Gostujoče pero: Andrej Vončina – Evangelizacija, da bi “videli čez”

“Le eno je potrebno”

Problematično gledanje na družbo (5)

Mislim, da bi morali danes raje kot o delitvi na revne in bogate, še
posebej, če govorimo o vzrokih za vojne na svetu in t. i. “oboroževalni
tekmi”, v Cerkvi kaj reči čez tisto peščico ljudi, ki vladajo svetu na
podlagi istega izkrivljenega pogleda na človeka in na podlagi istih
protivrednot, ker to vrednote pač niso. Zakaj pa bi se drugače bilo
treba oboroževati in zakaj bi morali izvajati takšno kontrolo nad
posamezniki, če ne zato, da bi vsi mislili (ali, še bolje, mislili čim
manj) tako, kot jim je rečeno, in zato, da bi se ustvaril neki popolnoma
nov pogled na človeka.
Gre za tisto silo v svetu, ki želi imeti popoln
nadzor nad človekovim življenjem in smrtjo, nad rodnostjo in spolnostjo,
nad porabništvom, nad interesi, nad kulturnim razvojem in celo nad
usodo narodov in držav. Kaj nam v boju proti takšnim silam koristi govor
o revnih in bogatih, če ne zgolj kot neka patetična in zastarela
scenografija, ki nikomur nič ne koristi? Če države ne želijo urediti
financ, mar tega ne počno z razlogom? Če namreč želi kdo priti do
oblasti, se mora vselej podvreči plesu, ki ga narekuje tisti ansambel, v
katerem se prepletajo politika, mediji, gospodarstvo, finance in banke. 
Kdor želi v tem plesu priplezati na vrh, na oblast, mora tudi sam
osvojiti isto vizijo, isti pogled na svet in človeka, ki želi sicer
ohraniti aktualni nered, vendar pa je tudi ta nered po drugi strani
podrejen še kako trdnemu redu, ki je red moči in oblasti. Nered to samo
utrjuje, in sicer v rokah peščice. Seveda pa tega peklenskega prepleta,
ki smo ga omenili, ni mogoče zlomiti z nekimi splošnimi pozivi k
moralnosti, ampak je treba zlo jasno poimenovati, potem pa tudi po drugi
strani vzpostaviti čim več malih in preprostih oaz poštenosti,
medsebojne pomoči in seveda, sploh ko govorimo o Cerkvi, duhovne
svetosti. Iluzija zadnjih desetletij, da bomo samo z besedami in pozivi
spreobrnili svet, se počasi vendarle razblinja.
 Današnja bitka, ki se
bije v prvih vrstah, je glede t. i. “moralnih načel”, kakor lahko sami
zadnje čase zelo dobro vidimo. Tu imamo na eni strani bojni stroj, ki je
vse bolj enoznačen in centraliziran, ta stroj pa želi človeštvo vse
bolj izmaličiti, da bi ga kontroliral in imel v oblasti, nikakor pa si
peščica “upravljalcev” stroja ne želi dobrega za človeštvo, temveč
zlasti zase. Če v Cerkvi govorimo zlasti o ekonomskem in socialnem
konfliktu, potem se pomaknemo dobrih 45 let nazaj v času, ne zaobjamemo
pa tistega, kar je danes osnovna težava, osnovni strup današnje družbe,
ki sestoji iz popolnega nereda, moralnega in družbenega kaosa, izgube
avtoritet, izgube idej, izgube lepote in identitete. 
Prišlo je tudi
pravzaprav do izgube nebes, ker smo, kakor smo dejali že zadnjič,
izgubili tisti “večnostni pogled”, ki je sposoben “videti čez”. Prva
naloga evangelizacije je ravno v tem, da spet prinaša človeku ta pogled,
potem pa s tem prihaja tudi še vse ostalo, saj pridobimo smisel za red
na moralnem in družbenem področju, spoštovanje avtoritet, bogastvo idej,
smisel za lepo, dobro, resnično in eno, enotnost in povezanost. V
Cerkvi moramo pozivati k spreobrnjenju, ne pa govoriti tisto, kar si
ljudje želijo slišati, ker jih tako delamo le še bolj neodgovorne. Konec
koncev nam prav nič ne pomaga, če ljudi podpiramo v njihovih ekonomskih
in socialnih zahtevah, po drugi strani pa njihova vizija in pogled
ostajata “horizontalna”, tako da niso sposobni na obzorju videti in
začutiti nebeškega kraljestva. 
Vrata tega kraljestva so sicer res ozka, a
to pomeni, da je “odpiralni čas” omejen, saj je, kakor je dejal
Prešeren, “dolgost življenja našega kratka”.

/ konec
 
Andrej Vončina