Zakrament sprave ali pogovorno
spoved je dandanes zagotovo najmanj razumljen zakrament. Dvomi o njegovi
smiselnosti so posledica različnih dejavnikov: splošnega krhanja vere, slabe
kateheze, opuščanja zavesti o obstoju greha in poslednje sodbe ter zmotnega
prepričanja, da Bog vsakemu krščenemu samodejno odpušča oziroma ne predvideva
duhovnikovega posredništva v obliki vernikove izrecne izpovedi grehov.

Vsakokratni greh je povzročena rana Bogu, sebi in bližnjim. Grešiti
pomeni prelamljati (eno ali več izmed) deset Božjih zapovedi, kar je izraz
pomanjkanja naše ljubezni do Boga, sebe in bližnjih. Greh je zavrnitev
očetovske skrbi Boga in zapiranje v lastno nebogljenost, kjer Božja milost ne
more več delovati, saj je z grehom izrinjena iz srca. S tem postane človek
zapisan oddaljenosti od Boga, ki se konča v peklu. Kljub neizogibni grešnosti človeka nam Bog skozi zakrament sprave
ponuja možnost vrnitve k ljubečemu odnosu z Njim in obnovitve vključenosti v
Njegovo Cerkev. Ta zakrament nam omogoča priznanje grehov, iskreno
obžalovanje, pridobitev Kristusovega odpuščanja, nalogo za zadostitev oziroma
ponovno izgradnjo tega, kar je greh porušil, in trdnost pri resničnem
izboljševanju življenja, upoštevajoč lastne moči in Božjo milost. Zakrament
sprave v prvi vrsti sledi Kristusovemu delovanju: med svojim zemeljskim
bivanjem je namreč odpuščal grehe in skupaj s tem grešnike vračal v skupnost/občestvo
Njemu zvestih. Prav to je tudi cilj
zakramenta sprave – odpuščati grehe in grešnika ponovno vrniti v Cerkev. Zakrament
sprave sestavljajo štirje deli: obžalovanje, izpoved, pokora/zadoščevanje in
odveza.

Obžalovanje je iskrena žalost nad žalitvijo Boga in najpomembnejše
dejanje spovedanca. Greh ne more biti odpuščen, v kolikor ni obžalovanja in trdnega
sklepa izboljšati svoje življenje.

Izpoved je glasno izrekanje naših grehov Bogu in govorjenje o njih
duhovniku, ki deluje v osebi Kristusa.

Pokora/Zadoščevanje je nujno sredstvo na poti rasti v resnici in
ljubezni, ki vsaj delno popravlja krivice, ki smo jih storili Bogu, sebi in
bližnjim. Usmiljenje je namreč nesmiselno brez pravičnosti. Bog nam obžalovane grehe
resda odpušča, a nas hkrati poziva, da čimbolj popravimo škodo, ki smo jo
storili. Brez pokore ali zadoščenja je obžalovanje zaman.

Odveza je duhovnikovo izrekanje besed o resničnem Kristusovem
odpuščanju grehov in opomin, da je odpuščanje mogoče edino po zaslugi
Kristusove prelite krvi na križu, ko se je sam Bog v osebi učlovečenega Sina
žrtvoval za grešnike, da bi zadostil za vse njihove prestopke, jih tako odkupil
pri pravičnem Bogu Očetu in jim dal možnost rešitve izpod bodoče večne smrti.

Vera je temelj zakramentov.
Zakramenti so vidno izražanje nevidnega, a dejanskega delovanja Boga v Njegovi
Cerkvi iz ljubezni do svojih sinov in hčera. Zakramenti niso mogoči brez vere v delovanje Svetega Duha po Njegovi
Cerkvi. Ko je vstali Kristus apostolom podelil Svetega Duha, je njim in
njihovim naslednikom (to je škofom in duhovnikom) podelil tudi pristojnost in
dolžnost odpuščati grehe v Božjem imenu. »Prejmite Svetega Duha. Komurkoli
odpustite grehe, so jim odpuščeni; komurkoli jih zadržite, so jim zadržani.«
(prim. Jn 20, 20–22) Duhovnik oziroma spovednik je torej Kristusov predstavnik
na zemlji znotraj Cerkve, ki ga sam Bog uporablja kot orodje za posvečevanje
svojih sinov in hčera.

Duhovnikov cilj ni beleženje posameznikovih grehov ali preverjanje
»ustreznosti« posameznih župljanov, temveč biti Božje orodje za sprejemanje
obžalovanja, prinašanja odpuščanja, ponovnega vključevanja v občestvo in
spodbujanja truda za krepostno življenje. Duhovnik v skladu s Kristusom ne
obsoja osebe na način, da bi ji že vnaprej odrekal nebesa, temveč obsoja greh,
to je dejanje prelomitve ljubezni. Tudi duhovnik hodi k spovedi in že iz
lastnih izkušenj dobro ve, da smo vsi neposlušni Kristusovi otroci, ki pa jih
Bog ne zapušča, v kolikor mu odpremo srca odpuščanju in se odločamo za
izboljšano sledenje zapovedim.

Katoliki so obvezani vsaj enkrat letno priti k spovedi. Sicer pa velja
pravilo: vsak smrtni greh kliče po čimprejšnji spovedi. Ker se Cerkev
zaveda grešnosti človeka in želi pri tem pokazati svojo materinsko skrb,
priporoča, naj verniki s pridom izkoriščajo ta zakrament in se ga tako čim
pogosteje udeležujejo. V tem oziru se je nadvse primerno spovedati enkrat ali
dvakrat na mesec.

Brez spravljenosti z Bogom in Cerkvijo ni dovoljeno pristopati k
zakramentu svete evharistije! Pristopanje k sveti evharistiji je priznanje
lastnega nahajanja v stanju milosti, to je v stanju, ki ga smrtni greh (še) ni
porušil. Evharistija namreč s človekove strani pomeni darovanje samega sebe
Bogu, da bi ga ta prežel in preoblikoval s svojo ljubeznijo za večno življenje.
Daritev s smrtnim grehom ni daritev, temveč izigravanje Božjega usmiljenja. Smrtni
greh označuje težko in zavestno dejanje, storjeno proti ljubezni Boga in
avtoriteti Cerkve. Kdor se nahaja v stanju smrtnega greha in bi bil rad deležen
Kristusovega telesa in krvi, se mora pred tem spovedati, s tem pa trdno skleniti,
da bo spremenil svoje življenje na bolje. To ne velja v primeru malih grehov,
ki sicer ranijo človekov odnos do Boga, sebe in bližnjega, a imajo manjšo težo
od smrtnih ali pa niso storjeni zavestno. Vseeno je vsakdo vabljen, da se spove
tudi manjših grehov, saj lahko ti brez posega Božjega odpuščanja in milosti
prerastejo v smrtne.