Blaž Koman: Niso od sveta kakor jaz nisem od sveta (Jn 17,16)


Frančišek: vedno v talarju

Gneča na letališču ni nič manjša
kakor ob koncih tedna, ko se evropski narod razprši iz evropske »prestolnice«
na vse konce stare celine. Iz zvočnikov se sliši odmevajoče klice za vkrcanja, spremembe
letov, izgubljen malček išče mamo in jo čaka pri terminalu številka
triintrideset, trgovine se bodo zaprle za uro in pol zaradi opoldanskega
počitka.
Zatopljen v Zupanove stavke
Menueta za kitaro se zdramim, ko vsesplošno urejenost letališčne norije
predrejo zvoki, ki jih nezavedno prepoznam kot hrupu nepripadajoče in izvzete
iz kaosa. Vse skupaj se dogaja nekje v bližini. Odložim knjigo in se ozrem
naokoli. Nedaleč od mene je zbrana skupina ljudi, ki se zbegano sklanja nad
nečem na tleh.
Sedeč udobno v stolu se nagnem
naprej, da bi morda bolje videl, kaj se dogaja. Na tleh opazim podplate
čevljev. Ležeč iz njih je preko tal stegnjen moški in ob njem na kolenih gospa
srednjih let, ki ga drži za roko, zmedeno pogleduje okoli in v francoščini
sprašuje po nekom. Kmalu prepoznam besede: »Où est le prêtre?« Naj ga nekdo
poišče. V njunih sklenjenih rokah stiskata rožni venec in čakata na duhovnika,
da bo – očitno umirajočemu gospodu – podelil poslednji zakrament.
Nedaleč stran je v revijo
zatopljen mlad kaplan v svojih tridesetih letih. V domovino se vrača z neke
mednarodne konference v Bruslju. Utrujen si je nadel slušalke in se ob zvokih
glasbe zatopil v članek o kontracepciji. Oblačila ne dajo vedeti o njegovem
poklicu. Stare kavbojke in srajca s kratkimi rokavi, preko katere si je nadel
debelo modro jopico, ga zlijejo z vsemi ostalimi dušnimi plovili na tem
letališču.
Ljudje nad umirajočim gospodom se
ozirajo naokoli in iščejo duhovnika, da bi z blagoslovom pospremil njegovo dušo
v Nebeško Kraljestvo. Kljub temu da jim je naš mladi kaplan na dosegu oči, ga
ne prepoznajo kot duhovnika, on pa na žalost ne opazi njihove stiske. Ob
hlipajoči molitvi žene ob sebi gospod izdihne in se v upanju na gospodovo
milost odpravi v večno življenje k Očetu.
Opisana situacija je lahko le ena
izmed mnogih, ko bi ljudje potrebovali duhovnika, pa bi ga ne mogli prepoznati.
Odpre se popolnoma upravičeno vprašanje: je res pomembno, da nosijo duhovniki
svoja duhovniška oblačila? Kaj ni pomembno tisto, kar je notri – v njih? Morda
je pomembno celo to, da se tudi s svojimi oblačili znajo približati ljudem,
predvsem mladim. Da so »kul« in »hip«.
Pred kratkim sem zasledil objavo
prijateljice sestre Hčere pomočnice na Facebooku ob izvolitvi novega vrhovnega
predstojnika »Salezijancev«. Na fotografiji je bil prikazan mož, ki se ni prav
v ničemer razlikoval od kakšnega politika ali bančnega uslužbenca, morda
prodajalca avtomobilov. Z vsem spoštovanjem do teh treh poklicev sem v komentar
pod fotografijo vseeno malce zbadljivo, a popolnoma resno zapisal:
vodstvo izumirajočih španskih frančiškanov
»Kdo pa je ta gospod na
fotografiji? Kak poslovnež?«
Sestra je z veliko mero strpnosti
odgovorila, da je on novi vrhovni predstojnik in tako naprej in tako dalje.
Pa mi odgovor ni bil povšeči, ker
nekako ni zgrabila moje »vabe«. Zato sem napisal, da se opravičujem, vendar
nisem mogel tega vedeti, ker niti nisem vedel, da je gospod na fotografiji
duhovnik. Da pa me zanima tudi, kako se lahko tako oblači nek kandidat za
vrhovnega predstojnika katoliškega inštituta? Saj da tudi sestre ne skačete
naokoli v trenirkah, mini krilih in poslovnih kostimih kot naša prva
ministrica.
»Kako to, torej?« me je zanimalo.
V odgovor sem dobil klasičen – in
citiram!: »Obleka ne naredi …«
Nadaljnjemu diskurzu sem se ognil
in se raje odločil, da o tej temi napišem zapis za na spletni portal. Verjetno
mi ni potrebno prav posebno poudariti, kako zelo se ne strinjam s to trditvijo,
da »obleka ne naredi« človeka. Saj vendar – za izhodišče vašega razmišljanja –
vsi hodimo naokoli oblečeni. V kolikor bi držala trditev sestre – in verjetno
mnogih njenih somišljenikov! –, bi bilo potemtakem vseeno, ko bi naokoli hodili
goli, razcapani, neumiti, morda z majico, nataknjeno na nogah in na vsaki roki
po eno srajco, na glavi pa prevelik škorenj?
In vendar gre pri duhovniški opravi
za nekaj popolnoma drugega. Za izhodišče svojega razmišljanja sem vzel pozicijo
iz svetopisemskega citata navedenega v naslovu: »Niso od sveta, kakor jaz nisem
od sveta.« (Jn 17,16)
vodstvo izumirajočih španskih karmeličanov
Pa se za začetek premišljevanja
vprašajmo: je duhovništvo poklic? Ali je morda karierna pot, morda celo beg
pred svetom, morda kamuflaža? Zagotovo je poklic in mora ostati po-klic za
slehernega, ki stopi na to pot. In od nas laikov se zahteva, da stojimo
poklicanim v oporo in spodbudo na njihovi poti, sočasno pa, da kot od božjih
pastirjev, ki jim je ta služba naložena po svobodni izbiri, da se bodo odzvali
(po)klicu Očeta, zahtevamo, da nas bodo vodili po poti Resnice s svojim zgledom
in napotki!
Vprašanje se seveda pojavi samo
od sebe, ko pa imamo danes toliko poklicev, da se mladi in malce starejši
skorajda do smrti odločajo, kaj bi sploh želeli početi. A v klasičnem smislu so
stvari precej preproste in je kar nekaj poklicev, ki izstopajo. Tako po svoji
poklicanosti in nalogah na njihovi poti kot po svoji uniformiranosti. Od
klasičnih družbenih struktur vojske in klera, do današnjih čistilcev,
medicinskega osebja, poslovnežev in tako dalje.
Sam se zamislim nad duhovnikom
ali celo redovnikom(!), ki ga srečam v laični opravi. Kot človeka z močnim
občutkom za človekovo psiho me prešinejo zle slutnje.
Najprej pomislim na človeka, ki
se sramuje svojega poklica. Zakaj drugače bi nekdo ne nosil kolarja ali celo
talarja? To je prva misel, ki preleti moje omejene možgane. Mar ne gledamo na
vojake, ki se v boju oblačijo v drugačne uniforme kot uniforme tistega za
katerega se bojujejo, kot strahopetne, dvolične, lisičje, pritlehne in
zvijačne? Mar niso tudi katoliški duhovniki in redovniki bojevniki v boju za
Resnico in Pravico, ki jim je naložen po našem Gospodu in njim po zakramentu
svetega reda?
Pa si rečem: »Dobro, morda se ne
sramuje svojega duhovniškega stanu, morda mu je le obleka neudobna.« In v hipu
se znajdem v trenutku Kristusovega križanja in padem na kolena pred Gospodom na
križu. Iz ran mu teče kri, obraz ima okrvavljen, hrope in v silnih mukah zbira
moči, da bi izrekel zadnje besede za nas ljudi. In se spomnim njegovega križa
in njegove zapovedi: »Če hoče kdo iti za
menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.«
(Lk
9,23). Kako šibek sem torej, da mi je neudobno neko oblačilo, ki je v resnici
iz zelo sodobnih in blagih materialov, sam pa si drznem reči, da sem Kristusov
učenec in po milosti Njegovega zakramenta pastir in zgled laikom?!
trenirkarke – izumirajoče ameriške heretične nune
Tako ovržem obe vprašanji, zakaj
bi duhovnik ne nosil duhovniških oblačil, in, ker sem znotraj mladinske
pastorale precej deloval s »salezijanci«, pomislim na očeta Bosca. Na njegove
oratorije in kako je v 19. stoletju z mulci tekel za žogo, se igral raznorazne
igre, nato pa daroval čudovito mašo po takratnem mašnem obredu. In vse to v
talarju in primerni duhovniški obleki.
Seveda je smiselno na tem mestu
izpodbijati z vprašanjem, ali ne gre tu za goli formalizem? Sodobni
postkoncilski moderni tokovi bi rekli, da je važno, kaj je v človeku. Da mora
biti duhovnik dober in blizu ljudem in da imajo mnogi laiki odpor do talarja,
ker ustvarja distanco, a sam sem mnenja, da je stvar vse prej kot zgolj
vprašanje forme, kot bi mnogi radi zreducirali vse pravoverne težnje.
Duhovnik je Kristusov bojevnik. Z
naše smeri smo že ničkolikokrat pisali o formi in tem, kaj forma je. Kadar teče
diskurz o liturgiji, molitvi ali na videz malenkostnih rečeh, imamo mi pred
seboj široko in v prihodnost usmerjeno sliko. Za nas forma ni formalizem. Za
nas je forma resnični in iskreni izraz tega, kar nosi človek v sebi. Je vaš
duhovnik resnični pastir, ki verjame v podeljeni zakrament svetega reda in v
poklic, s katerim ga kliče Oče v boj za našo sveto katoliško in apostolsko
Cerkev? Boj, s katerim ga Kristus vabi, da brani Njegovo nevesto, nauk in
misterije? Boj, v katerem ga Sveti Duh milostno posvečuje, da zmore ostati
trdna priča in nestrahopeten evangelist Resnice?
V kolikor zmore duhovnik
odgovoriti na ta vprašanja pritrdilno, nima enega razloga, da bi se sramoval
svojega zunanjega izraza pripadnosti duhovniškemu stanu. V kolikor ima
pomisleke, pa bo sem in tja – odvisno od »primernosti« dane situacije –
oblekel, kar mu bo po volji, da bo bolj ustrezal družbi.
In obratno, mar si duhovnik, ki
ne zmore odgovoriti na zgornja vprašanja pritrdilno, sploh zasluži duhovniška
oblačila, ali so ta zanj morda le krinka, da sme vršiti svoja hudodelska
dejanja?
Pa mi, laiki? Mislimo, da bi
lahko bili dovolj trdni v veri, da bi zmogli »stopiti v
njihove čevlje«?
Prihodnost