Spoštovanje do Kristusa v sveti Evharistiji


Cerkev
je skozi stoletja hranila zakrament evharistije z največjim čutom svetosti in z
velikim spoštovanjem, saj se je vseskozi
zavedala osrednjega pomena svetega obhajila v življenju vernika
. Katekizem katoliške
Cerkve pravi: »Sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo
Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri
birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega. Ko nas krepi v ljubezni,
izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi grehi.«[1]
V moči tega zakramenta se razvija
pravo krščansko življenje.
Z milostmi, ki
jih prejmemo, zmoremo napredovati v duhovnem in vsakdanjem življenju. Boj proti
grehu postane lažji. Vse bolj zamiramo sebi in se odpiramo Gospodu.[2]
Ker
se je Cerkev zavedala, kako velike sadove prinaša vredno prejemanje svetega
obhajila, se je v svoji moči trudila, da bi ga verni prejemali s pravimi
notranjimi nagibi, izmed katerih izstopa želja po zedinjenju s Kristusom. »Sveto obhajilo pa doseže svojo globino
samo, če ga nosi in obdaja molitev – čaščenje«
[3]
Cerkev
je želela vzpodbuditi čaščenje resnične navzočnosti našega Gospoda v zakramentu
evharistije. Za najbolj primerno prakso
se je uveljavil prejem obhajila kleče in na usta
, saj »ima za seboj
večstoletno tradicijo in je posebno znamenje čaščenja,
popolnoma ustrezno v luči resnične, stvarne in bistvene navzočnosti našega
Gospoda Jezusa Kristusa pod posvečenima podobama.«[4]
Klečanje
pa ne prihaja iz katerekoli kulture – prihaja iz Biblije in njenega spoznavanja
Boga. V Stari zavezi se Jozue, potem ko zagleda »poveljnika Gospodove vojske«,
vrže pred njim na tla. V skrivnostni osebi poveljnika Gospodove vojske govori
Jozuetu skriti Bog in se pred njim vrže na tla. Origen doda k temu razlago:
»Ali obstaja kak drug poveljnik Gospodovih čet, kakor naš Gospod Jezus
Kristus?« Jozue moli tistega, ki naj bi prišel – Kristusa. V Novi zavezi
beremo, da se Jezus na Oljski gori vrže na tla, da pade na zemljo. Evangelist
Luka poroča, da Jezus moli kleče. Tudi svetniki so molili kleče: Štefan med
kamenjanjem, Peter ob vstajenju od mrtvih nekega človeka, Pavel na poti k
svojemu mučeništvu.[5]
»S tem ko kristjani klečimo, vstopamo v
Jezusovo molitev na Oljski gori.
Spričo grožnje s strani sile zla smo
kristjani, ko klečimo, pokončni spričo sveta, toda kot otroci smo na kolenih
pred Očetom« je dejal Benedikt XVI. 
med II. svetovno vojno
Klečanje
utegne biti moderni kulturi tuje – kolikor je namreč kultura, ki se je
oddaljila od vere in ne pozna več tistega, pred katerim je klečanje prava, od
znotraj potrebna kretnja.[6]
Obhajilo kleče kaže na spoštovanje
pred Bogom; je srce človeka, ki se vrže na tla pred Njim, ki ga ljubi do konca.
To so znamenja, ki iščejo celosten pomen in težijo
k premostitvi posvetnosti sveta.[7]
»Pred Božjo slavo kristjani pokleknemo ter priznavamo njegovo božanskost, s to
gesto pa izražamo tudi svoje zaupanje, da bo Bog zmagal.«[8]
»Kdor se uči verovati, se uči
klečati. Vera ali liturgija, ki bi klečanja ne poznala, bi bila bolna na
osrednjem mestu.«
[9]


[1] Katekizem katoliške
Cerkve (Ljubljana: Družina, 2007), str. 105
[2] Ibid.
[3] Prim.: Joseph
Ratzinger, The Spirit of the Liturgy (San Francisco:
Ignatius Press, 2000)
[4] Prim.: http://www.vatican.va/news_services/liturgy/details/ns_lit_doc_20091117_comunione_it.html
[5] Prim Joseph
Ratzinger, The Spirit of the Liturgy (San Francisco:
Ignatius Press, 2000)
[6] Ibid.
[7] Prim.: http://www.revistaecclesia.com/?option=com_content&task=view&id=9735&Itemid=53
[8] Prim.: http://www.vatican.va/holy_father/benedict_xvi/homilies/2012/documents/hf_ben-xvi_hom_20120405_messa-crismale_en.html
[9] Joseph Ratzinger, The Spirit of the Liturgy (San Francisco:
Ignatius Press, 2000)