“Ad orientem” za oživitev župnije – nova evangelizacija


Verniki stokajo, da ni
duhovnikov, duhovniki stokajo, da ni vernikov. Še bolj stokajo, ker verniki ne
naročajo več svetih maš. Če jih ne bi več plačevali, bi to ne bila tako velika
težava. Ekonomska kriza. Težava je v tem, da verniki svetih maš sploh ne naročajo več! Tako se
je pred časom župnik pomembne mestne župnije pri oznanilih potožil, da nimajo
mašnih namenov in s tem, povsem logično, niti mašnih darov. Na srečo pa imajo
veliko pogrebov, sem si mislil. Precej ponižujoče je na tak način prositi
vernike in na dolgi rok tudi popolnoma neprimerno. Veliko bolje bi bilo, če bi duhovnik začel večkrat pridigati o namenu,
bistvu in svetosti svete maše ter o nujnosti in potrebnosti naročanja svetih
maš. Poglejmo v stari Veliki katekizem [1], ki nam tako krasno pove:
Kaj je namen, da se
Bogu daruje sveta maša?
Daritev svete maše se
daruje Bogu:
1. da ga spodobno
častimo in hvalimo (hvalna daritev)
2. da se mu
zahvaljujemo za vse dobrote (zahvalna daritev)
3. da zadostimo Božji
pravičnosti in pridobimo milost kesanja in pokore ter odpuščanje kazni za greh
(spravna daritev)
4. da izprosimo sebi in
drugim vse dobro za dušo in telo (prosilna daritev)

Mislite, da so verniki kaj takega
slišali v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih? V škofijski stavnici, če bi
ta obstajala, bi kvota bila za nikalen odgovor vsaj 37 proti 1. Je torej čudno,
da duhovniki pretežno mašujejo za umrle in redko za zahvalo, čast in za časne
potrebe župljanov?
Skoraj vsi se ukvarjamo
z vprašanjem, kako oživiti Cerkev na Slovenskem. Nekateri predlagajo enostavno
nevzdržne rešitve in mnogi jim nasedajo. Tak primer so t. i. besedna bogoslužja z delitvijo obhajila,
ali, kakor jih jaz zaničevalno poimenujem, »maše tete Justi« (tista namišljena
teta, ki je modrovala v osnovnošolski reviji PIL), saj jih večina na koncu žal
razume kot prave svete maše, o čemer pričajo primeri iz tujih držav. Neprimerni
laiki na neprimernem mestu počnejo neprimerne stvari. To so poskušali že v ZDA
in drugod na Zahodu, brez uspeha. Ločiti
evharistijo od spovedi je norost! Rezultat so same sive glave in umirajoče
župnije. Primerov dobre prakse na tem področju ni.
V
tradicionalnem svetu je primerov dobre prakse veliko. Oživljene župnije, polne
klopi, tri nedeljske maše, velike družine, duhovni poklici in še veliko več.
Da bi se ustavili, si oglejmo primer povprečne ameriške župnije, kjer so se
odločili za nekaj, kar je v našem okolju skoraj nepredstavljivo. Iz cerkve so
vrgli mizo in se obrnili k Bogu! 
Tako piše župnik na
spletnem portalu skupnosti, ki ji pripada: [2]
To
je pismo, ki sem ga ravnokar poslal prijatelju duhovniku. Napisal sem ga, ker
mislim, da duhovniki ne smemo biti več prestrašeni. Strinjam se z nedavno
objavo prispevka (na tej spletni strani, op.p.), ki je trdil, da se duše
pogubljajo, medtem ko si mi jemljemo čas. Vsi še kako dobro vemo, da Bog to
hoče… Enostavno ubogajmo in dovolimo, da Bog blagoslavlja našo poslušnost!
Dragi
Oče,
Želel
sem ti pisati, da bi ti sporočil o neverjetnih rečeh, ki jih je Bog pri nas
dela…
Leto
je mimo in rezultati so tukaj.
Preteklo
je malo več kot leto dni, odkar smo odstranili samostoječi oltar in se odločili
za bogoslužje »ad orientem« pri vseh naših svetih mašah. Brez dvoma, bil je
velik preskok v veri, saj sem preprosto zaupal, da bo Bog poskrbel.
Začetni
odgovor nekaterih iz »stare garde« je bil živce parajoč. Dejansko se jih je
nekaj odločilo zapustiti župnijo in so se razpršili po sosednjih župnijah.
Nasprotno
pa sploh ne vem,  kje začeti pri
razlaganju vseh dobrih sadov tega dejanja.
Najprej,
duhovne koristi so otipljive. Naša župnija ima občutek, da resnično časti in to
je preprosto čudovito.  To se vidi npr. v
tem, da so ministranti bolj zbrani in spoštljivi. Ljudje prej prihajajo in
molijo rožni venec in mnogi ostajajo po maši, da bi molili zahvalne molitve.
Vsi darujejo primerne kretnje (prikloni,…) ob pravem času. Skoraj vsi so se,
večina v zadnjem letu, začeli zares oblačiti za k maši. Zgleda, da se vsako
nedeljo še ena ženska odloči nositi »pajčolan« – PRI NOVUS ORDO! 300 ljudi je
pravkar opravilo 33 dni priprave na posvetitev Jezusu preko Marije!!!
Naš
zbor se je v zadnjem letu podvojil in tako lepo pojejo polifonijo, da mislim,
da bi morali posneti CD. Celo moška »schola« se je v zadnjem letu povečala iz 7
na skoraj 20 članov. Ti možje so postali prava »klapa«, saj se mesečno dobivajo
v moji moški kleti, kar imenujemo »pipe and pints«… Skoraj vsi med njimi
uživajo ob pipi in pivu, medtem ko govorimo o s Cerkvijo povezanih rečeh in
skušamo rešiti svetovne probleme. Skoraj vsi med njimi so mladi strokovnjaki.
Nisem
gledal v nobeno statistiko, a zgleda, da se je v zadnjem letu povprečna starost
naših župljanov spustila iz 65 na 35 let. Veliko mladih družin nas je odkrilo
in se priključilo k župniji. Tako lepo je slišati čebljanje in vreščanje
najmlajših med sveto mašo. Moj tajnik je pripomnil, da zgleda, kot bi se vsak
teden prikazala nova mlada družina.
Prejšnje
leto je naš gospodarski svet predlagal, da začnemo s posebno akcijo zbiranja
denarja, saj smo čutili posledice ekonomskega padanja v zadnjih petih letih.
Prosil sem jih, da počakamo še leto dni, da bolje vidimo sadove maševanja proti
vzhodu. Nejevoljno so se strinjali. Leto kasneje, ravnokar smo imeli
gospodarski svet, – pazi zdaj – so se darovi povišali za 45 % V ENEM LETU!
Ne
morem trditi, da se bo to zgodilo v vsaki župniji, ki se bo odločila tvegati in
se podala v to smer. Želel sem le podati še eno zgodbo župnije, ki je zaupala v
Boga in je priča, kako je Bog blagoslovil potezo darovanja večje spoštljivosti
pri sveti maši, posebno z maševanjem »ad orientem«.
Ad
majorem Dei gloriam!
V času, ki je minil od
objave pisma, so v tej župniji postavili novo obhajilno mizo.  Župnik se je naučil maševati tradicionalno
latinsko mašo. Prvič je tako javno maševal na pepelnično sredo.
To
je nova evangelizacija!
[1] Veliki katekizem
ali krščanski nauk. Celovec: Družba sv. Mohorja. 1898; 145