Cerkev
je skozi stoletja hranila zakrament evharistije z največjim čutom svetosti in z
velikim spoštovanjem, saj se je vseskozi
zavedala osrednjega pomena svetega obhajila v življenju vernika. Katekizem katoliške
Cerkve pravi: »Sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo
Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri
birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega. Ko nas krepi v ljubezni,
izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi grehi.«[1]
je skozi stoletja hranila zakrament evharistije z največjim čutom svetosti in z
velikim spoštovanjem, saj se je vseskozi
zavedala osrednjega pomena svetega obhajila v življenju vernika. Katekizem katoliške
Cerkve pravi: »Sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo
Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri
birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega. Ko nas krepi v ljubezni,
izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi grehi.«[1]
V moči tega zakramenta se razvija
pravo krščansko življenje. Z milostmi, ki
jih prejmemo, zmoremo napredovati v duhovnem in vsakdanjem življenju. Boj proti
grehu postane lažji. Vse bolj zamiramo sebi in se odpiramo Gospodu.[2]
pravo krščansko življenje. Z milostmi, ki
jih prejmemo, zmoremo napredovati v duhovnem in vsakdanjem življenju. Boj proti
grehu postane lažji. Vse bolj zamiramo sebi in se odpiramo Gospodu.[2]
Ker
se je Cerkev zavedala, kako velike sadove prinaša vredno prejemanje svetega
obhajila, se je v svoji moči trudila, da bi ga verni prejemali s pravimi
notranjimi nagibi, izmed katerih izstopa želja po zedinjenju s Kristusom. »Sveto obhajilo pa doseže svojo globino
samo, če ga nosi in obdaja molitev – čaščenje«[3].
se je Cerkev zavedala, kako velike sadove prinaša vredno prejemanje svetega
obhajila, se je v svoji moči trudila, da bi ga verni prejemali s pravimi
notranjimi nagibi, izmed katerih izstopa želja po zedinjenju s Kristusom. »Sveto obhajilo pa doseže svojo globino
samo, če ga nosi in obdaja molitev – čaščenje«[3].
Cerkev
je želela vzpodbuditi čaščenje resnične navzočnosti našega Gospoda v zakramentu
evharistije. Za najbolj primerno prakso
se je uveljavil prejem obhajila kleče in na usta, saj »ima za seboj
večstoletno tradicijo in je posebno znamenje čaščenja,
popolnoma ustrezno v luči resnične, stvarne in bistvene navzočnosti našega
Gospoda Jezusa Kristusa pod posvečenima podobama.«[4]
je želela vzpodbuditi čaščenje resnične navzočnosti našega Gospoda v zakramentu
evharistije. Za najbolj primerno prakso
se je uveljavil prejem obhajila kleče in na usta, saj »ima za seboj
večstoletno tradicijo in je posebno znamenje čaščenja,
popolnoma ustrezno v luči resnične, stvarne in bistvene navzočnosti našega
Gospoda Jezusa Kristusa pod posvečenima podobama.«[4]
Klečanje
pa ne prihaja iz katerekoli kulture – prihaja iz Biblije in njenega spoznavanja
Boga. V Stari zavezi se Jozue, potem ko zagleda »poveljnika Gospodove vojske«,
vrže pred njim na tla. V skrivnostni osebi poveljnika Gospodove vojske govori
Jozuetu skriti Bog in se pred njim vrže na tla. Origen doda k temu razlago:
»Ali obstaja kak drug poveljnik Gospodovih čet, kakor naš Gospod Jezus
Kristus?« Jozue moli tistega, ki naj bi prišel – Kristusa. V Novi zavezi
beremo, da se Jezus na Oljski gori vrže na tla, da pade na zemljo. Evangelist
Luka poroča, da Jezus moli kleče. Tudi svetniki so molili kleče: Štefan med
kamenjanjem, Peter ob vstajenju od mrtvih nekega človeka, Pavel na poti k
svojemu mučeništvu.[5]
»S tem ko kristjani klečimo, vstopamo v
Jezusovo molitev na Oljski gori. Spričo grožnje s strani sile zla smo
kristjani, ko klečimo, pokončni spričo sveta, toda kot otroci smo na kolenih
pred Očetom« je dejal Benedikt XVI.
pa ne prihaja iz katerekoli kulture – prihaja iz Biblije in njenega spoznavanja
Boga. V Stari zavezi se Jozue, potem ko zagleda »poveljnika Gospodove vojske«,
vrže pred njim na tla. V skrivnostni osebi poveljnika Gospodove vojske govori
Jozuetu skriti Bog in se pred njim vrže na tla. Origen doda k temu razlago:
»Ali obstaja kak drug poveljnik Gospodovih čet, kakor naš Gospod Jezus
Kristus?« Jozue moli tistega, ki naj bi prišel – Kristusa. V Novi zavezi
beremo, da se Jezus na Oljski gori vrže na tla, da pade na zemljo. Evangelist
Luka poroča, da Jezus moli kleče. Tudi svetniki so molili kleče: Štefan med
kamenjanjem, Peter ob vstajenju od mrtvih nekega človeka, Pavel na poti k
svojemu mučeništvu.[5]
»S tem ko kristjani klečimo, vstopamo v
Jezusovo molitev na Oljski gori. Spričo grožnje s strani sile zla smo
kristjani, ko klečimo, pokončni spričo sveta, toda kot otroci smo na kolenih
pred Očetom« je dejal Benedikt XVI.
 |
| med II. svetovno vojno |
Klečanje
utegne biti moderni kulturi tuje – kolikor je namreč kultura, ki se je
oddaljila od vere in ne pozna več tistega, pred katerim je klečanje prava, od
znotraj potrebna kretnja.[6]
utegne biti moderni kulturi tuje – kolikor je namreč kultura, ki se je
oddaljila od vere in ne pozna več tistega, pred katerim je klečanje prava, od
znotraj potrebna kretnja.[6]
Obhajilo kleče kaže na spoštovanje
pred Bogom; je srce človeka, ki se vrže na tla pred Njim, ki ga ljubi do konca. To so znamenja, ki iščejo celosten pomen in težijo
k premostitvi posvetnosti sveta.[7]
»Pred Božjo slavo kristjani pokleknemo ter priznavamo njegovo božanskost, s to
gesto pa izražamo tudi svoje zaupanje, da bo Bog zmagal.«[8]
pred Bogom; je srce človeka, ki se vrže na tla pred Njim, ki ga ljubi do konca. To so znamenja, ki iščejo celosten pomen in težijo
k premostitvi posvetnosti sveta.[7]
»Pred Božjo slavo kristjani pokleknemo ter priznavamo njegovo božanskost, s to
gesto pa izražamo tudi svoje zaupanje, da bo Bog zmagal.«[8]
»Kdor se uči verovati, se uči
klečati. Vera ali liturgija, ki bi klečanja ne poznala, bi bila bolna na
osrednjem mestu.«[9]
klečati. Vera ali liturgija, ki bi klečanja ne poznala, bi bila bolna na
osrednjem mestu.«[9]
[1] Katekizem katoliške
Cerkve (Ljubljana: Družina, 2007), str. 105
Cerkve (Ljubljana: Družina, 2007), str. 105
[2] Ibid.
[4] Prim.: http://www.vatican.va/news_services/liturgy/details/ns_lit_doc_20091117_comunione_it.html
[6] Ibid.
[7] Prim.: http://www.revistaecclesia.com/?option=com_content&task=view&id=9735&Itemid=53
[8] Prim.: http://www.vatican.va/holy_father/benedict_xvi/homilies/2012/documents/hf_ben-xvi_hom_20120405_messa-crismale_en.html