Bogoslužje nas na
praznik Kristusove zmage in našega odrešenja temeljito pripravlja. Kdor ne
sledi koledarju iz leta 1962, najverjetneje za predpostni čas še nikoli ni
slišal. V predpostnem, še bolj pa v postnem času se kaže Kristus v boju s
silami teme. Najprej zgodovinsko v Palestini, zatem v vseh časih v dušah
posameznih ljudi (greh). Vodi nas v duhovno preroditev po poti združevanja z
Bogom (molitev) in odpovedi posvetnemu (pokora, post, miloščina). V neposredni
pripravi na Veliko noč pa zadnja dva tedna prevlada misel na Kristusovo
trpljenje in smrt, ki je osrednja misel krščanskega bogoslužja.
praznik Kristusove zmage in našega odrešenja temeljito pripravlja. Kdor ne
sledi koledarju iz leta 1962, najverjetneje za predpostni čas še nikoli ni
slišal. V predpostnem, še bolj pa v postnem času se kaže Kristus v boju s
silami teme. Najprej zgodovinsko v Palestini, zatem v vseh časih v dušah
posameznih ljudi (greh). Vodi nas v duhovno preroditev po poti združevanja z
Bogom (molitev) in odpovedi posvetnemu (pokora, post, miloščina). V neposredni
pripravi na Veliko noč pa zadnja dva tedna prevlada misel na Kristusovo
trpljenje in smrt, ki je osrednja misel krščanskega bogoslužja.
Predpostne nedelje so
tri. Sedemdesetnica, šestdesetnica in petdesetnica. Pripeljejo nas do
pepelnične srede. Sveta Cerkev te dni doživlja z vso resnobo in najglobljo
pobožno zbranostjo. Naša človeška narava ni zmožna hitrih duševnih sprememb in
zato je razumljivo, da obstaja čas, ki nas na post prijavlja. Začetek
predpostnega časa ni tako mil, kot bi si kdo mogoče predstavljal. Po kropljenju
ljudstva, ki nas spominja na sv. krst in nas spodbuja k odpovedi satanu in
posvetitvi Kristusu, nas že Vstopni spet postavi v pravo držo, ko slišimo:
tri. Sedemdesetnica, šestdesetnica in petdesetnica. Pripeljejo nas do
pepelnične srede. Sveta Cerkev te dni doživlja z vso resnobo in najglobljo
pobožno zbranostjo. Naša človeška narava ni zmožna hitrih duševnih sprememb in
zato je razumljivo, da obstaja čas, ki nas na post prijavlja. Začetek
predpostnega časa ni tako mil, kot bi si kdo mogoče predstavljal. Po kropljenju
ljudstva, ki nas spominja na sv. krst in nas spodbuja k odpovedi satanu in
posvetitvi Kristusu, nas že Vstopni spet postavi v pravo držo, ko slišimo:
(Ps
17, 5 – 7) Obdali so me smrtni vzdihi, bolečine pekla so me obdale. V svoji
stiski sem klical Gospoda in uslišal je moj glas iz svojega svetega templja.
(Ps. It. 2. 3) Hočem te ljubiti Gospod, moja trdnjava, moje pribežališče in moj
rešitelj.
17, 5 – 7) Obdali so me smrtni vzdihi, bolečine pekla so me obdale. V svoji
stiski sem klical Gospoda in uslišal je moj glas iz svojega svetega templja.
(Ps. It. 2. 3) Hočem te ljubiti Gospod, moja trdnjava, moje pribežališče in moj
rešitelj.
Pri prošnji pa izvemo
še nekaj zelo pomembnega:
še nekaj zelo pomembnega:
Milostno
usliši, prosimo, Gospod, molitve svojega ljudstva, da bomo, ko za svoje grehe
po pravici trpimo, v slavo tvojega imena usmiljeno rešeni. Po Gospodu…
usliši, prosimo, Gospod, molitve svojega ljudstva, da bomo, ko za svoje grehe
po pravici trpimo, v slavo tvojega imena usmiljeno rešeni. Po Gospodu…
V bogoslužju se
predpostni čas vidi po vijolični barvi, ni več Slave (Glorie), ne Aleluje, ki
je nadomeščena z Nadaljevalnim spevom (Tractusom). Ta bogoslužni čas je prišel
k nam iz vzhodnih Cerkva in ima začetke v 6. in 7. stoletju(obdobje svetega papeža Gregorja Velikega). Na Vzhodu post ni bil
dovoljen v četrtek in soboto, zato so se tisti, ki so se na Veliko Noč želeli
pripraviti kakor naš Gospod Jezus Kristus, s štiridesetdnevnim postom morali
pričeti veliko pred Pepelnično sredo. Rimska Cerkev, ki je po določenem času
sprejela ta bogoslužni čas, ni nikdar v tem času zahtevala posta. Srednjeveški
liturgiki so temu času pripisovali spomin na sedemdesetih let babilonske
sužnosti in spomin na dolgo časovno obdobje, ki ga je človeštvo preživelo v
sužnosti preden ga je naš Gospod Jezus Kristus odkupil in mu odprl vrata
Nebeške domovine.
predpostni čas vidi po vijolični barvi, ni več Slave (Glorie), ne Aleluje, ki
je nadomeščena z Nadaljevalnim spevom (Tractusom). Ta bogoslužni čas je prišel
k nam iz vzhodnih Cerkva in ima začetke v 6. in 7. stoletju(obdobje svetega papeža Gregorja Velikega). Na Vzhodu post ni bil
dovoljen v četrtek in soboto, zato so se tisti, ki so se na Veliko Noč želeli
pripraviti kakor naš Gospod Jezus Kristus, s štiridesetdnevnim postom morali
pričeti veliko pred Pepelnično sredo. Rimska Cerkev, ki je po določenem času
sprejela ta bogoslužni čas, ni nikdar v tem času zahtevala posta. Srednjeveški
liturgiki so temu času pripisovali spomin na sedemdesetih let babilonske
sužnosti in spomin na dolgo časovno obdobje, ki ga je človeštvo preživelo v
sužnosti preden ga je naš Gospod Jezus Kristus odkupil in mu odprl vrata
Nebeške domovine.
Čas je, da se tudi mi
pripravimo na postni čas.
pripravimo na postni čas.
