Strup in protistrup – o ateističnem komunizmu (1.del)


Ena najboljših in
najpomembnejših papeških enciklik 20. stoletja je, vsaj po mojem mnenju,
enciklika Divini Redemptoris (Božanski
Odrešenik)
papeža Pija XI. o brezbožnem komunizmu. Mogoče si kateri od
bralcev misli, da je po padcu »železne zavese« in razpadu komunističnih
sistemov v večini svetovnih držav komunizem pač mrtev ter kot tak ne
predstavlja nobene nevarnosti več. A vsaj iz dveh razlogov to preprosto ne
drži.
Prvič, temeljni princip
komunizma je enak temeljnemu principu t.i. »demokratičnega socializma«, t.j.
vzpostavitev brezrazredne družbe, čeprav ga slednji želi doseči brez nasilne
revolucije proletariata. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da t. i. »seksualna
revolucija« črpa iz komunističnih idej v njihovi najčistejši obliki. Široka
cesta namreč pelje od Marxa in Engelsa preko Frankfurtske šole do leta 1968 ter
do strankarskih central večine današnjih političnih strank, tudi t. i. »konservativnih«.
Kvečjemu lahko rečemo, da je ateistični komunizem danes bolj razširjen kot
kdajkoli prej, čeprav danes ni več dojet kot tak. Ali namreč obstaja komunizem
le tedaj, če želi nekdo podržaviti »produkcijska sredstva«? Ali je morda
komunizem tudi to, če nekdo stremi po vzpostavitvi brezrazredne družbe, ne da
bi pri tem začel z ukinitvijo privatne lastnine? Kajti, kaj sploh je
»brezrazredna družba«? To je družba brez socialne hierarhije, brez avtoritete
višjega nad nižjim, skratka, to je družba brez očeta, pri čemer razumem besedo
»oče« v njenem najširšem pomenu, in družba brez individualnih ali skupinskih
posebnosti, končno tudi družba brez identitete. Družba brez očetov je družba
brez družinskih očetov, brez močnih duhovnikov, ki bi delovali kot duhovni
očetje svojih zaupanih jim duš, posebno pa še družba, ki se noče podrediti
avtoriteti svojega nebeškega Očeta.
Brezrazredna družba je
hkrati vedno tudi »brezočetovska« družba, saj že eksistenca le-teh
predpostavlja neko vrsto socialne hierarhije. Kajti očetje se vedno razlikujejo
(lat. discriminare – razlikovati) od mater in od ostalih »ne-očetov«. Kot so
ugotovili številni teoretiki marksizma in psihoanalitične ideologije 20.
stoletja, je prav »brezočetovska« družba nujen pogoj za nastanek prave brezrazredne
družbe. Delavec, so včasih rekli komunisti, nima domovine, a ko je izbruhnila
1. svetovna vojna, je delavec kljub vsemu imel domovino – deželo svojega očeta.
Internacionalizem je v tem trenutku porinil vstran. Zato so komunisti prišli do
logičnega sklepa: dokler bo delavec verjel v svojega nebeškega Očeta, svojega
biološkega očeta (oz. svojo družino) in svojo domovino, bo vse to postavil pred
mravljišče brezrazredne komunistične družbe. Zato mora vse to stran – šele
tedaj bo odprta pot v brezrazredno družbo. 
Nevarnost komunizma se
danes zato ne kaže v obliki nevarnosti nasilne revolucije in prevzema oblasti.
Prej bi lahko rekli, da so številni cilji komunistične ideologije (seveda v
deloma spremenjeni obliki) že postali del družbenega »mainstreama«. To se je
zgodilo v družini, v izobraževalni politiki, v davčnih vprašanjih, kaže se v
ogromnih pristojnostih »demokratične države«, v popolni politični fiksaciji na
materialna vprašanja (vprašajmo se, kdaj zadnjič kateri od politikov, tudi
»konservativnih«, ni govoril le o zagotavljanju materialne blaginje!), predvsem
pa v popolnem izrinjenju Boga iz družbenega diskurza. Alternative postulatom
socializma pravzaprav ni, kar bomo skušali ponazoriti z nekaj primeri. Ali naj
otroke v varstvo takoj prevzame država ali naj v prvih letih ostanejo še pri
starših? Je sploh še sprejemljivo, da se neka mati odloči ostati doma in
skrbeti za otroke, ko pa je država v njeno izobraževanje investirala že toliko
denarja? Ali naj bo človek odprt ateist ali naj se drži neke iracionalne vere,
ki pa seveda nima nobene praktične relevantnosti za njegove življenjske
odločitve (koliko današnjih kristjanov npr. podpira »pravico« do splava!)? Ali
naj se privatne šole sploh tolerirajo, dokler seveda priznavajo državni diktat,
ali naj jih država preprosto prepove? Ali je vse, kar obstaja, le gola
materija, ali mogoče obstajajo nekatere stvari, pri katerih je potrebno biti še
nekoliko previden, ker se jih tehnični um človeka še ni naučil popolnoma
obvladovati?
Bistvena alternativa,
ki leži v objektivnem razumu človeštva in krščanskem
razodetju, dovzetnim za njegov prenos in razlago skozi cerkveno Učiteljstvo, v
praksi ni več predmet razprave. Celo večina cerkvenih dostojanstvenikov
preprosto ignorira tovrstne razsežnosti in pristaja na splošno razširjeni
materialistični model. 
V luči teh dejstev se
zdi ponovno branje enciklike Divini
Redemptoris
še posebej zanimivo in nujno, saj je Učiteljstvo vsaj od leta
1990 večinoma molčalo o nevarnostih komunizma v njegovih številnih oblikah,
predvsem pa ni tega vprašanja dovolj jasno povezalo z gospodarsko
ureditvijo.