O začetkih neke tragedije


“Gaude, Maria Virgo, cunctas haereses sola
interemisti.”
“Raduj se, Devica Marija, vsa krivoverstva si sama zatrla.”Rimski misal 1962,
maša “Pozdravljena” v čast preblaženi Devici Mariji
 

V preteklih tednih je
nekatere katoliške internetne strani pretresala določena tema z določenim
načinom razmišljanja, ki ga pred tem v slovenski Cerkvi skorajda (če to
primerjamo z zahodnoevropskimi državami) nismo poznali. Gre namreč za vprašanje
homoseksualnosti in želja nekaterih ljudi, ki si predstavljajo, da bi lahko
Cerkev ta dejanja priznala kot sprejemljiva ter posledično celo uradno dovolila
homoseksualne (sodomitske) »zveze«.
Celotna razprava je
najprej razkrila versko nepismenost številnih, ki sebe sicer označujejo za
verne katoličane in imajo morda dobre namene. Prav zaradi nevarnosti
nesporazumov in zmot se zdi smiselno, da v kratkem prispevku jasno razložimo
cerkveni nauk o sodomiji. To je še toliko bolj potrebno, ker so se v razpravo z
bolj ali manj heretičnimi stališči vključile tudi osebe, ki zavzemajo pomembna
mesta v katoliških organizacijah oziroma so celo posvečene. Tak nastop seveda še dodatno bega ljudi in
pripomore k temu, da bo katoliški tabor pred naslednjim bojem za družino, ki
nas kmalu čaka, še šibkejši in bolj razdeljen.
Kaj torej Cerkev
dejansko pravi o homoseksualcih in homoseksualnosti (sodomiji)? Cerkveno učiteljstvo jasno uči, da so
homoseksualna (sodomitska) dejanja v celoti in vseskozi grešna.
Gre za hud
greh, ki do neba vpije po božjem maščevanju. Kar pa zadeva nagnjenje, lahko v
Katekizmu beremo, da je homoseksualno nagnjenje »objektivno nekaj neurejenega«
(KKC 2357). Ta nauk jasno potrjuje tako Stara kot tudi Nova zaveza. Apostol
Pavel tako piše Rimljanom o grehu sodomije: 
»Zato jih je Bog
prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja
telesa. Božjo resnico so zamenjali z
lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika
, ki je slavljen
na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove
ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi
moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug
do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi
prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi.«
Stara zaveza o grehu
sodomije govori še z veliko ostrejšimi besedami. Iz povedanega je jasno, da
vsak kristjan, ki Sveto pismo jemlje resno, ne more priti do drugačnega zaključka
kot je zgornji. Ker je ta greh tako hud
(sprevrača namreč osnovni namen človekove spolnosti kot jo je ustvaril Bog),
postane jasno, zakaj se v sodobni brezbožni dobi hudi duh tako zelo trudi, da
po svetu razširja ravno sodomijo.
Pri omenjenih člankih se lahko le smeje
od zadovoljstva, saj le-ti rušijo prav boj katoličanov proti nevarnemu
razširjanju sodomitskih praks.
Čeprav
Cerkev brezkompromisno zavrača sodomitska dejanja, to še ne pomeni, da ne ljubi
oseb, ki imajo takšno nagnjenje. Tudi slednji so namreč božji otroci, ki jih
Gospod neizmerno ljubi in jih želi odrešiti.
Zato Cerkev te
osebe vabi k čistemu življenju, ob morebitnih padcih v greh pa jim nudi
zakrament sv. spovedi, po katerem jim Bog odpušča še tako hude grehe. 
Seveda pa številni to
možnost zavračajo. Pravijo da ni »življenjska«. Odgovor na ta očitek je kratek
in jasen. Za človeka, ki razmišlja posvetno, v duhu današnjega časa, ta možnost
res ni »življenjska«. Prav tako kot ni »življenjsko« božje vztrajanje, naj pari
do poroke živijo vzdržno. Ali pa zahteva po odpovedi temu svetu in hoji za
Kristusom. Človek sam gotovo iz lastnih moči tega ne zmore. Ravno zato se mora odpreti božji milosti, ki
pozdravlja še tako hude rane
. Čudovit zgled nam pri tem daje Luca di Tolve,
ki ga je Bog ozdravil njegove homoseksualnosti in danes živi srečno družinsko
življenje. Homoseksualnost namreč ni nekaj prirojenega,
temveč rezultat številnih kompleksnih dogodkov (večina psihologov vzroke zanjo
vidi v preveliki navezavi na starša istega spola in drugih travmah iz
otroštva). V vsakem primeru homoseksualnost
ni nekaj, kar bi bilo po naravnem redu (njegov stvarnik je Bog) komurkoli
namenjeno
. Obstajajo številni primeri ljudi, ki so bili te svoje
pomanjkljivosti ozdravljeni (nekateri po duhovni, nekateri po psihološko-terapevtski
poti). Čeprav jih skuša sodomitski lobi na vse način utišati in onemogočiti,
njihov glas jasno kaže na to, da ni nič nemogoče tistemu, ki zaupa v božjo
milost.
grešnike svariti, nevedne učiti
Težava
številnih oseb s temi nagnjenji je prav v tem, da svojega stanja ne vidijo kot
pomanjkljivost
(kot je npr. nagnjenje k hitri jezi,
sebičnosti, požrešnosti), temveč kot nekaj dobrega ali vsaj nevtralnega.
Njihova želja torej ni v tem, da bi sledili božjemu načrtu za človeka, ampak
uresničitev svojih lastnih želja. Da si tak človek samskega vzdržnega življenja
ne more predstavljati, je jasno že samo po sebi. Zato si želijo, da bi Cerkev
te nenaravne zveze priznala, saj jih globoko v notranjosti gotovo mučijo očitki
vesti zaradi hudega greha sodomije, ki jih izključuje iz stanja milosti. Le v Njem se namreč lahko umiri naše srce
(kot je zapisal sv. Avguštin).
Gotovo bo marsikdo to
pisanje oblatil kot »nečlovečno«, »brez sočutja« ipd. Na to odgovarjam zelo
preprosto. Ni prave ljubezni brez
resnice. Kdor tem ljudem, ki globoko v sebi vsekakor neizmerno trpijo, prodaja
laž, da je z njihovimi nagnjenji in dejanji vse v redu, jih gotovo ne ljubi
zares.
Želi namreč le ugajati in ubira lažjo pot, ki pa vodi v pogubljenje.
Taki ljudje (na žalost tudi nekateri duhovniki) so globoko podlegli brezbožnemu
duhu sedanjega časa, ki želi pristno krščansko oznanilo uničiti, sveta
katoliška in apostolska Cerkev naj bi po njihovem postala neke vrste »Church of
nice« (»Cerkev dobrikavih«), kot jo je posrečeno označil ameriški katoliški
apologet Michael Vorris. Taka Cerkev seveda ne bi nikogar motila, postala bi
nekaj podobnega kot so številne protestantske skupnosti, ki služijo duhu časa
in kjer njihovi pridigarji (v protislovju s samim seboj) mirno priznavajo, da
»gledajo onkraj Jezusa«. Absurdnost takšnih stališč je popolna.
Molimo
potemtakem za naše brate, ki trpijo zaradi homoseksualnih nagnjenj. Naj tudi
oni zase z upanjem prosijo Gospoda za milost ozdravljenja in čistega
življenja.