Reši svojo dušo! (4) – O smrti


Premisli, kako
se bo tvoje življenje izteklo. Prišel je dan, prišla je ura, od Boga od vekomaj
določena: umreti moraš. Kdaj bo tista
ura, seveda nihče ne ve
. Pomisli pa, kako majhen vzrok je dovolj, da ti
ugasne luč življenja. Ena sama tanka žilica v možganih ti poči, strupena žival
te piči, vozilo se zvrne, kost v grlu obtiči… Dovolj je, vzame ti življenje.
Človek je res
kakor kaplja na veji, le malo potreseš in pade. Smrt pride in zgrabi človeka
kadar najmanj pričakuje. Koliko se jih zvečer uleže k počitku, drugo jutro pa
jih najdejo mrtve! Mar se ne more tudi tebi to pripetiti? Malokateri izmed
tistih, ki so umrli nagle smrti, je prej v življenju verjel, da bo tako umrl.
Prišlo je pa tako in če je bil v smrtnih grehih, kje je zdaj? In kje bo vso
večnost? Pa naj bo z drugimi kakor hoče, gotovo je to, da pride ura, ko boš moral tudi ti za ta svet oči zapreti za
večno, odprl pa jih boš v večnosti in tam zagledal ali brezkončno noč ali
brezkončen dan
.
»Kakor tat bom
prišel, neslišno in nepričakovano,« pravi Gospod. Ker On ljubi in želi tvoje zveličanje, te ob pravem času svari in
opominja.
Poslušaj zdaj Gospodov glas, dobro uporabi njegovo opominjanje,
pripravljaj se na srečno smrt! Bodite pripravljeni! (Lk. 12,40) Kadar smrt
pride, ni več časa za pripravljanje in obotavljanje. Človek mora biti takrat
pripravljen. Gotovo je torej, da boš moral umreti in zapustiti ta svet, v
katerem si bil igralec in gledalec obenem. 
Kdaj bo to? V enem letu, mesecu, jutri? Kdo ve? – Moj Jezus, usmiljenje!
Premisli, kakšne
bodo okoliščine tvoje smrti. Ležal boš onemogel v postelji. Poleg tebe bo stal
duhovnik, ki te bo tolažil in ti pripravljal dušo na smrtni boj. Okrog postelje
bodo stali tvoji sorodniki in bodo jokali. V blede roke ti bodo dali svečo…
Glava ti bo čedalje težja in bo omahovala na vzglavje, oči ti bodo temnele,
jezik bo suh in se prijemal nebesa, v grlu te bo dušilo, v prsih tiščalo, kri
bo ledenela, srce bo počasi bilo… Dokler ne bo udarilo zadnjikrat.
Vse boš moral zapustiti in se od vsega ločiti. Položili te
bodo v jamo, kjer boš trohnel. Črvi bodo tam notri žrli in grizli tvoje meso.
Nič drugega ne bo ostalo od vsega kakor par oglodanih kosti in nekaj gnilega,
smrdljivega prahu… Pojdi vendar, odkrij lepo okrašen grob in poglej noter. Kaj
je ostalo od tistega bogataša, kaj od tistega oderuha, kaj od tiste nečimrnice?
Glej, to te čaka na koncu življenja.
Tvojo smrtno
posteljo bodo obdajali tudi hudobni duhovi, ki ti bodo pred oči postavljali vse
tvoje grehe, ki si jih storil od tvoje mladosti. Zdaj, dokler si čil in zdrav, ti hudobni duh seveda zna vsak greh
olepšati in zagovarjati, da bi te lažje zavedel.
Šepeta ti v uho, češ, to
ni velik greh, če se vdaš tisti nasladi ali strasti, če skrivaš tisto znanje,
če kuhaš tisto jezo in sovraštvo v svojem srcu ali če zahajaš v tisto slabo
družbo… Tako te slepi zdaj, toda ob smrtni uri ti bo razkrinkal in razgalil
vso velikost tvojega greha in ti sam boš pri luči tiste večnosti, v katero se
boš odpravljal, jasno spoznal, kako hudo je bilo, da si žalil neskončnega Boga.
Zato zdaj, dokler je še čas, uporabi vse pripomočke, ki so ti na voljo. – Moj
Bog, razsvetli me!
Premisli, da
pomeni smrt tisti trenutek, tisti hip življenja, ki vse odloči in po katerem se
ravna vsa večnost. Umirajoči se nahaja v bližini dveh večnosti. V katero bo
šel, se bo odločilo v zadnjem hipu, ko bo zadnjikrat izdihnil. Po tistem trenutku se prične za dušo
večnost, srečna ali nesrečna.
Zato po pravici kličemo: o, predragoceni
trenutek, ki boš  odločil mojo večnost!
Odprl mi boš večnost veselja ali večnost trpljenja, večnost brezkončne sreče
ali večnost brezkončne nesreč, večnost neminljive blaženosti ali pa neprestane
žalosti.
Če rešiš dušo
tisti zadnji hip, boš blažen in srečen za vedno in ne boš občutil več nobene
žalosti. Če boš vreden pogubljenja, boš žalosten in obupan za zmeraj, dokler bo
Bog to, kar je – Bog. V smrtni uri boš
spoznal, kaj pomenijo te besede, ki so se ti v življenju morda zdele prazne:
sveti raj, pekel, smrtni greh, žalitev Boga, prelomitev Božje postave,
zamolčani grehi pri spovedi, nepovrnjeno tuje blago
.
»O, jaz
nesrečnež,« bo vzdihoval umirajoči grešnik, »še par trenutkov, pa bom stal pred
Bogom.« Kako se bo glasila sodba? Kaj pojdem? V nebesa, v pekel? Veselit se z
angeli ali v ognju žgat se s pogubljenimi? Bom otrok nebeškega Očeta ali suženj
peklenskega duha? V kratkem, joj meni, bom zvedel. Kaj se bo zgodilo z menoj,
če ne popravim tistega pohujšanja, ne vrnem tistega blaga, denarja ali dobrega
imena, če ne odpustim od srca, če se ne spovem čisto? 
Takrat boš preklinjal dan, ko si grešil. Preklinjal
slast in strast, jezo – prepozno!
To
preklinjanje ti ne bo pomagalo, ker ne bo prihajalo iz srca, ki ljubi Boga,
ampak iz golega strahu pred kaznimi. To je razlika med popolnim in nepolnim kesanjem!
– O, Gospod, glej, zdaj, v tem trenutku se hočem spreobrniti. Nočem
spreobrnjenja odlašati. Zdaj hočem obuditi dejanje ljubezni do tebe in te
objeti in v tvojem objemu umreti. Marija, mati moja, daj, da bom umrl pod
tvojim varnim plaščem! Pomagaj mi, kadar pride ura smrti!
Skleni, da želiš
zaničevati nečimrnost sveta, posebno pa strast svojega telesa, izvor tolikih
grehov.
Skleni, da si
boš, kadar se te poloti skušnjava, da bi Boga žalil, po tiho pri sebi rekel: »Spomni se, da boš moral umreti!«
Prirejeno po: Resnice za večnost,
Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1916; str.19-24