Reši svojo dušo! (2) – O veliki pomembnosti človekovega namena


kip sv. Alfonza v baziliki
sv. Petra v Rimu

Človek, kako važno in
nujno je, da dosežeš svoj namen, za katerega si ustvarjen. To je najvažneje in
najnujneje. Kdor ga doseže in se zveliča, bo srečen in blažen za zmeraj in bo
užival na duši in telesu vse dobro. Kdor ga zgreši, bo pogubil dušo in telo,
raj in Boga, nesrečen bo za večno, pogubljen bo vekomaj.
Skrb
za zveličanje je opravilo vseh opravil. Le eno je potrebno, služiti Bog in
rešiti svojo dušo.
Nikar torej ne govori, da si hočeš
privoščiti še to in ono, nato se boš posvetil Bogu v upanju, da se zveličaš.
Koliko je pogubljenih v peklu, ki so se tako slepili in se zanašali na to.
Koliko jih je, ki so prav tako govorili, kakor ti, a so zdaj nesrečni na veke
in zanje ni več rešitve.
Ali
je kdo izmed tistih, ki so zdaj v peklu, pravzaprav želel priti v pekel?  Božje prekletstvo zadane tudi tiste, ki
predrzno grešijo in se zanašajo, da jim bo Bog že odpustil.

Morda praviš, da še v ta in ta greh privoliš in se nato spoveš. Boš imel čas in
priliko? Kdo ti je porok, da ne boš takoj po storjenem grehu umrl? Z grehom
izgubiš posvečujočo milost in kaj bo, če je ne dobiš nazaj? Vedi, da je Bog
milostljiv tistemu, ki se ga boji in ne tistemu, ki ga zasmehuje in zaničuje.
In njegovo usmiljenje gre od rodu do rodu tistim, ki se ga boje (Lk. 1,50).
Ne norčuj se več, kakor
da je vseeno, če k spovedi prineseš en greh več ali manj. Bog ti bo en greh
odpustil, drugega pa morda ne več. Bog
je res potrpežljiv plačnik in čaka, brez konca pa ne čaka. Kadar je število
grehov polno, takrat Bog kaznuje (II. Makab. 6,14).
Kadar je mera polna,
takrat Bog ne čaka, ampak udari s smrtjo ali s tem, da grešnika  s svojo milostjo zapusti. Ta se nato iz greha
v greh bolj in bolj globoko pogreza proti peklu. Ta kazen je hujša od telesne
smrti.
Pazi na besede, ki jih
zdaj bereš! Naj bo konec prejšnjemu
življenju. Obrni se k Bogu!
Morda je to zadnji opomin, ki ti ga Bog
pošilja. Dovolj dolgo je trpel s teboj. Še en smrtni greh, pa morda ne bo več
odpuščanja! Gre za tvojo dušo, gre za tvojo večnost. Zamisli se enkrat resno o
večnosti. Koliko jih je zapustilo svet in šlo v samostan, puščavo ali kako
gozdno jamo! Kaj naj počnemo mi, ki nam toliko grehov teži srce, ki smo s
tolikimi grehi zaslužili pekel in Boga izgubili? Naj nam Bog Oče odpusti, nas
potegne zopet k sebi in priveže k svoji ljubezni.
Ljudje najbolj
zanemarjajo skrb za srečno večnost. Na vse drugo mislijo, samo na svoje
zveličanje ne. Za vse imajo dovolj časa, samo za Gospoda ne. Recimo takemu,
posvetno zamišljenemu človeku, naj gre k svetim zakramentom, naj premišljuje
zjutraj in moli pol ure; kaj nam bo odgovoril? 
Ti bo ob smrtni uri pomagala zemlja, otroci, podjetje? Ti bo to pomagalo
in te rešilo pekla?
Nikar si ne domišljaj,
da gre to dvoje skupaj, Bog in svet, nebesa in grehi. Zveličanje duše ni tako
lahko opravilo. Silo moraš delati samemu
sebi, mučiti se moraš in se truditi, če si hočeš pridobiti neusahljivi venec
zveličanja.
Koliko kristjanov je slepilo samo sebe, da bodo že pozneje Bogu
služili in se zveličali, sedaj pa trpe v peklu! Kakšna nespamet je neprestano
misliti na tisto, kar tako hitro mine in izgine in tako malo misliti na tisto,
kar ne bo nikoli minilo in izginilo. Zato
imej pred očmi, da se bo treba iz te zemlje kmalu odseliti in oditi pred vrata
večnosti.
Kaj bo, če te tam čaka pogubljenje? Takrat ne bo več nobene
pomoči.
Eno dušo imaš, če to
izgubiš, je vse izgubljeno. Če ves svet
pridobiš in dušo izgubiš, kaj ti pomaga?
Če nakopičiš kupe zlata in srebra,
otroke k dobremu kruhu spraviš, v poslih napreduješ, a pri tem svojo dušo
pogubiš, kaj ti bo koristilo? Kaj zdaj koristi čast in oblast, veselje in slast
tistim in tolikim, ki so živeli na svetu in so zdaj prah in pepel v grobu, s
svojo dušo pa v peklenskem breznu? Tako torej razmišljaj: »Ker je duša moja,
ena in enkrat izgubljena za zmeraj izgubljena, zato je moja dolžnost, da mislim
na svoje zveličanje. To je stvar, ki vse druge stvari odtehta. Gre za večno srečo ali nesrečo.«
Spoznajmo in priznajmo,
da smo do sedaj živeli kakor slepci, proč od Boga, brez misli na zveličanje
svoje duše, ene in edine. Naj nas Bog
reši po Jezusovi ljubezni. Naj vse izgubimo, da le ne izgubimo Boga. Naj nas
Marija, naše upanje, reši s svojo priprošnjo!
Skleni, da želiš
zamotane stvari svoje duše hitro urediti z dobro spovedjo. Skleni, da želiš z
večjo vnemo opravljati dela pobožnosti.
Prirejeno po:Sv. Alfonz Ligvorijan, Resnice za večnost, Celovec: Družba sv.
Mohorja v Celovcu, 1916; str.9-14