Sveta Evharistija in prenova Cerkve, 4. del


10. Katoličani
verjamemo več kot Matin Luther in nekateri drugi protestantje. Ne verjamemo le
v pravo prisotnost, temveč tudi v transsubstanciacijo kruha in vina v
Kristusovo telo in kri. Sveta posvečena
hostija torej za nas ni le sveti predmet, temveč živi Bog sam v vsem svojem
veličanstvu.
Gotovo bi zato morali pokazati več spoštovanja do svete Evharistije
kot Martin Luther. Prav tako bi morali pokazati več spoštovanja kot ga
muslimani izkazujejo Koranu. Zato je
stvar pastoralne nujnosti, da vsi katoličani začnejo izkazovati zunanje in
notranje spoštovanje in čaščenje svetemu obhajilu, ki pripada le Bogu.
Katoličan bi moral dati Bogu največ, kar ima
(sv. Tomaž Akvinski je
zapisal: quantum potes, tantum aude: sequence Lauda Sion). Ko sprejemamo sveto hostijo, od nas ni
zahtevan minimum, temveč maksimum notranjega in zunanjega čaščenja. Majhnost
svete hostije ne opravičuje minimalizma kretenj češčenja. Najmanjši, najranljivejši – to je danes v Cerkvi prav evharistični
Gospod med časom svetega obhajila. 
Sedaj bi lahko navedli pastoralne vzroke, ki podpirajo sedanjo prakso.
To so npr. t. i. pravice vernikov. A te pravice nasprotujejo pravicam, ki jih
ima Gospod, Kralj kraljev: njegovi pravici, da ga častimo, kolikor nam je le
mogoče, tudi v sveti hostiji. To je
pravica najranljivejšega v Cerkvi.
Vsi drugi mogoči razlogi, ki bi
podpirali sedanjo prakso, zbledijo, ko jih primerjamo s pomanjkljivostmi le-te:
minimalizmom gest čaščenja ter izgubo številnih drobtinic svete hostije. Ravno
tako ti razlogi zbledijo tudi ob dejstvu, da sedanja praksa zmanjšuje ter šibi pravo katoliško vero v pravo
prisotnost Kristusa v sveti hostiji ter v transsubstanciacijo.
Ta moderna praksa, ki, kot smo videli, ni
nikoli prej obstajala v Cerkvi, nedvoumno korak za korakom slabi katoliško
evharistično vero.
Že leta 1970 je tako dunajska nadškofija podala
naslednje obrazložilo za dostopnost prejemanja obhajila na roko: »Dejstvo, da
lahko verniki primejo hostijo s prsti kot navadno hrano, bo razumljeno kot
preprosta in naravna gesta, ki pritiče temu znamenju.« (Amtsblatt, april
1970).  Taka naturalistična razlaga svete
hostije kot navadnega »znamenja« je v zadnjih štiridesetih letih doživela velik
vzpon, posebno med mladimi in najstniki. To kaže na to, da je moderna praksa
tudi pastoralno slaba, saj zmanjšuje in šibi polnost vere ter posledično
notranje in zunanje znake čaščenja.
Primer obvestila: prepovedano pri tradicionalnih mašah!
11. Obdobja razcveta Cerkve so bila vedno obdobja pokore in velikega čaščenja
zakramenta zakramentov – svete Evharistije. Zaradi moderne prakse prejemanja
obhajila na roko danes prihaja do šokantnega upada znamenj pobožnosti in čaščenja
tega zakramenta. Še huje, prihaja tudi
do številnih izgub drobtinic svete hostije, ki so poteptane s strani ljudi v cerkvah.
Ta situacija zato zahteva vsaj počasen umik moderne prakse podeljevanje svetega
obhajila.
Še bolj pa zahteva
zadoščevanje evharističnemu Gospodu, ki je neprenehoma žaljen v zakramentu
svoje ljubezni.
To je bila tudi zahteva angela, ki je leta 1916 spregovoril
pastirjem v Fatimi. Sestra Lucija takole opisuje ta dogodek: »Takoj, ko smo
prispeli tja, smo začeli z molitvijo Angelovega čaščenja na kolenih, z obrazom
do zemlje. Vzdignili smo oči, da bi videli, kaj se dogaja, in videli smo
angela, ki nosi kelih v levi roki. 
Kaplje krvi so padale v kelih iz hostije, viseče nad njim. Angel sam je
nato pokleknil zraven nas in trikrat povedal naslednjo molitev: “Sveta
Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh … ” Po tem se je vzpel, spet vzel kelih
in hostijo v roko, dal hostijo meni in kelih do Jacinte in Francisca, rekoč:
“Vzemite in pijte telo in kri Jezusa Kristusa, ki je hudo žaljen s strani
nehvaležnega človeštva. Zadostite za svoje zločine in potolažite svojega Boga.
Nato je spet pokleknil na tla in ponovil z nami isto molitev še trikrat.«
(Andrew Apostoli, Fatima for Today. The Urgent Marian Message of Hope,
San Francisco 2010, 34-35).
12. Bil bi pastoralno nujen in duhovno ploden
ukrep, če bi Cerkev po vsem svetu razglasila »Dan zadoščenja zaradi zločinov
storjenih proti presvetemu evharističnemu zakramentu«.
Sveti Duh bo Cerkev obdaril z milostjo prave obnove le, če bo
evharistično Gospodovo telo čaščeno z vsemi častmi, če bo ljubljeno in varovano
kot pravo Najsvetejše.
Sveti Tomaž Akvinski tako piše v svoji evharistični
himni Sacris sollemniis: »O Gospod,
obišči nas, kolikor te častimo v tem zakramentu« (sic nos Tu visita, sicut Te colimus). In danes lahko rečemo brez
dvoma: »Gospod, obiskal boš svojo Cerkev, kolikor se bo moderna praksa
prejemanja svetega obhajila umaknila in kolikor bomo zadostili za zločine proti
tebi s kesanjem in ljubeznijo.« Takrat, ko bodo v cerkvah po vsem svetu verniki
ponovno prejemali telo našega Gospoda v sveti hostiji v drži bibličnega
čaščenja “proskynesis”, t. j. kleče in na usta, ter tako čistega srca dovolili,
da jih sam Gospod ponovno nahrani kot svoje otroke,
takrat bo zares prišel pravi “aggiornamento”, prava prenova Cerkve, ki sta si
jo tako želela blažena papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. Slednji nam je v
svojem duhovnem testamentu zapustil naslednje besede: »Ne more biti nobene pretiranosti v naši skrbi te skrivnosti, kajti ta
zakrament vsebuje vso skrivnost našega odrešenja.«
  (Enciklika Ecclesia de Eucharistia,
61).
Originalen govor je dostopen na tem
spletnem naslovu: