hudič (na hitro)
vsakič, ko prisilim kakega od mojih »pacientov« oziroma prijateljev oditi z
mano k sveti maši, prisostvovati sveti daritvi tako, kot je bila stoletja
izročana v Rimski katoliški Cerkvi, kakor so jo maševali tisoči svetniki, na tradicionalen
način, po misalu svetega Pija V. (nazadnje sv. Janeza XXIII.). Sam se namreč
nagibam k popolnoma tradicionalni duhovnosti, sledeč svetemu Izročilu, kar
skušam prenesti tudi ostalim. Predvsem trpinčenim, ki se zatekajo k moji
molitvi, ker zares opažam večjo učinkovitost.
To je nekaj razlogov:
– Sveta tradicija je osovražena s
strani hudiča in vse, kar je tradicionalno (katoliško) in zveni kot tako, skuša
on uničiti, ker ruši njegove načrte.
– Sveta tradicija je bogata s
simboli in obredi, ki ciljajo na to, da se od hudiča oddaljuje in ga izganja.
– Sveta tradicija hudiča spominja
na njegove poraze (pomislimo na besede, ki so ga tolikokrat odgnale, na
latinščino, na speve, na molitve, ki so jih molili svetniki); ti spomini se
budijo v njegovem spominu in že vnaprej se čuti premaganega. Za njega so kot
travme, rane, ki se ponovno odpirajo.
Sam je priznal te stvari in njegovo
sovraštvo do svetih reči, do svete tradicionalne latinske maše in do vse
tradicionalne liturgije.
Poskusil bom sestaviti krajše
poročilo komentarjev hudiča med »večno« sveto mašo:
Takoj ob prihodu v Cerkev … »kako smrdi po mrtvem, po starem, gnusno!«
Introibo ad Altare Dei, ad Deum
qui laetificat juventutem meam … »vse kaj
drugega kot razveseljuje, postaja mi slabo, gremo stran, pelji me stran, ali pa
boš videl neprijetno predstavo!«
Judica me Deus et discerne causam
meam de gente non sancta… »Judex ego sum (jaz
sem sodnik)… Sodbo sem že sam podal, siten je bil (Bog) in sem se pobral,
naslednja sodba je, da je ta (obsedeni) moj in, če me ne neseš takoj ven, boš
letel!«
et introibo ad Altare Dei… »spet! Vedno ista pesem;  tako ali tako vas do oltarja ne bom pustil…
brez skrbi!«
Confiteor Deo Omnipotenti, Beatae
Mariae semper Virgini, Beato Michaeli Archangelo… »ne, ne njih, dovolj«
Misereatur vestri… Indulgentiam …
»saj vidiš, kako nizko ste padli, vse
drugo kot odpustki in odveze, vse vodim jaz (mislil je na škandale v Cerkvi)«.
Zaradi praktičnosti in pomanjkanja
prostora sem navedel zgolj to, a lahko si predstavljate vse ostalo. Neprestano
riganje med sveto mašo, želja po pobegu. Pravil je, da so bile pri maši bolhe,
klopi in odločna zavrnitev, da bi pokleknil pri svetem obhajilu. Z malo svoje moči
in božje pomoči mi je uspelo doseči, da sta pokleknila… Po svetem obhajilu je
s srednje močnim glasom kričal: »Dovolj,
dal si mi strup, dal si mi morilski strup…«
Vabim vse, predvsem ljudi, ki še
niso spoznali klasičnega obreda in se ga ne udeležujejo, naj poizkusijo, saj
zares vzbuja grozo Satanu in ker je v tem obredu zajeto vso bogastvo našega
Izročila. Dodajam, da resnično ne moremo zapirati oči in ne videti v
sprevračanju svetega obreda zlonosne tace hudiča in vsega Pekla, ki uživa, ko
gleda maševati Svete Skrivnosti s toliko nemarnostjo in predrznostjo (duhovniki,
ki ne nosijo primernih svetih oblačil, se jih celo izogibajo in mašujejo zgolj
v štoli, kažejo hrbet Najsvetejšemu in mislijo, da so gospodarji scene tako
kakor laiki, ki si prisvajajo oltar z neprimernimi pesmimi in molitvami),
ravnodušnostjo (duhovnik in verniki, ki se ne pripravljajo več na sveto mašo), tudi
težkimi liturgičnimi zlorabami (sprevračanje liturgije s strani duhovnikov in
laikov), bogoskrunstvi (pomislimo na vse, ki prejemajo sveto obhajilo v smrtnem
grehu ali prejemajo na roke brez pozornosti in spoštovanja; hudič uživa v
gledanju Najsvetejšega v naših umazanih neposvečenih rokah), oskrunitvami (koliki
danes z lahkoto kradejo svete hostije za črne maše) in tako naprej.
Kako ne videti ostudnega dela
zvitega prevaranta v vsej spačeni liturgiji, začenši z zakramenti: pri krstu po
novem obredu je eksorcizem skoraj popolnoma izginil. Izgleda, kakor da se ni
več treba očistiti izvirnega greha in posledične moči, ki jo ima hujskač
tistega prvega prestopka nad Adamovim rodom. Povsod so se odstranile prošnje
svetnikom, blaženim angelom, vsaka omemba hudiča (prej je bil v vseh
blagoslovih en del eksorcističen, ki je oddaljeval hudiča v božjem imenu, in en
rotilen, s katerim se je prosilo Boga, naj bo gospodar vsake reči in naj pošlje
svoje svete angele k varstvu), ne moli se več Leonovih molitev po koncu svete
maše.
Med sveto mašo se je pri kesanju
odstranilo sveti imeni sv. nadangela Mihaela in sv. Janeza Krstnika, ki ju hudič
tako sovraži.
Vrh tega je naš ljubljeni
nekdanji sveti oče Benedikt XVI., besno osovražen s strani pekla, skušal počasi
prinesti nazaj v Cerkev vso lepoto in moč tega starodavnega in presvetega
obreda. Mnogi so ga skušali ovirati tudi od znotraj, najbližji, ki so očitno
ujeti v zanke goljufivega Satana, ki širi vsako modo in modernost v imenu
svežine; tiste lažne in nezdrave svežine, ki se po kaki majhni evforiji hitro
spremeni v breme in težavo, saj ne prihaja od Boga, ki je edini gospodar časa
in vsega, kar obstaja. On je edina resnica, ki se ne spreminja, ne mine; vedno
stara in vedno nova.
Zaključujem s tem, da se pri
sveti maši raduje in ji prisostvuje vso nebo, se svete duše osvobajajo vic, se
trese in je poražen ves pekel.


Venite ad me: Satana e il Divino Sacrificio