Prepričan sem, da je dovolj
obisk najbližjega McDonald`s-a, da se mi utrne vsaj začetna misel, iz katere
zmorem plesti nadaljnje razmišljanje. In ko govorim o McDonald`s-u in
hamburgerjih, govorim o vsaki restavraciji in javni obedovalnici. Preprosto
naročiš hamburger ali dva, ali, ker imam še privilegij koriščenja študentskih
bonov, obrok, ki ga v tisti restavraciji nudi en bon, sedeš za mizo ter se
počasi in spoštljivo, z mislijo na Gospodovo daritev na križu, z mislijo na vsak
zabit žebelj v človeško telo našega Gospoda pokrižaš ter zahvališ za obrok, ki
ga boš smel užiti. Saj se, kajne?
obisk najbližjega McDonald`s-a, da se mi utrne vsaj začetna misel, iz katere
zmorem plesti nadaljnje razmišljanje. In ko govorim o McDonald`s-u in
hamburgerjih, govorim o vsaki restavraciji in javni obedovalnici. Preprosto
naročiš hamburger ali dva, ali, ker imam še privilegij koriščenja študentskih
bonov, obrok, ki ga v tisti restavraciji nudi en bon, sedeš za mizo ter se
počasi in spoštljivo, z mislijo na Gospodovo daritev na križu, z mislijo na vsak
zabit žebelj v človeško telo našega Gospoda pokrižaš ter zahvališ za obrok, ki
ga boš smel užiti. Saj se, kajne?
Odgovor naj vsak zadrži zase. Ker pa sem drzen
mož in pogosto dvignem glavo znad obroka, se takrat za trenutek ustavim in
ozrem naokoli. Tako, z mislijo v glavi: »Pa ja nisem edini kristjan, ki jé v
restavracijah? Al` res vsi ostali kristjani jedô doma?«
mož in pogosto dvignem glavo znad obroka, se takrat za trenutek ustavim in
ozrem naokoli. Tako, z mislijo v glavi: »Pa ja nisem edini kristjan, ki jé v
restavracijah? Al` res vsi ostali kristjani jedô doma?«
In čakam. Kakšno minutko, dve … celo pet,
celo deset! Tako dolgo, da se mi vmes že vse ohladi! A ne morem si pomagati, da
ne bi vedno bolj panično strmel okoli v nestrpnem pričakovanju, da bi srečal
brata v veri, ki se bo tako kot jaz zahvalil Bogu za obrok in ga slastno užil.
In vedno znova ostanem razočaran in »osamljen« vernik.
celo deset! Tako dolgo, da se mi vmes že vse ohladi! A ne morem si pomagati, da
ne bi vedno bolj panično strmel okoli v nestrpnem pričakovanju, da bi srečal
brata v veri, ki se bo tako kot jaz zahvalil Bogu za obrok in ga slastno užil.
In vedno znova ostanem razočaran in »osamljen« vernik.
Sedaj pa pojdimo malce k številkam, ker me to
dejstvo osamljenosti pri javnem izražanju vere malce skrbi in bega. Sicer
častitljivi služabnik Fulton Sheen v eni svojih televizijskih katehez v svojem
značilnem slogu opozarja na možnost statističnega zavajanja, a vendar imamo
jasne številke, ki ne počivajo na reprezentativnih vzorcih, ampak na
vseslovenskem popisu prebivalstva.
dejstvo osamljenosti pri javnem izražanju vere malce skrbi in bega. Sicer
častitljivi služabnik Fulton Sheen v eni svojih televizijskih katehez v svojem
značilnem slogu opozarja na možnost statističnega zavajanja, a vendar imamo
jasne številke, ki ne počivajo na reprezentativnih vzorcih, ampak na
vseslovenskem popisu prebivalstva.
Pa se lotim seštevati 1+1, kolikor mi moj
omejeni človeški um dopušča. Po zadnjem popisu prebivalstva (2002) je bilo v
Sloveniji 57,8% pripadnikov katoliške vere. In, ker se – naj bi se – križajo
vsi kristjani, ne le katoliki, bom sem prištel – zaradi vprašanja izražanja
javnega izražanja vere – še ostale krščanske skupnosti v Sloveniji: vernike
pravoslavne Cerkve in protestante, ki sicer živijo v zmoti, a tudi njim bomo z
zgledom in molitvijo pomagali najti pot zopet naprej k Resnici. Kajne? Skratka,
seštevši številke dobimo točno 61 odstotni delež kristjanov v Sloveniji.
omejeni človeški um dopušča. Po zadnjem popisu prebivalstva (2002) je bilo v
Sloveniji 57,8% pripadnikov katoliške vere. In, ker se – naj bi se – križajo
vsi kristjani, ne le katoliki, bom sem prištel – zaradi vprašanja izražanja
javnega izražanja vere – še ostale krščanske skupnosti v Sloveniji: vernike
pravoslavne Cerkve in protestante, ki sicer živijo v zmoti, a tudi njim bomo z
zgledom in molitvijo pomagali najti pot zopet naprej k Resnici. Kajne? Skratka,
seštevši številke dobimo točno 61 odstotni delež kristjanov v Sloveniji.
Kaj to pomeni? To pomeni, da bi moral vsaj (!)
eden od dveh ljudi poleg mene v restavraciji – glede na statistična dejstva (!)
– biti kristjan. To pomeni, da bi se, če je v povprečni restavraciji na 10
minut 8 novih gostov, v teh intervalih pred jedjo morali pokrižati vsaj štirje
obiskovalci. In kot verna oseba, ki polagam svoje življenje, prošnje, težave,
zaupanje, hvaležnost in delo redno Bogu na oltar, se začudim, zakaj vsi ostali
verniki okoli mene skrivajo svojo ljubezen do Boga?
eden od dveh ljudi poleg mene v restavraciji – glede na statistična dejstva (!)
– biti kristjan. To pomeni, da bi se, če je v povprečni restavraciji na 10
minut 8 novih gostov, v teh intervalih pred jedjo morali pokrižati vsaj štirje
obiskovalci. In kot verna oseba, ki polagam svoje življenje, prošnje, težave,
zaupanje, hvaležnost in delo redno Bogu na oltar, se začudim, zakaj vsi ostali
verniki okoli mene skrivajo svojo ljubezen do Boga?
Vendar pustimo svet številk in statistike ter
poglejmo, kaj je danes najbolj popularna teza o veri. Gre nekako takole: »Vera
je osebna stvar,« sledi pa: »Ne smem je vsiljevati drugim.« Z obojim se
strinjam. Toda nenehno iskanje Boga mi ne dopušča, da bi kar tako sprejel
takšni tezi.
poglejmo, kaj je danes najbolj popularna teza o veri. Gre nekako takole: »Vera
je osebna stvar,« sledi pa: »Ne smem je vsiljevati drugim.« Z obojim se
strinjam. Toda nenehno iskanje Boga mi ne dopušča, da bi kar tako sprejel
takšni tezi.
Vera je zagotovo osebna stvar, kajti, ker je
vera odnos s Bogom, ne more biti drugačna kot osebna, saj neosebni odnos ne
more obstajati. In, ko postane naša vera neosebna, ko naš odnos z Gospodom
postane zgolj odnos v relaciji jaz-objekt (relikvija, amulet, križ …), umre.
Dokler pa ohranjam osebno vero, oseben odnos z Gospodom Očetom, dokler
pristopam pred Gospoda v molitvi, v obhajanju, dokler se mu približujem na
najbolj osebne (!), skorajda in morda celo včasih intimne načine, toliko časa
bo moja vera trdna.
vera odnos s Bogom, ne more biti drugačna kot osebna, saj neosebni odnos ne
more obstajati. In, ko postane naša vera neosebna, ko naš odnos z Gospodom
postane zgolj odnos v relaciji jaz-objekt (relikvija, amulet, križ …), umre.
Dokler pa ohranjam osebno vero, oseben odnos z Gospodom Očetom, dokler
pristopam pred Gospoda v molitvi, v obhajanju, dokler se mu približujem na
najbolj osebne (!), skorajda in morda celo včasih intimne načine, toliko časa
bo moja vera trdna.
 |
|
| The Sign of the Cross – msgr. Jean-Joseph Gaume |
Druga teza pa se napačno tolmači, zaradi
nerazumevanja prve. Mnogi so namreč O-se-bno vero zamešali z ZA-se-bno. Osebna
vera je usmerjena iz osebe v osebo, zasebna vera pa je namenjena zgolj sebi,
torej zase. Je sebična, skrivaška, morda celo okultna. Zato takšni ljudje, ki
gojijo zasebno raje kot osebno vero, tudi ne vedo, kakšna je razlika med
vsiljevanjem vere in resničnim apostolsko pričevanjskim življenjem po
Evangeliju.
nerazumevanja prve. Mnogi so namreč O-se-bno vero zamešali z ZA-se-bno. Osebna
vera je usmerjena iz osebe v osebo, zasebna vera pa je namenjena zgolj sebi,
torej zase. Je sebična, skrivaška, morda celo okultna. Zato takšni ljudje, ki
gojijo zasebno raje kot osebno vero, tudi ne vedo, kakšna je razlika med
vsiljevanjem vere in resničnim apostolsko pričevanjskim življenjem po
Evangeliju.
Krščanska vera ni skrivaška! Ni in nikdar ne
bo zasebna! Kako bi blažena Mati Terezija delovala, ko bi govorila, da je njena
vera »osebna« v današnjem pojmovanju in – Bog pomagaj! – je ne sme vsiljevati
najbolj ubogim med ubogimi? Bi še vedno bila sposobna ponižno, a
brezkompromisno s križem preko rame in Gospodovim imenom na ustnicah pristopiti
k tistim na dnu?
bo zasebna! Kako bi blažena Mati Terezija delovala, ko bi govorila, da je njena
vera »osebna« v današnjem pojmovanju in – Bog pomagaj! – je ne sme vsiljevati
najbolj ubogim med ubogimi? Bi še vedno bila sposobna ponižno, a
brezkompromisno s križem preko rame in Gospodovim imenom na ustnicah pristopiti
k tistim na dnu?
Kako bi deloval sveti Frančišek? Ali sveti
don Bosko? Bi prvi zapustil vse svoje imetje najbolj potrebnim in oblekel
raševinaste obleke ter se v polnosti predal Bogu, ko bi bila vera zanj nekaj
»osebnega«? Nekaj kar sodi med štiri stene njegovega doma in med hladni marmor
cerkvenih oltarjev? Bi sveti Janez Bosko povabil ničkoliko mladih in jim
podajal svoje kateheze, ki so obrodile celo svetnike (!), ko bi zadrževal vero
v sebi in bi se jo bal »pokazati«, torej po njej živeti?
don Bosko? Bi prvi zapustil vse svoje imetje najbolj potrebnim in oblekel
raševinaste obleke ter se v polnosti predal Bogu, ko bi bila vera zanj nekaj
»osebnega«? Nekaj kar sodi med štiri stene njegovega doma in med hladni marmor
cerkvenih oltarjev? Bi sveti Janez Bosko povabil ničkoliko mladih in jim
podajal svoje kateheze, ki so obrodile celo svetnike (!), ko bi zadrževal vero
v sebi in bi se jo bal »pokazati«, torej po njej živeti?
Tudi sedanjega priljubljenega papeža Frančiška
nisem še niti enkrat videl, da bi v javnosti tajil svojo ljubezen do Kristusa
Gospoda. In vendar poznam (!) – osebno! – mnoge njegove »privržence«, ki se še
pred Najsvetejšim ne vedejo nič kaj krščansko, kaj šele, da bi znali ali si
celo drznili živeti in izražati svojo vero v javnosti, pred neznanci ali pred
poganskimi prijatelji.
nisem še niti enkrat videl, da bi v javnosti tajil svojo ljubezen do Kristusa
Gospoda. In vendar poznam (!) – osebno! – mnoge njegove »privržence«, ki se še
pred Najsvetejšim ne vedejo nič kaj krščansko, kaj šele, da bi znali ali si
celo drznili živeti in izražati svojo vero v javnosti, pred neznanci ali pred
poganskimi prijatelji.
In med tem, ko si mi ne drznemo javno
oznanjati »Veselega oznanila«, živeti nauk, ki nam ga je zapustil naš Gospod
Jezus Kristus, med tem, ko niti ne pomislimo, da bi se pokrižali pred jedjo,
kaj šele, da bi počeli vsaj svetnikov, če že ne Kristusa, vredna dejanja v
javnosti, so nekatere polna usta svetnikov, citatov iz Svetega Pisma, citatov
svetega očeta, molitev za karizme in krščanskih moralk. Da o anonimnih
»duhovnikih«, ki se skrivajo za »cool« majicami in »jeans« kavbojkami ter
sramujejo svoje pastirske »uniforme«, ne zgubljam besed …
oznanjati »Veselega oznanila«, živeti nauk, ki nam ga je zapustil naš Gospod
Jezus Kristus, med tem, ko niti ne pomislimo, da bi se pokrižali pred jedjo,
kaj šele, da bi počeli vsaj svetnikov, če že ne Kristusa, vredna dejanja v
javnosti, so nekatere polna usta svetnikov, citatov iz Svetega Pisma, citatov
svetega očeta, molitev za karizme in krščanskih moralk. Da o anonimnih
»duhovnikih«, ki se skrivajo za »cool« majicami in »jeans« kavbojkami ter
sramujejo svoje pastirske »uniforme«, ne zgubljam besed …
Zato pomisli naslednjič, ko boš videl ubogega
na ulici, kaj ti zapoveduje Gospod, ko boš prejel predse jed, ko boš priča nasilju,
ko boš priča grehu, zlu … Koliko zares ljubiš Boga. Je tvoja vera skrivaška,
zasebna, namenjena le za tvojo sprostitev, za v tvoj dom in tvojo cerkev, ali
je tvoja vera resnično krščanska, Kristusova, apostolska, pričevanjska,
življenjska? Je tvoja vera tvoj ponosno naložen Kristusov križ ali si že davno
odvrgel ta križ in prenehal hoditi za Kristusom?
na ulici, kaj ti zapoveduje Gospod, ko boš prejel predse jed, ko boš priča nasilju,
ko boš priča grehu, zlu … Koliko zares ljubiš Boga. Je tvoja vera skrivaška,
zasebna, namenjena le za tvojo sprostitev, za v tvoj dom in tvojo cerkev, ali
je tvoja vera resnično krščanska, Kristusova, apostolska, pričevanjska,
življenjska? Je tvoja vera tvoj ponosno naložen Kristusov križ ali si že davno
odvrgel ta križ in prenehal hoditi za Kristusom?
»Vsem pa je govoril: ‘Če hoče kdo iti za
menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.’« (Lk
9,23)
menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.’« (Lk
9,23)