Zmaga bradatega travestita na
Evroviziji ni minila brez odzivov. Če so iz ”naprednega” dela javnosti bili
skoraj vedno polni navdušenja, pa je katoliški del slovenske javnosti skoraj
molčal. Odzvali so se sicer na spletni strani 24kul, kjer so srž problema sicer
zaznali, vendar ta ni bil deležen potrebne analize.

Večna revolucija

Zagotovo je že vsem jasno, da pri
tem ne gre za izoliran fenomen izrojene pop-kulture, temveč za pop-kulturni
izraz raznoraznih ”akademskih” teorij o naravi spola samega. Toda tudi te teorije
niso samonikle, temveč predstavljajo zgolj dokončno stopnjo modernosti,
pripeljano do svojega logičnega zaključka. Ameriški konzervativni mislec
Richard Weaver je namreč izvor modernosti postavljal v poznosrednjeveški
nominalizem. Ta je namreč zaradi dvoma v resnico pojmov samih postavil neko
”praseme” t. i. kritične teorije družbe. Razvrednotenje pojmov kot takih, ki
bi jih lahko razumeli podobno kot Platonove ideje, je povzročilo odpoved
možnosti spoznanja absolutne resnice, posebej take absolutne resnice, kakršna
ne leži v polju fizičnega in kot taka ni dokazljiva z eksperimentalnimi
metodami. Takšen razvoj pa je skozi znanstvene in filozofske revolucije
novoveškosti, med katerimi naj omenimo zgolj Luthrovo ”zamajanje” cerkvene
avtoritete, ter ločitev snovnega in duševnega s strani Reneja Descartesa,
pripeljal do stanja v katerem lahko, sicer popolnoma ”fiktivna” ločitev
pojmov sex in gender,
pripelje do nove ideologije.

Sicer pa ideologijo študij spolov
oz. gender studies, o kateri bo tekla beseda v naslednjih vrsticah, velja razumeti
kot ”hipermoderno” ali celo nekakšno novo vrsto marksizma, kajti če je
marksizem poskušal ustvariti brezrazredno družbo, potem poskušajo ideologi
”spola” ustvariti brezspolno družbo.

Teorija spola in politična korektnost

Izkušnje razsvetljenstva in
francoske revolucije, Marxove filozofije in komunističnih režimov ter konec
koncev tudi hipijevskih gibanj in leta 1968 nas učijo, da idej, kakršna je
teorija spola, ne smemo podcenjevat, pa če se našim ušesom slišijo še tako absurdne.
Kaj ta teorija pravzaprav predpostavlja in kako je nevarna za družbo? Teorija
spola je produkt t. i. študij spola oz. angleško poimenovano ”gender studies”. Sama predpostavka
te ”znanstvene discipline” pa je v svojem bistvu nominalistična, saj gre za domnevno
vsebinsko razliko med sopomenkama ”sex”
in ”gender”. Tako naj bi po
omenjeni teoriji prva beseda označevala biološki spol, se pravi tisti, ki ga
označujejo primarni in sekundarni spolni znaki, drugi pa naj bi bil t. i.
družbeni spol, ki se konstituira preko diskurza oziroma trenutno prevladujočih
vrednot in subjektivnega dojemanja samega sebe. Kar je omogočilo takšno
koncepcijo ”spola”, pa je odraz zavrnitve bibličnega in naravnopravnega nauka,
da je človek ustvarjen po božji podobi bodisi kot moški (mož) bodisi kot ženska
(žena).

Na tej točki se manipulacija z
jezikom, kakor smo mu priča pri študiji spolov, veže še z enim nevarnim fenomen,
in sicer t. i. politično korektnostjo. Omenjeni projekt evropske levice, ki ima
kot svoj cilj s spreminjanjem jezikovnih oblik narediti družbo bolj strpno, se
kaže v najrazličnejših primerih. Bodisi gre za ”spolno nevtralen” jezik, kar
lahko vidimo v anglosaškem svetu, kjer recimo beseda ”firefighter” zamenja besedo ”fireman”, ali pri zamenjavi ”policeman” oz. ”policewoman”
s ”policeofficier”. Seveda pa
imamo Slovenci tudi samonikel primer tovrstne neumnosti, in sicer besedno zvezo
”gospa profesor”. Politična
korektnost je enega svojih viškov dosegla v Franciji, kjer so iz uradnih
dokumentov odstranili besedo ”mademoiselle”
(gospodična), ker naj bi bila žaljiva do neporočenih žensk. Spomnimo se samo na
Orwellove napovedi, da bo manipulacija z jezikom ena od najbolj opaznih poti v
totalitarizem.

Umetnost propagande

Gospod ”Wurst” je ob zmagi
dejal: “Ta noč je posvečena vsem,
ki verjamejo v prihodnost miru in svobode. Mi smo enotni in – neustavljivi smo!”
Ta izjava je bila sicer najverjetneje izrečena kot puhlica, podobno kot mirovni
projekti misic sveta, toda kljub temu odraža določene družbene procese, ki jih
ne bi smeli ignorirati. Zahodna družba je namreč že nekaj časa v stanju
”kulturkampfa”, v katerem levičarske sile igrajo močno vlogo. Zato se moramo
vprašati o njihovi strategiji. Ta sploh ni več skrita, temveč jo je mogoče
najti jasno zapisano že v delih Antonia Gramscija, enega izmed klasikov
marksizma 20. stoletja. Gramsci je namreč postavil tezo, da je predpogoj za
ohranitev oblasti po revoluciji t. i. kulturna hegemonija. Slednjo pa se doseže
z pridobitvijo vodilnih položajev znotraj univerz, vlade in še toliko bolj
medijev. O pomenu medijev in znotraj njih še posebej časnikarstva za javno
koncepcijo resnice nam lepo priča misel Oswalda Spenglerja, da je za množico
resnica tisto, kar se konstantno bere in sliši. Prav tako se je pomena
ponavljanja kot propagandnega orožja zavedal Joseph Goebels.

Naravno pravo in svoboda

Kje pa se naša razmišljanja
začenjajo ponovno stikati z zmagovalcem Evrovizije? Zmago so namreč odločili
glasovi in glasove so dali ljudje, kar pomeni, da jih je moral kandidat z nečem
prepričati. Glede na neugleden sloves Evrovizije je zelo malo verjetno, da je
bila to glasba. Iz tega sledi, da je moral avstrijski pevec izražati nekakšno
stanje duha znotraj evropske družbe. Vse več držav namreč sprejema absurde kot
so ”partner A” in ”partner B” na poročnih listih, namesto mož in žena,
možnost izbire spola, ki ni ne moški ne ženski, na obrazcih in dokumentih ter
hkrati zmanjšuje starost za legalno privolitev v spolne odnose. Vse to je še
toliko bolj zanimivo, če pogledamo še drugo plat zakonodaje. Vse več je namreč
omejitev glede kajenja, protidiskriminacijski zakoni so začeli resno posegati v
svobodo vere, vesti in govora, peticije kot je tista proti krstu otrok kažejo
tudi na težnjo, da bi se vzgoja otrok vse bolj koncentrirala v rokah države.
Spomnimo se zgolj na pristojnosti, ki bi jih centri za socialno delo dobili v
primeru, če bi bil slovenski družinski zakonik sprejet. Dragi bralci, v zaključku
naj vas spomnimo na klasično delo ”Krasni novi svet” Aldousa Huxleya, v
katerem je napovedano poudarjanje seksualne svobode v času, ko bodo vse ostale
svobode omejene. In simbol te težnje je zmaga Conchite Wurst.

Zločinski teoriji spola se uprimo
z razkrinkavanjem njene absurdnosti, trudimo se za vzorno krščansko družinsko
življenje, za zagovornike nečistosti pa molimo in zadoščujmo s svojimi žrtvami.
Sveti nadangel Mihael – brani nas v boju zoper hudega duha!