Težava današnjega
bogoslužja, predvsem katoliškega in protestantskega, ni v tem, da je preveč zabavno. Ravno nasprotno
– težava je v tem, da ni dovolj zabavno. Današnje bogoslužje, ki ga vse
prevečkrat zaznamujeta lahka pop ali rock glasba in hallmarkovska
sentimentalnost, namreč pozablja glavno obliko »zabave«, to je, če citiramo
anglikansko Book of Common Prayer, »da se sredi življenja nahajamo v smrti«.
bogoslužja, predvsem katoliškega in protestantskega, ni v tem, da je preveč zabavno. Ravno nasprotno
– težava je v tem, da ni dovolj zabavno. Današnje bogoslužje, ki ga vse
prevečkrat zaznamujeta lahka pop ali rock glasba in hallmarkovska
sentimentalnost, namreč pozablja glavno obliko »zabave«, to je, če citiramo
anglikansko Book of Common Prayer, »da se sredi življenja nahajamo v smrti«.
Današnje bogoslužje vse
prevečkrat zanemarja tragedijo, ki kot centralno temo človeškega življenja obravnava
smrt. Prav smrt pa je tudi centralna tema krščanskega bogoslužja. Temeljni
liturgični elementi vere, krsta in evharistije govorijo prav o smrti, brez nje
nimajo tudi nikakršnega smisla.
prevečkrat zanemarja tragedijo, ki kot centralno temo človeškega življenja obravnava
smrt. Prav smrt pa je tudi centralna tema krščanskega bogoslužja. Temeljni
liturgični elementi vere, krsta in evharistije govorijo prav o smrti, brez nje
nimajo tudi nikakršnega smisla.
Mogoče se komu zdi
čudno, da o tragediji in smrti pišemo kot o vrsti zabave, vendar je prav
tragičnost bila nepogrešljivi del človeške umetnosti vse od Homerja dalje.
Ljudje so vedno pritegnile tragične zgodbe, ko so se želeli dvigniti iz rutine
vsakdanjega življenja – kar je le druga beseda za zabavo v pravem pomenu
besede.
čudno, da o tragediji in smrti pišemo kot o vrsti zabave, vendar je prav
tragičnost bila nepogrešljivi del človeške umetnosti vse od Homerja dalje.
Ljudje so vedno pritegnile tragične zgodbe, ko so se želeli dvigniti iz rutine
vsakdanjega življenja – kar je le druga beseda za zabavo v pravem pomenu
besede.
Prav zato bi krščansko
bogoslužje moralo vpeljati vernike v tragičnost človeškega padca in vsega
nadaljnjega človeškega življenja. Ponuditi bi nam moralo jezik, s katerimi bi
hvalili Boga vstajenja in žalovali nad človeškim trpljenjem v tej »solzni
dolini«, ko smo oddaljeni od svojega Stvarnika, »v katerem se lahko spočije
naša duša«. S tem bi nam ponudilo način za srečanje z usodnim trenutkom, ki nas
vse čaka. Le tisti, ki sprejmejo dejstvo, da jih čaka smrt, jo lahko sprejmejo
z upanjem vstajenja.
bogoslužje moralo vpeljati vernike v tragičnost človeškega padca in vsega
nadaljnjega človeškega življenja. Ponuditi bi nam moralo jezik, s katerimi bi
hvalili Boga vstajenja in žalovali nad človeškim trpljenjem v tej »solzni
dolini«, ko smo oddaljeni od svojega Stvarnika, »v katerem se lahko spočije
naša duša«. S tem bi nam ponudilo način za srečanje z usodnim trenutkom, ki nas
vse čaka. Le tisti, ki sprejmejo dejstvo, da jih čaka smrt, jo lahko sprejmejo
z upanjem vstajenja.
Čeprav je tragedija in
tragičnost bolj ali manj odstranjena iz popularne kulture, kjer kraljujejo
sentimentalizem, pirotehnični efekti in preprost kretenizem resničnostih šovov,
je človeško življenje še vedno v temelju tragično. Smrt ostaja trmasta in neuklonljiva
konstanta, ki je ne more pregnati niti moderna medicina, niti postmoderno
govorjenje o samokreaciji in reinkarnaciji. Smrt je stvarnost, ni lingvistična
ali socialna konvencija, pa naj jo moderna kultura še tako odriva na stran in
jo poskuša ignorirati.
tragičnost bolj ali manj odstranjena iz popularne kulture, kjer kraljujejo
sentimentalizem, pirotehnični efekti in preprost kretenizem resničnostih šovov,
je človeško življenje še vedno v temelju tragično. Smrt ostaja trmasta in neuklonljiva
konstanta, ki je ne more pregnati niti moderna medicina, niti postmoderno
govorjenje o samokreaciji in reinkarnaciji. Smrt je stvarnost, ni lingvistična
ali socialna konvencija, pa naj jo moderna kultura še tako odriva na stran in
jo poskuša ignorirati.
Kar je najbolj
zaskrbljujoče je to, da je velik del krščanstva pristal na to moderno
samoprevaro. Tudi velik del sodobnega bogoslužja je le še distrakcija od te
končne človeške izkušnje. Kaj je t.i. »slavilna glasba« drugega kot
distrakcija, ki vernike odvrača od tragičnega vidika naše eksistence?
zaskrbljujoče je to, da je velik del krščanstva pristal na to moderno
samoprevaro. Tudi velik del sodobnega bogoslužja je le še distrakcija od te
končne človeške izkušnje. Kaj je t.i. »slavilna glasba« drugega kot
distrakcija, ki vernike odvrača od tragičnega vidika naše eksistence?
Celo pogrebi so postali
le še nekakšno praznovanje življenja umrlega. Le redko se še govori o »dolini
smrtne sence« in prosi Boga, da naj ubogi duši izkaže milost. Namesto tega so
postale popularne pogrebne pesmi kot je Sinatrova »My Way« in pogrebni govori,
ki so namenjeni kvečjemu slavljenju umrlega.
le še nekakšno praznovanje življenja umrlega. Le redko se še govori o »dolini
smrtne sence« in prosi Boga, da naj ubogi duši izkaže milost. Namesto tega so
postale popularne pogrebne pesmi kot je Sinatrova »My Way« in pogrebni govori,
ki so namenjeni kvečjemu slavljenju umrlega.
Od vseh bi morala
Cerkev zagotovo biti najbolj realna. Cerkev ve, kako globoko je človeštvo padlo, razume ceno, ki jo je Kristus za nas plačal, in neizogibno smrt vsakega
posameznega vernika. V psalmih ima Cerkev svoj pesniški jezik, ki izrazi najgloblja
hrepenenja človeštva. Predvsem to, da bi v naslednjem svetu našli večni in
popolni mir. V starih bogoslužjih Cerkve, smrt meče dolgo, ustvarjalno in katarzično senco. Naše čaščenje mora odražati
realnost življenja, ki se mora spopasti s smrtjo preden pride vstajenje.
Cerkev zagotovo biti najbolj realna. Cerkev ve, kako globoko je človeštvo padlo, razume ceno, ki jo je Kristus za nas plačal, in neizogibno smrt vsakega
posameznega vernika. V psalmih ima Cerkev svoj pesniški jezik, ki izrazi najgloblja
hrepenenja človeštva. Predvsem to, da bi v naslednjem svetu našli večni in
popolni mir. V starih bogoslužjih Cerkve, smrt meče dolgo, ustvarjalno in katarzično senco. Naše čaščenje mora odražati
realnost življenja, ki se mora spopasti s smrtjo preden pride vstajenje.
Samo mrtvi namreč lahko
vstanejo. Kot je videl drugi razbojnik na križu, se v Kristusovo kraljestvo
vstopi skozi vrata smrti. Cerkev je včasih to vedela in v bogoslužju je bila
prisotna tudi katarza, ki je marsikje danes izgubljena. Verniki so vsak teden
zapustili mašo po soočenju z najglobljo resničnostjo svoje eksistence. Morda je
ironično, ampak cerkev, ki sooča ljudi z realnostjo kratkosti življenja, jih
pripravlja na vstajenje bolje od cerkve, ki gre naravnost do vstajenja brez
tega »nerodnega« dejstva umrljivosti.
vstanejo. Kot je videl drugi razbojnik na križu, se v Kristusovo kraljestvo
vstopi skozi vrata smrti. Cerkev je včasih to vedela in v bogoslužju je bila
prisotna tudi katarza, ki je marsikje danes izgubljena. Verniki so vsak teden
zapustili mašo po soočenju z najglobljo resničnostjo svoje eksistence. Morda je
ironično, ampak cerkev, ki sooča ljudi z realnostjo kratkosti življenja, jih
pripravlja na vstajenje bolje od cerkve, ki gre naravnost do vstajenja brez
tega »nerodnega« dejstva umrljivosti.
Bonhoeffer je nekoč
vprašal: “Zakaj se je zgodilo, da je kino pogosto bolj zanimiv, bolj
razburljiv, bolj človeški od cerkve?” Prav res, zakaj? Cerkev z manj realističnim
pogledom na življenje kot tisti, ki ga najdete v kinu? Za nekatere bi to lahko
bilo zabavno, zame pa je tragedija.
vprašal: “Zakaj se je zgodilo, da je kino pogosto bolj zanimiv, bolj
razburljiv, bolj človeški od cerkve?” Prav res, zakaj? Cerkev z manj realističnim
pogledom na življenje kot tisti, ki ga najdete v kinu? Za nekatere bi to lahko
bilo zabavno, zame pa je tragedija.
Prirejeno po Carl R. Trueman, izvirni članek: KLIK www.firstthings.com