 |
| Sv. Elizabeta hrani bolnika, ki je Kristus |
Problematično
gledanje na družbo (2)
gledanje na družbo (2)
Naslov sicer ni mišljen dobesedno, kakor ste najbrž že
razumeli, saj se ne nahajamo na istih razpadajočih plovilih v materialnem
pomenu skupaj s pribežniki, smo pa na istem čolnu z njimi (in z drugimi
priseljenci ali, če vam je ljubše, “migranti”) prebivalci t. i. “razvitega
sveta” v prenesenem pomenu. Tudi mi namreč sanjamo o nekih nebeških vizijah,
kjer bomo uživali in se imeli “fajn”. Ujeti smo v pozunanjenost, v materialno
blaginjo, tehnologije – v, če rečemo strnjeno: “zdeti se” in “imeti”. Sebe
nikakor ne bi izključil iz tega, ker sem tudi sam ujet v to, zato se sprašujem,
ali lahko sploh koga še izključimo. Najbrž so izjeme zelo zelo redki
posamezniki, ki pa, po reku, potrjujejo pravilo. Potem pa mi iz “razvitega
sveta” govorimo o tem, kako je treba tudi narode iz “nerazvitega sveta” ali iz
“tretjega sveta” osvoboditi njihovih spon in jim zagotoviti “blaginjo”. Toda,
kaj mislimo pod tem pojmom?
razumeli, saj se ne nahajamo na istih razpadajočih plovilih v materialnem
pomenu skupaj s pribežniki, smo pa na istem čolnu z njimi (in z drugimi
priseljenci ali, če vam je ljubše, “migranti”) prebivalci t. i. “razvitega
sveta” v prenesenem pomenu. Tudi mi namreč sanjamo o nekih nebeških vizijah,
kjer bomo uživali in se imeli “fajn”. Ujeti smo v pozunanjenost, v materialno
blaginjo, tehnologije – v, če rečemo strnjeno: “zdeti se” in “imeti”. Sebe
nikakor ne bi izključil iz tega, ker sem tudi sam ujet v to, zato se sprašujem,
ali lahko sploh koga še izključimo. Najbrž so izjeme zelo zelo redki
posamezniki, ki pa, po reku, potrjujejo pravilo. Potem pa mi iz “razvitega
sveta” govorimo o tem, kako je treba tudi narode iz “nerazvitega sveta” ali iz
“tretjega sveta” osvoboditi njihovih spon in jim zagotoviti “blaginjo”. Toda,
kaj mislimo pod tem pojmom?
Mislimo, da blaginja nujno predstavlja naš zahodni
model, pri katerem pa si spet bolj ali manj naivno domišljamo, da pri
uresničevanju tega našega modela ne bo prišlo do nobenega izkoriščanja nikogar.
To je utopično pričakovati, saj je naš kapitalistični ekonomski sistem tako
naravnan, da mu ne moremo ubežati in pušča za seboj “krvavo sled”, saj zahteva
določene žrtve in povzroča čedalje večji prepad. Ta sistem proizvaja na eni
strani ljudi, ki so v svojem blagostanju indiferentni do bližnjega, na drugi
strani pa so ljudje v pomanjkanju, ki pa so pravzaprav ujeti v brezizhodni
položaj. Svobodnjaška ali “libertinska” družba, kjer je lastni jaz edino merilo
presojanja resničnosti in morale, namreč ne pozna solidarnosti in drugih
vrednot kot le tistih (če jih sploh lahko označimo za vrednote, a se tako
pojmujejo), ki še povečujejo “ego” posameznika in še bolj izčiščujejo njegov
družbeni “status”. Če pa tega še nismo dosegli, si to v svoji notranjosti na
neki način želimo in po tem hrepenimo, vsaj malo. Dodajmo potem še to, da je
naša družba popolnoma specializirana ter industrializirana, zato pa je le malo
drugačnih možnosti preživljanja, četudi so, pa se s tem ukvarja le peščica
ljudi.
model, pri katerem pa si spet bolj ali manj naivno domišljamo, da pri
uresničevanju tega našega modela ne bo prišlo do nobenega izkoriščanja nikogar.
To je utopično pričakovati, saj je naš kapitalistični ekonomski sistem tako
naravnan, da mu ne moremo ubežati in pušča za seboj “krvavo sled”, saj zahteva
določene žrtve in povzroča čedalje večji prepad. Ta sistem proizvaja na eni
strani ljudi, ki so v svojem blagostanju indiferentni do bližnjega, na drugi
strani pa so ljudje v pomanjkanju, ki pa so pravzaprav ujeti v brezizhodni
položaj. Svobodnjaška ali “libertinska” družba, kjer je lastni jaz edino merilo
presojanja resničnosti in morale, namreč ne pozna solidarnosti in drugih
vrednot kot le tistih (če jih sploh lahko označimo za vrednote, a se tako
pojmujejo), ki še povečujejo “ego” posameznika in še bolj izčiščujejo njegov
družbeni “status”. Če pa tega še nismo dosegli, si to v svoji notranjosti na
neki način želimo in po tem hrepenimo, vsaj malo. Dodajmo potem še to, da je
naša družba popolnoma specializirana ter industrializirana, zato pa je le malo
drugačnih možnosti preživljanja, četudi so, pa se s tem ukvarja le peščica
ljudi.
Vendar, da ne bo kdo mislil, kako da se sedaj dajo
zadeve nadzirati, ker so ušle izpod nadzora. Poglejmo samo proizvodnjo hrane,
kjer je nadzor skoraj popolnoma nemogoč, sama omenjena proizvodnja pa je del
industrijske mašinerije, do katere tako “revni” kot tudi bogati ne morejo priti
tako zlahka, kot so lahko prišli pred, denimo, sto leti. Pridemo tako do tega,
da ne drži več, kako so stvari “sad dela človeških rok”, kakor še vedno lahko
slišimo celo pri maši po novem mašnem obredu, kadar pri prinašanju darov ni
petja (“Hvaljen Bog, Gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh. Tebi
ga prinašamo, sad zemlje in dela človeških rok …”). Kadar pa hrana ni več sad
dela človeških rok, postane mašilo za raznorazne družbene in moralne praznine.
Iz tega tako izhaja to razsipavanje s hrano, kateremu niti ne moremo reči
razsipavanje, glede na to, da gre za predvideno posledico industrializacije
prehrane. Kaj bi se namreč zgodilo, če tega razsipavanja ne bi bilo?
zadeve nadzirati, ker so ušle izpod nadzora. Poglejmo samo proizvodnjo hrane,
kjer je nadzor skoraj popolnoma nemogoč, sama omenjena proizvodnja pa je del
industrijske mašinerije, do katere tako “revni” kot tudi bogati ne morejo priti
tako zlahka, kot so lahko prišli pred, denimo, sto leti. Pridemo tako do tega,
da ne drži več, kako so stvari “sad dela človeških rok”, kakor še vedno lahko
slišimo celo pri maši po novem mašnem obredu, kadar pri prinašanju darov ni
petja (“Hvaljen Bog, Gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh. Tebi
ga prinašamo, sad zemlje in dela človeških rok …”). Kadar pa hrana ni več sad
dela človeških rok, postane mašilo za raznorazne družbene in moralne praznine.
Iz tega tako izhaja to razsipavanje s hrano, kateremu niti ne moremo reči
razsipavanje, glede na to, da gre za predvideno posledico industrializacije
prehrane. Kaj bi se namreč zgodilo, če tega razsipavanja ne bi bilo?
Mnoga
prehrambena podjetja sploh ne bi mogla preživeti, kakor lahko zatrdimo tudi za
oglaševalska podjetja. Posledično bi to privedlo do velikega števila
nezaposlenih. Če pa dandanes nimamo industrijskega bogastva, je to seveda slabo
za določena ozemlja, kakor lahko vidimo na slovenskem Goriškem in Vipavskem,
pod nosom pa se lahko obriše tudi Cerkev, zlasti njene karitativne
organizacije, ki nimajo od kod dobiti materialne in finančne vložke in ki so
praviloma donacije tistih, ki uživajo večje blagostanje. S temi donacijami in
vložki bi težko v Cerkvi pomagali ubogim in pomoči potrebnim oz. bi bila ta
pomoč zelo, zelo majhna. Družba, v kateri naj bi vladala samo logika solidarnosti,
je utopija. Seveda bodo nekateri takoj navedli odlomek iz Apostolskih del, kjer
zadeva velja, a je ta model že kar nekaj stoletij nemogoč, vsaj kot družbeni
model. V bistvu namreč solidarnost ni neki družbeni imperativ, ampak je to
moralni imperativ, ki zadeva mojo in tvojo dušo, mojo in tvojo notranjost,
nikakor pa ne obvezuje držav in ekonomij, ki – to je logično, če pomislimo –
sploh ne vejo, kaj solidarnost pomeni. Kdo je torej tu žrtev in kdo rabelj?
Morda pa smo vsi sami svoji rablji, revni in bogati pa smo vsi na istem čolnu,
ta čoln pa je izgubljen na odprtem morju.
/ dalje prihodnjič
prehrambena podjetja sploh ne bi mogla preživeti, kakor lahko zatrdimo tudi za
oglaševalska podjetja. Posledično bi to privedlo do velikega števila
nezaposlenih. Če pa dandanes nimamo industrijskega bogastva, je to seveda slabo
za določena ozemlja, kakor lahko vidimo na slovenskem Goriškem in Vipavskem,
pod nosom pa se lahko obriše tudi Cerkev, zlasti njene karitativne
organizacije, ki nimajo od kod dobiti materialne in finančne vložke in ki so
praviloma donacije tistih, ki uživajo večje blagostanje. S temi donacijami in
vložki bi težko v Cerkvi pomagali ubogim in pomoči potrebnim oz. bi bila ta
pomoč zelo, zelo majhna. Družba, v kateri naj bi vladala samo logika solidarnosti,
je utopija. Seveda bodo nekateri takoj navedli odlomek iz Apostolskih del, kjer
zadeva velja, a je ta model že kar nekaj stoletij nemogoč, vsaj kot družbeni
model. V bistvu namreč solidarnost ni neki družbeni imperativ, ampak je to
moralni imperativ, ki zadeva mojo in tvojo dušo, mojo in tvojo notranjost,
nikakor pa ne obvezuje držav in ekonomij, ki – to je logično, če pomislimo –
sploh ne vejo, kaj solidarnost pomeni. Kdo je torej tu žrtev in kdo rabelj?
Morda pa smo vsi sami svoji rablji, revni in bogati pa smo vsi na istem čolnu,
ta čoln pa je izgubljen na odprtem morju.
/ dalje prihodnjič