Nepresežena pozornost


Uvod
Ob večernem prebiranju pesmi bl. Antona Martina Slomška so se mi misli ustavile
ob krasni kitici pesmi »Hvali svet Odrešenika«, objavljeni leta 1846. Naš
blaženi škof je zapisal tako:


Brumen, on življenje uživa,


Grešnik si pa smrt dobiva;


Kak’ razloček, glej, je to!


Kadar mašnik hostj’jo lomi,


Glej, drobtina, to ne dvomi!


Tudi celo je telo.
duhovnik prinaša Najsvetejše
Mnogo je ljudi, ki
bl. Slomška ne cenijo. Ne cenijo ga enostavno zato, ker ga ne poznajo! Mislijo,
da ta sveti škof našemu času nima kaj povedati. Žalostna zmota, a o tem mogoče
kdaj drugič.
Te prelepe misli, znak
žive vere v Najsvetejše in plod teološke jasnosti so me spodbudile, da ponudim
nadaljevanje člankov »Doslednost in skrb« ter »Drobtinica«, v katerih smo na
kratko spoznali kakšno pozornost goji Cerkev do Najsvetejšega. Tukaj pa bomo
spoznali kakšno skrb namenja Cerkev Najsvetejšemu med obhajilom izven maše in
pri deljenju svete popotnice in obhajila bolnikov. Danes je zaradi
neupoštevanja norm in zaradi sledenja »zakonskemu minumumu« (kakor če bi bilo
dovolj iti k obhajilu in spovedi enkrat na leto!) na žalost stanje precej
slabše, a ne dovolimo si misliti, da je tako tudi prav! Videli bomo prepad med
tradicionalno pobožnostjo in današnjo nepozornostjo.
Sveto obhajilo izven maše
Izven maše
obhaja duhovnik v superpeliceju in štoli bele barve ali v liturgičnih barvah
tistega dne, kar spominja na zvezo med sv. mašo in obhajilom. Obred je enak
obhajanju med mašo, le da mašnik po končanem obhajanju moli še antifono in
molitev v čast sv. Rešnjemu Telesu, si oplakne prste in da blagoslov.
Antifona, ki spominja
na poglavitne sadove sv. obhajila, in molitev se glasita: »O sveta večerja, v
kateri se prejema Kristus, obhaja spomin njegovega trpljenja, napolnjuje duša z
milostjo in nam deli zastava prihodnje slave.«
Duhovnik (D). »Kruh iz nebes si nam podelil.«
Strežnik (S). »Ki ima vso sladkost v sebi.«
D. »Gospod, usliši mojo molitev.« S. »In moj klic naj pride k tebi!«
D. »Gospod z vami.« S. »In s tvojim duhom.«
D. »Molimo. O Bog, ki si nam v čudežnem zakramentu spomin svojega trpljenja
zapustil; daj nam, te prosimo, svete skrivnosti tvojega telesa in tvoje krvi
tako častiti, da bomo sad tvojega odrešenja vedno v sebi čutili. Ki živiš in
kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti Svetega Duha Bog od vekomaj do vekomaj.« S.
»Amen.«
Namesto te molitve se moli v velikonočnem času: »Duha svoje ljubezni nam vlij,
Gospod, da bomo po tvoji dobroti enega srca vsi, katere si nasitil s hrano
velikonočnih skrivnosti. Po Gospodu našem…«
Italija, 1971
Sveta popotnica in obhajilo bolnikov
V smrtni nevarnosti
veže vernika zapoved, da prejme sv. obhajilo za popotnico v večnost. Če bi
utegnil v kratkem umreti, se mu da sveta popotnica tudi, če ni tešč. Če je
prejel sv. obhajilo zjutraj in je čez dan nastopila smrtna nevarnost, se mu sv.
popotnica še isti dan priporoča, ni je pa dolžan prejeti.
Ko hoče iti mašnik
bolnika obhajat, povabi zvon bližnje vernike v cerkev, da prejmejo blagoslov
ter spremljajo Najsvetejše do bolnika. Duhovnik je oblečen v superpelicej in
belo štolo; s seboj ima tudi korporal in purifikatorij. Iz ciborija vzame
toliko sv. hostij, kolikor bolnikov bo obhajal. Položi jih v posodico
(piksido). To posodico da v svileno belo vrečico (burzo), pokrito z belim
plaščkom, ter si jo obesi na vrvici okrog vratu. Nato začne moliti. Strežnik
nese pred njim prižgano luč in zvončka. Verniki častijo sv. Rešnje Telo s tem,
da ga z molitvijo in evharističnimi pesmimi spremljajo ali vsaj ob potih
pokleknejo.

Bolnikovo sobo domači pospravijo in pripravijo mizo. Pogrnejo mizo z belim
prtom, pred njo postavijo klečalnik ali nizko klopco, kamor duhovnik poklekne.
Na mizo postavijo dve goreči sveči, posodico z blagoslovljeno vodo in vejico za
kropljenje. Ne smejo pozabiti na kozarec vode, da si duhovnik po obhajilu
oplakne prste. Lepa navada je, da postavijo na mizo tudi križ. Pri rokah naj bi
bil tudi bel prtič, ki ga ima bolnik pri obhajilu na prsih, da bi prestregel
sv. hostijo, če bi po nesreči mašniku padla iz rok.

Ko pride duhovnik v
sobo, kjer leži bolnik, pozdravi: »Mir tej hiši.« Strežnik dostavi: »In vsem,
ki v njej prebivajo.« Duhovnik razgrne na mizi korporal, položi nanj
Najsvetejše in pokropi bolnika, navzoče in sobo.
Med kropljenjem moli
duhovnik antifono: »Pokropi me Gospod s hizopom in očiščen bom; umij me in bolj
ko sneg bom bel.« Nato moli še prvo vrstico psalma »Usmili se«, »Slava Očetu«
in ponovi antifono.
Zatem reče:
D. »Naša pomoč je v imenu Gospodovem.«
S. »Ki je ustvaril nebo in zemljo.«
D. »Gospod, usliši mojo molitev.«
S. »In moj klic naj pride k tebi.«
D. »Gospod z vami.«
S. »In s tvojim duhom.«
D. »Molimo. Usliši nas, sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog, in pošlji iz
nebes svojega svetega angela, ki naj čuva, podpira, varuje, obiskuje in brani
vse, ki prebivajo v tem bivališču. Po Kristusu, Gospodu našem.« S. »Amen.«



ZDA, 1942

Če bolnik še ni bil spovedan, ga duhovnik spove. Verniki ta čas zunaj molijo.
Potem duhovnik obhaja bolnika po istem obredu kakor v cerkvi, le da mu položi
sv. hostijo na jezik z besedami: »Prejmi, brat (sestra), popotnico Telesa
Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki naj te varuje hudobnega sovražnika in te
pripelje v večno življenje. Amen.«

Voda, v kateri si je
duhovnik oplaknil prste, se potem zlije na ogenj.
Bolnikom v bližini nosi
duhovnik sv. obhajilo tudi kar v ciboriju. Posebno slovesno je, če ga nese pod
nebom ali baldahinom, kar pa pri nas ni v navadi. Iz tehtnih razlogov, npr. če
se je bati žalitve sv. zakramenta, se nosi sv. obhajilo bolnikom tudi skrivno.
Duhovnik vzame samo belo štolo in burzo pod površnik; šele v sobi, kjer leži bolnik,
obleče tudi superpelicej.
V trajni smrtni nevarnosti naj bolnik prejme sv. popotnico večkrat, ker je
milosti sv. obhajila posebno potreben.
Sveto obhajilo se nosi
tudi bolnikom, ki niso na smrt bolni. Takrat bolniki prejemajo sv. obhajilo na
tešče, vendar smejo po spovednikovem preudarku prejeti sv. obhajilo enkrat ali
dvakrat v tednu, četudi prej užijejo kaj tekočega, če so bolni že mesec dni in
ni upanja, da bi kmalu ozdraveli.
 

Viri:
Vinko Škafar in Jakob Emeršič, Slomškovo berilo. Celje: Mohorjeva družba; 1991:
84.
dr. Franc Jaklič in dr. Ivan Vrečar, Liturgika za srednje in meščanske šole,
Ljubljana: Ljudska knjigarna; 1941: 120-122.